12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 27/2001 z dne 15. 11. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 199/2000 z dne 28. 6. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 204/97 z dne 13. 7. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (tedaj tožnika) za plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta utrpel zaradi zasega blaga v postopku o carinskem prekršku. Sodišče je ocenilo, da pritožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja carinskega organa. Pritožnik se je zoper tako sodbo pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Meni, da je celoten splet ravnanj carinskega organa, zaradi katerega skoraj eno leto ni mogel razpolagati s zaseženimi preprogami in mu je zato nastala škoda, protipraven. Pritožnik je prepričan, da pojma protipravnosti ni mogoče razlagati tako ozko, kot so to storila sodišča v obravnavanem primeru. Meni, da bi tako ozka razlaga izničila pravico do povračila škode, ki jo zagotavlja 26. člen Ustave. Opozarja tudi, da je bil postopek o carinskem prekršku predolg in da mu carinski organ ni vrnil preprog takoj oziroma v razumnem roku, kar naj bi tudi kazalo na protipravnost ravnanja carinskega organa.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v pravdnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero je bil odškodninski zahtevek proti državi zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih stališč pa v izpodbijanih sodbah ni zaslediti. Odločitev sodišča temelji na stališču, da ravnanje carinskega organa ni bilo protipravno, saj je ta postopal v skladu s pooblastili, ki mu jih je dajal tedaj veljavni Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in nasl. - CZ), pravno podlago za odvzem preprog pa je imel v 152. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP). To stališče z vidika pravice iz 26. člena Ustave ne more biti sporno. Velja poudariti, da odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost v postopku pred državnim organom izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave. To velja tudi za ravnanje carinskega organa v konkretnem primeru. Sicer pa pritožnik v ustavni pritožbi sam priznava, da "v nobeni posamezni fazi carinskega postopka nobeden od pooblaščenih carinikov ni ravnal protipravno". Očitek pritožnika, da so sodišča v konkretnem primeru preozko razlagala pojem protipravnosti ravnanja državnega organa in s tem kršila pravico iz 26. člena Ustave, je torej neutemeljen.

5.Pritožnik ustavne pritožbe tudi ne more utemeljevati s pavšalnim zatrjevanjem, češ da je bil carinski postopek predolg in da mu carinski organ ni vrnil zaseženega blaga takoj, ko bi bilo to mogoče. Pritožnik namreč te okoliščine ni navajal in uveljavljal v sodnem postopku, temveč se je nanjo skliceval šele v ustavni pritožbi. Za obravnavo te kršitve pa je treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Na dolgotrajnost carinskega postopka bi se tako pritožnik lahko skliceval le, če bi to okoliščino uveljavljal že v sodnem postopju. Iz navedb pritožnika, ki so povzete v izpodbijanih sodbah, pa je razvidno, da pritožnik navedene kršitve med postopkom pred rednimi sodišči ni zatrjeval.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno ni bila kršena pravica do povračila škode (26. člen Ustave), kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger