Jedro

V konkretni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice proti tretji osebi, zato je treba uporabiti določbo 6. odstavka 380. člena ZOR, ki določa, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To pomeni, da je za presojo ugovora zastaranja tožnikove terjatve odločilno, kdaj je začelo teči zastaranje oškodovankine terjatve in kdaj se je končalo.

Sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine.

Določba glede teka zastaralnega roka v primerih, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR) pomeni pravno dobroto in se uporabi le v primeru, ko je to ugodneje za oškodovanca.

Iz določbe 2. odstavka 208. člena ZOR izhaja, da določi sodišče delež vsakega posameznega dolžnika glede na težo njegove krivde in

težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri določanju deleža vsakega sodolžnika upoštevalo le težo krivde , saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali sta voznika ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti. Pri tem je ugotovilo, da je delež krivde zavarovanca tožeče stranke 70 %, zavarovanke tožene stranke pa 30 %. Pri presoji deleža odgovornosti pa ni odločilna le teža krivde, temveč tudi teža posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je zavarovanec tožeče stranke zaletel v pred seboj stoječe vozilo in povzročil verižno trčenje pred seboj stoječih vozil. To pomeni, da je do posledic prišlo izključno zaradi delovanja zavarovanca tožeče stranke. Upoštevaje težo krivde in težo posledic, ki so iz delovanja zavarovanca tožeče stranke sledile, pritožbeno sodišče sodi, da je njegov delež 85 %. To pa na drugi strani pomeni, da znaša delež, ki odpade na zavarovanko tožene stranke, 15 %.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za glavnico v višini 2.574,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.169,99 EUR, kolikor presegajo višino glavnice, in za zakonske zamudne obresti od zneska 404,39 EUR, ki presegajo 579,89 EUR (138.963,98 SIT); - v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti še pravdne stroške v višini

1.344,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 211,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati znesek 5.148,77 EUR (1.233.851,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od datumov, kakor izhajajo iz izreka sodbe, do plačila (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 12.385,91 EUR (2.968.159,40 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.287,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka. Smiselno se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroškovnimi posledicami, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejanska podlaga tožbenega zahtevka izvira iz prometne nesreče, ki se je 24. 05. 1986 zgodila na avtocesti Ljubljana – Razdrto, ko je zavarovanka tožene stranke B.H. ustavila svoje vozilo na prehitevalnem pasu. Nekatera vozila za njo so pravočasno ustavila, to pa ni uspelo zavarovancu tožeče stranke L.U., ki je se je zaletel v pred seboj stoječe vozilo in povzročil verižno trčenje vozil pred seboj, v katerem je bila huje telesno poškodovana N.V. Tožeča stranka je iz naslova opisanega škodnega dogodka na podlagi solidarne odgovornosti imetnikov v nesreči udeleženih vozil za škodo, ki nastane tretjim (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), oškodovanki izplačevala odškodnino, v predmetni pravdi pa zahteva povrnitev izplačanih zneskov od tožene stranke, pri kateri je imela svojo odgovornost zavarovano B.H. V obravnavani zadevi gre torej za regresno pravdo med zavarovalnicama v nesreči udeleženih zavarovancev.

Glede ugovora zastaranja V zvezi z ugovorom zastaranja materialne škode (prikrajšanje mesečnega dohodka) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanka izvedela za višino materialne škode 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. Po presoji sodišča prve stopnje je od tega dne dalje oškodovanka vedela, da bo poslej njen mesečni dohodek pokojnina, ki bo nižja od plače, ki bi jo prejemala, če bi bila redno zaposlena. Glede na to, da je bila oškodovanki škoda povzročena s kaznivim dejanjem zavarovanke tožene stranke (ta je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena Kazenskega zakona SRS), je sodišče prve stopnje glede zastaranja uporabilo določbo 377. člena ZOR in ugotovilo, da oškodovanka od 24. 05. 1996 zaradi zastaranja ne bi mogla več uveljavljati svojega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kljub zastaranju tožeča stranka na podlagi vloženih odškodninskih zahtevkov oškodovanki izplačevala v tožbi navedene denarne zneske. Zaradi tega je pri presoji zastaranja vtoževane terjatve sodišče prve stopnje uporabilo določbo 3. odstavka 380. člena ZOR, po kateri terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih. Posledično je sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran v delu plačila 4.112.838,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ta zaključek v pritožbi napada tožena stranka, ki sodišču prve stopnje očita, da je v delu, ko se je oprlo na določbo o triletnem zastaralnem roku za terjatve iz zavarovalnih pogodb (3. odstavek 380. člena ZOR), napačno uporabilo materialno pravo. S tem v zvezi izpostavlja, da v konkretnem primeru ne gre za terjatev iz zavarovalne pogodbe, saj je terjatev tožeči stranki nastala zato, ker je morala na podlagi zakonskih določb ZOR plačati škodo oškodovanki na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe s svojim zavarovancem. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku o napačni uporabi materialnega prava, saj vtoževana terjatev ne izvira iz zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. V konkretni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice proti tretji osebi, zato je po presoji pritožbenega sodišča treba uporabiti določbo 6. odstavka 380. člena ZOR, ki določa, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To pomeni, da je za presojo ugovora zastaranja tožnikove terjatve odločilno, kdaj je začelo teči zastaranje oškodovankine terjatve in kdaj se je končalo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine (primerjaj tudi sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1484/98 z dne 03. 11. 1999). Trditveno in dokazno breme glede ugovora zastaranja je na toženi stranki. Tožena stranka bi morala postaviti trditve o tem, kdaj je oškodovanka izvedela za posamezno prikrajšanje, vendar pa tega ni storila, čeprav jo je tožeča stranka opozarjala na to, da je oškodovanka za škodo izvedela, ko je bil sestavljen odškodninski zahtevek za vsako posamično škodo. Namesto tega je tožena stranka le pavšalno ugovarjala, da so pretekli vsi zastaralni roki, ne da bi navedla, kdaj so se iztekli. Ker tožena stranka v zvezi z ugovorom zastaranja ni postavila potrebnih trditev, je njen ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen.

Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da so nerelevantne pritožbene navedbe glede teka zastaralnega roka v primerih, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR). Ta določba pomeni pravno dobroto in se uporabi le v primeru, da je to ugodneje za oškodovanca, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče je posledično kot neutemeljen zavrnilo pritožbeni očitek, ki se nanaša na ugovor zastaranja vtoževanih terjatev.

Glede razmerja odgovornosti V nadaljevanju tožena stranka napada ugotovitev sodišča prve stopnje o razmerju odgovornosti, in sicer, da odpade na zavarovanca tožeče stranke 70 % odgovornosti, na zavarovanko tožene stranke pa 30 %. Tudi v pritožbi vztraja, da je lahko zavarovanka tožene stranke odgovorna do največ 10 % in s tem v zvezi opozarja na potek sporne prometne nesreče in ugotovitve obeh izvedencev.

V zvezi s tem pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 208. člena ZOR. Ta namreč določa, da določi sodišče delež vsakega posameznega dolžnika glede na težo njegove krivde in

težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri določanju deleža vsakega sodolžnika upoštevalo le težo krivde , saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali sta voznika ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti. Pri tem je ugotovilo, da je delež krivde zavarovanca tožeče stranke 70 %, zavarovanke tožene stranke pa 30 %. Pri presoji deleža odgovornosti pa ni odločilna le teža krivde, temveč tudi teža posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je zavarovanec tožeče stranke zaletel v pred seboj stoječe vozilo in povzročil verižno trčenje pred seboj stoječih vozil. To pomeni, da je do posledic prišlo izključno zaradi delovanja zavarovanca tožeče stranke. Upoštevaje težo krivde in težo posledic, ki so iz delovanja zavarovanca tožeče stranke sledile, pritožbeno sodišče sodi, da je njegov delež 85 %. To pa na drugi strani pomeni, da znaša delež, ki odpade na zavarovanko tožene stranke, 15 %.

Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša nezastaran del glavnične terjatve tožeče stranke 4.112.838,50 SIT, pritožbeno sodišče, upoštevaje 15 % delež, ki odpade na zavarovanko tožene stranke, ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 616.925,77 SIT oziroma 2.574,39 EUR. Posledično je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in 1. točko izreka izpodbijane sodbe v glavničnem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 616.925,73 SIT oziroma 2.574,38 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede zakonskih zamudnih obresti Glede na spremenjeno odločitev o višini glavnice je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev v obrestnem delu zahtevka. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006, v skladu s katero zakonske zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred 01. 01. 2002, prenehajo teči 01. 01. 2002 oziroma ko dosežejo višino glavnice, če ta trenutek nastopi po 01. 01. 2002. Tožeča stranka je zahtevala zakonske zamudne obresti: od 646.062,50 SIT od 01. 01. 1998 do plačila, od 799.875,00 SIT od 01. 01. 1999 do plačila, od 980.000,00 SIT od 01. 01. 2000 do plačila, od 180.000,00 SIT od 01. 04. 2000 do plačila, od 349.200,00 SIT od 17. 06. 2000 do plačila, od 559.051,00 SIT od 21. 07. 2000 do plačila, od 214.200,00 SIT od 27. 07. 2000 do plačila in od 384.450,00 SIT od 27. 09. 2000 do plačila.

Upoštevajoč 15 % delež tožeče stranke in pravila o omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti: od zneska 96.909,37 SIT od 01. 01. 1998 do 31. 12. 2001, to je zakonske zamudne obresti v znesku 138.963,98 SIT (priloga 1); od zneska 119.981,25 SIT zakonske zamudne obresti v višini 119.981,25 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 147.000,00 SIT zakonske zamudne obresti v višini 147.000,00 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 27.000,00 SIT zakonske zamudne obresti v višini 27.000,00, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 52.380,00 SIT zakonske zamudne obresti v višini 52.380,00 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 83.857,65 SIT zakonske zamudne obresti v višini 83.857,65 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 32.130,00 SIT zakonske zamudne obresti v višini 32.130,00 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice; od zneska 57.667,50 SIT zakonske zamudne obresti v višini 57.667,50 SIT, saj le-te do 31. 12. 2001 še niso dosegle višino glavnice, zato tečejo do višine glavnice.

Posledično je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi zoper obrestni del tožbenega zahtevka in 1. točko izreka izpodbijane sodbe v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za zakonske zamudne obresti od zneska

2.574,38 EUR (zakonske zamudne obresti od po pritožbenem sodišču zavrnjenega dela tožbenega zahtevka) in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.169,99 EUR, kolikor presegajo višino glavnice, v prvi alinei 1. točke izreka izpodbijane sodbe pa za zakonske zamudne obresti od zneska 404,39 EUR, ki presegajo 579,89 EUR (138.963,98 SIT) (5. alineja 358. člena ZPP) .

V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in v nespremenjenem delu 1. točke izreka sodbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in s tem v zvezi navaja, da je sodišče pravdnima strankama priznalo različno število odvetniških točk (tožeči stranki 13.900, toženi stranki pa 10.575), čeprav sta tožeča in tožena stranka opravili približno ista dela. Ker ni v sodbi natančno navedeno, katere postavke je sodišče priznalo tožeči stranki, tožena stranka meni, da je sodišče tožeči stranki nepravilno priznalo stroške nad 10.575 odvetniških točk. V sodbi resda ni izrecno

navedeno, katere stroške je sodišče priznalo pravdnima stranka, vendar pa se je sodišče v svoji obrazložitvi izrecno sklicevalo na list. št. 185, iz katere je jasno razvidno, katere stroške je sodišče priznalo tožeči stranki. Ker tožena stranka priznanju teh stroškov ni konkretizirano nasprotovala, je pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi uspela s tožbenim zahtevkom v višini 2.574,38 EUR, kar glede na vrednost spornega predmeta 70.533,28 EUR pomeni 3,65 %. To pa pomeni sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti vse pravdne stroške. Slednje je odmerilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi in znašajo 7.631,95 EUR. Posledično je pritožbeno sodišče odločitev o stroških v izpodbijani 3. točki izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati še 1.344,58 EUR (7.631,95 EUR – 6.287,37 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Stroški pritožbenega postopka Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Za potrebe odmere stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 5.148,77 EUR, kolikor je bilo med pravdnima strankama v pritožbenem postopku še spornih. Tožena stranka je v pritožbi uspela z zneskom v višini

2.574,38 EUR, to pa pomeni, da je njen uspeh v pritožbenem postopku 50 %. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, Zakonom o sodnih taksah in Zakonu o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost pomeni znesek v višini 275,40 EUR, in strošek plačila sodne takse za pritožbo v višini 147,78 EUR, skupno torej 423,18 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku gredo toženi stranki stroški v višini 211,59 EUR. Te stroške je dolžna plačati tožeča stranka v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.