Jedro

Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke.

Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se zoper dolžnika A. A. (v nadaljevanju tožnik) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 13. 8. 2021 obsega glavnico v višini 16.280,92 EUR, zamudne obresti v višini 1.783,46 EUR in stroške davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, skupaj pa 18.114,38 EUR (I. točka izreka). V nadaljnjih točkah izreka je prvostopenjski organ odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika. Zajete so vse premičnine, razen tistih, ki so izvzete. Izrek vsebuje tudi navedbo 256. izvršilnih naslovov, na podlagi katerih je izdan obravnavani sklep o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za glavnico in obresti so obračuni prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, skupno za obdobje od 1. 2. 2019 do 31. 5. 2021 iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, za odmerjene stroške pa je kot izvršilni naslov naveden izpodbijani sklep.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Glede izterjave obresti se davčni organ sklicuje na prvi odstavek 96. člena ZDavP-2, tretji odstavek 96. člena ZDavP-2 in četrti odstavek 96. člena ZDavP-2. Navaja, da se od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena in 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, od zapadlosti dolga naprej obračunajo zamudne obresti.

3.Po pritožbi dolžnika je toženka kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. DT-499-29-452/2021-4 z dne 13. 6. 2022 pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

4.Iz obrazložitve izhaja, da so vse terjane obveznosti tožnika nastale po začetku stečajnega postopka in sicer brez izdanega sklepa o odpustu obveznosti. Obveznost predstavljajo prispevki za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (v nadaljevanju tudi OPSVL), za obdobje od februarja 2019 do maja 2021, nadalje za obveznost iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020 (v nadaljevanju tudi sporno obdobje). Glede očitkov tožnika, da po uvedbi stečajnega postopka zoper njega ni izpolnjeval pogojev, da bi se ga vodilo kot samozaposlenega, je toženka pojasnila, da je bil tožnik zavarovan kot družbenik zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, in sicer za 40 ur tedensko pri družbi B., d.o.o. Iz tega naslova je bil zato dolžan plačevati prispevke za socialno varnost. Toženka mu je zato skladno s 353.a členom ZDavP-2 sestavila predizpolnjene obračune prispevkov za sporno obdobje in jih odložila na portal eDavki. Ti predizpolnjeni obračuni so v nadaljevanju v skladu s petim odstavkom 353.a členom ZDavP-2 postali obračuni in zato izvršilni naslovi. Glede navedb tožnika, da je bil v času osebnega stečaja omejeno poslovno sposoben in brez soglasja stečajnega upravitelja ni mogel plačati dolga, toženka odgovarja, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa postopek osebnega stečaja zoper tožnika že končan, zato ni dvoma, da je bil poslovno in procesno popolnoma sposoben. Glede nadaljnjega pritožbenega očitka, da prvostopenjski organ ni pravočasno priglasil stroškov stečajnega postopka, toženka odgovarja, da teh obveznosti ni treba prijavljati v stečajni postopek, nenazadnje pa te obveznosti niti ne predstavljajo stroškov, ki bi nastali v zvezi s stečajnim postopkom. Glede tožnikovega ugovora, da bi moral prvostopenjski organ prekiniti postopek, drugostopenjski organ odgovarja, da dolžnik niti ne navede kateri postopek, prav tako, da ne drži, da z začetkom stečajnega postopka prenehajo teči zakonske zamudne obresti. Drugostopenjski organ je tako zaključil, da ker obveznosti do izdaje izpodbijanega sklepa niso bile poravnane (pri tem razlogi za plačilo niso pomembni), ni bilo ovir za začetek davčne izvršbe.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Tožnik v tožbi skladno s 27. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uveljavlja vse tri tožbene razloge. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6.Tožnik uvodoma povzame, da je bil zoper njega s sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. St ... 14. 1. 2019 začet postopek osebnega stečaja. Vložil ga je upnik C. banka d.d. (prevzemnik terjatve je bil kasneje D., d.o.o.). Upniki, med njimi tudi prvostopenjski organ, so priglasili svoje terjatve. Po poplačilu vseh preostalih upnikov naj bi med zadnjim upnikom D., d.o.o. in tožnikom (kot stečajnim dolžnikom) prišlo do sodne poravnavo, po kateri sta se dogovorila, da bosta svoja razmerja urejala izven stečaja. Prvostopenjski organ zato ni imel več podlage, da je naknadno uveljavljal še dodatno terjatev, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ta je sporna tako po temelju kot po višini. Nenazadnje iz sklepa o končanju stečajnega postopka izhaja, da je bila stečajna masa zadostna za poplačilo celotnega zneska predujma ter poplačilo stroškov postopka, kamor naj bi spadala davčna terjatev prvostopenjskega organa. To terjatev bi moral prvostopenjski organ tudi prijaviti v postopek osebnega stečaja, ker pa tega ni storil, naj bi njegova terjatev prenehala.

7.Navaja še, da če bi terjatev obstajala, je bil sam v času njenega obstoja, zaradi uvedbe stečajnega postopka, omejeno poslovno sposoben. Zatrjuje, da je prvostopenjski organ po zaključku stečajnega postopka neupravičeno uveljavljal dodatne terjatve, pri čemer je izdal nasprotujoče si zahteve, najprej poslan opomin z dne 12. 7. 2021 za 641,48 EUR in nato izdan sklep o davčni izvršbi za znesek 18.114,38 EUR. Tožnik meni, da so te terjatve izmišljene, saj je prvostopenjski organ imel dovolj časa in podatkov za pravilno evidentiranje svojih terjatev med stečajem. Tožnik sodišču predlaga, da odloči o tožbi z neposrednim izvajanjem dokazov na glavni obravnavi.

8.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve in glede davčnih terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ob sklicevanju na 296. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), navaja, da so vse nastale po začetku stečajnega postopka nad tožnikom in jih prvostopenjski organ ni dolžan prijaviti v stečajni postopek. Toženka pojasnjuje, da ji je odvetnik tožnika 3. 3. 2021 posredoval predlog za poplačilo dolga izven stečajnega postopka. Ker so bile 1. 4. 2021 poplačane vse prijavljene terjatve nastale do začetka stečajnega postopka, je davčni organ posledično umaknil prijavo le-teh. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri neprijava terjatev v postopku osebnega stečaja ne pomeni njihovega prenehanja napram stečajnemu dolžniku. Glede obvestila o neporavnanih obveznostih z dne 16. 5. 2019 toženka priznava, da je stečajnega upravitelja obvestila o tedaj zapadlih obveznostih, ta pa ji je odgovoril, da terjatve iz izpodbijanega sklepa, nastale po začetku stečaja, niso stroški stečajnega postopka in v celoti bremenijo tožnika. Prvostopenjski organ je tako imel za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke, saj obveznosti do izdaje izpodbijanega sklepa še niso bile poravnane, kar tožnik niti ne zanika. Glede opomina z dne 12. 7. 2021, ki vsebuje zgolj novonastale obveznosti za maj 2021 in niti ni relevanten za ta postopek, toženka pojasnjuje, da se tožnik nanj ni skliceval v pritožbenem postopku, zato gre za nedopustno tožbeno novoto. V zvezi s predlaganim zaslišanjem tožnika navaja, da tega dokaznega predloga ni bilo v pritožbenem postopku, zato tudi v tem primeru gre za nedopustno tožbeno novoto. Dodaja, da ni pojasnil, katera pravno relevantna dejstva bi se s tem dokazoval. Na podlagi zgoraj navedenega toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah dodatno še navaja, da naj bi toženka v odgovoru na tožbo priznala, da na dan 3. 3. 2021 (ko naj bi prejela ponudbo tožnika za poplačilo vseh obveznosti izven stečaja) ni imela več odprtih obstoječih terjatev do tožnika. Tožnik navaja, da je toženka v postopku osebnega stečaja prijavila vse svoje terjatve, ki so bile v celoti poplačane v skladu s sklenjeno sodno poravnavo z dne 10. 5. 2021, zato tožnik utemeljeno pričakuje, da so po zaključku stečajnega postopka vse obveznosti, vključno z obveznostmi toženke kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prenehale. Zaradi preveritve okoliščin sklenjene sodne poravnave, tožnik še dodatno predlaga zaslišanje stečajnega upravitelja in direktorja družbe D., d.o.o. in pri tem poudarja, da to ni nov dokazni predlog, ker je navedbe o dejstvih sodne poravnave podal že v upravnem postopku, na katere pa toženka ni odgovorila. Nadalje navaja, da če so ob prijavljenih terjatvah obstajale še druge terjatve, ki so nastale tekom stečajnega postopka, bi toženka tožnika o njih morala vsaj obvestiti, in to pred sklenitvijo sodne poravnave z edinim preostalim upnikom. Tudi sicer, pa bi morala toženka terjatve vsaj prijaviti v postopek osebnega stečaja. Ker v postopek osebnega stečaja tožnika ni pravočasno prijavila domnevnih davčnih terjatev, ampak jih je kasneje vključila v izpodbijani sklep o davčni izvršbi, je ravnala nelojalno, ker je čakala na končanje postopka osebnega stečaja tožnika. Na ta način je toženka prikrivala še odprte terjatve do tožnika. Navaja še, da predložitev opomina ne more biti tožbena novota, ker se bi moral že nahajati v spisovni dokumentaciji. Tožnik še ugovarja, da je toženka opomin z dne 12. 7. 2021 vročila stečajnemu upravitelju in ne neposredno tožniku, zato tožnik ni bil ustrezno obveščen o domnevnih obveznostih. Tožnik še ugovarja, da pravica do izjave ni dokazni predlog ampak ustavno zagotovljena pravica do izjave v sodnem postopku. Tožnik vztraja, da sodišče ugotovi, da je bil akt izdan nezakonito, saj je bil brez zakonite podlage in da se izpodbijan akt odpravi.

10.Toženka na pripravljalne vloge tožnika odgovarja, da so bile v postopek osebnega stečaja prijavljene samo terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, zato tistih, ki so nastale po njegovem začetku, prvostopenjski organ ni bil dolžan prijavljati. Glede opomina z dne 12. 7. 2021, da bi se morala z zahtevkom obrniti neposredno na stečajnega dolžnika, pa navaja, da je opomin zgolj informativne narave in ne predpostavka za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Dolžnik mora v davčnem postopku sam poskrbeti da pravočasno plača davek, sicer mu sledi postopek davčne izvršbe. Sklicuje se na 143. člena ZDavP-2. Toženka še vztraja, da gre pri predlaganem zaslišanju tožnika in predlaganih prič za tožbeno novoto. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Glede neizvedbe glavne obravnave

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče je ugotovilo, da je v konkretni zadevi sporna le pravna presoja pravilne uporabe materialnega prava. Glavna obravnava je v upravnem sporu namenjena izvajanju dokazov za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Pravica do izjave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS in na katero se sklicuje tožnik, mu v upravnem sporu zagotavlja, da ni postavljen v vsebinsko slabši položaj kot toženka. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, in da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Pravica do glavne obravnave ni absolutna. Da bi bil poseg v to pravico ustavno dopusten, mora temeljiti na izrecni ustavnoskladni zakonski ureditvi, ta pa mora biti v sodni praksi kot izjema restriktivno interpretirana. Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno. Če sodišče meni, da je treba za rešitev spornega pravnega vprašanja ugotavljati tudi dejansko stanje, je izvedba glavne obravnave nujna. V konkretni zadevi je sodišče presojalo zgolj pravna vprašanja, kjer dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, zato je tudi skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča RS mogoče odločiti brez glavne obravnave. Tožnik se je na pravico do izjave skliceval in jo utemeljeval večinoma v delu, ki se je nanašal na vprašanja glede izvršilnega naslova, natančneje kaj predstavlja temelj terjatve toženke, ali je ta s koncem stečajnega postopka v celoti prenehala, do kdaj in če bi jo morala priglasiti v postopek osebnega stečaja, kar pa so po svoji naravi vprašanja materialnega prava.

K I. točki izreka

12.Tožba ni utemeljena.

13.Med pravdnima strankama ni sporno, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. St ... z dne 14. 1. 2019 izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja tožnika, ki je bil pravnomočno zaključen 15. 7. 2021, in da se je končal brez odpusta obveznosti, ker je tožnik predlog za odpust obveznosti umaknil, pri tem je stečajna masa zadoščala za vračilo celotnega predujma in poplačilo stroškov postopka. Nadalje ni sporno, da je po poplačilu drugih upnikov, tožnik z edinim preostalim upnikom sklenil sodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno, da bosta svoja upniško-dolžniška razmerja urejala izven stečaja in da do poplačila upnikove terjatve v postopku osebnega stečaja ne bo prišlo. Sporno tudi ni, da je bil tožnik v obdobju od 1. 2. 2019 do 31. 5. 2021 zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi B., d.o.o. (tožnik oporeka zgolj dejstvu, da bi se ga naj vodilo kot samozaposlenega, kar pa ni bilo v zadevnem primeru), ter da se tožnika z izpodbijanim sklepom za navedeno obdobje terja za obveznosti iz naslova prispevkov OPSVL z zakonskimi zamudnimi obrestmi in strošek davčne izvršbe. Sporno tudi ni, da tožnik navedenih prispevkov ni plačal.

14.V obravnavani zadevi pa je sporno, ali so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa podani zakonski pogoji za davčno izvršbo. Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka, prenehale vse njegove obveznosti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sporno je, ali bi morala toženka svojo terjatev priglasiti že v postopek osebnega stečaja tožnika. Sporno je še, ali bi prvostopenjski organ zaradi začetka postopka osebnega stečaja moral prekiniti postopek davčne izvršbe po 153. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

15.Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Skladno z 2. alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDaVP-2, se določbe, ki veljajo za davke uporabljajo tudi za (socialne) prispevke. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je izvršljiv (prvi in drugi odstavek 145. člena omenjenega zakona) in ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam izvršilnih naslovov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka, pri tem obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 145. člena ZDavP-2). Iz določbe petega odstavka 353.a člena ZDavP-2 izhaja, da predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost velja za obračun prispevkov zavezanca iz 352. člena tega zakona, če zavezanec ne odda obračuna prispevkov za socialno varnost (v elektronski obliki prek postala eDavki) najpozneje do roka iz prvega odstavka 353. člena tega zakona. To pomeni, da ima predizpolnjen obračun po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Obračun prispevkov mora zavezanec vložiti le v primeru, če mu predizpolnjen obračun ni bil izdan oziroma če podatki v predizpolnjenem obračunu niso pravilni in/ali popolni. Organ zavezancem v primeru kot je zadevni, več ne izdaja odmerne odločbe. Imajo pa zavezanci, ki sami ne oddajo obračuna možnost vložitve popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2 in na tej podlagi zahtevati vračilo preveč oziroma neupravičeno odmerjenih prispevkov. ZDavP-2 tako v šestem odstavku 353.a člena zavezancem ne samo daje možnost, da sami oddajo drugačen obračun, če so podatki v predizpolnjenem obračunu napačni, ampak jim nalaga obveznost, da to storijo. Sodišče v tem delu ugotavlja, da so neutemeljene navedbe tožnika, da bi ga toženka morala obvestiti o še obstoječem dolgu in mu pred izdajo sklepa o davčni izvršbi poslati še opomin. Nenazadnje iz zapisanega izhaja, da je toženka izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdala na podlagi obračuna prispevkov, ki pa je izvršilni naslov.

16.Nadalje pa se tožnik sklicuje na to, da bi toženka morala svoje terjatve iz naslova neplačanih socialnih prispevkov prijaviti v postopek osebnega stečaja tožnika. Ker po navajanju tožnika tega ni storila, ampak povračilo neplačanih prispevkov zahteva šele z izpodbijanim sklepom, kar je po končanem postopku osebnega stečaja, je sodišče njene navedbe preverilo še z vidika določb ZFPPIPP.

17.V prvem odstavku 296. člena ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Sodišče odgovarja tožniku, da terjatve toženke niso nastale do začetka stečajnega postopka tožnika, ampak po začetku. Postopek osebnega stečaja stečajnega dolžnika se je začel s sklepom z dne 14. 1. 2019. Terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, se skladno s prvim odstavkom 354. člena ZFPPIPP štejejo kot strošek, razen za katere zakon določa drugače. Sodišče pa pri tem opozarja, da so glede na postopek stečaja nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja, določene posebnosti. Za razliko od postopka osebnega stečaja, pravna oseba po koncu stečajnega postopka preneha, fizična oseba obstaja še naprej. Pri tem je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika v postopku osebnega stečaja le delno omejena, in še to le v zvezi s poplačili stečajnih upnikov. Določene posle tak stečajni dolžnik še vedno lahko sklepa samostojno. Pri tem velja poudariti, da vse obveznosti pri stečaju pravne osebe, po začetku stečajnega postopka, predstavljajo stroške stečajnega postopka. Pri postopku osebnega stečaja, pa ob terjatvah in stroških govorimo še o terjatvah, ki jih v času trajanja postopka osebnega stečaja povzroči dolžnik sam. Drugače kot pri pravni osebi, pri kateri upravitelj kot zakoniti zastopnik oblikuje njeno poslovno voljo, v postopku osebnega stečaja dolžniku nastajajo življenjski stroški neodvisno od stečajnega postopka. Potroški niso stroški stečajnega postopka in jih ni mogoče poplačati iz stečajne mase. Med stroške postopka osebnega stečaja sicer sodijo tudi vsi davki in prispevki, ki izvirajo iz stečajne mase, ne pa tudi tisti, ki izvirajo iz premoženja, ki ne spada v stečajno maso. Ti davki in prispevki so potroški.

18.V okviru terjatev ali stroškov, ki se upoštevajo v postopku osebnega stečaja, pa je treba upoštevati še določilo drugega odstavka 382. člena ZFPPIPP, v skladu s katerim terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno. To pa je tudi poglavitna razlika s stečajnim postopkom nad pravno osebo, kjer upniki po določenem času izgubijo pravico prijave terjatev v stečajni postopek.

19.Sodišče glede na povzeto materialno podlago ugotavlja, da je toženka utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, tudi sicer pa je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika takrat že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Glede nastanka davčne obveznosti ZDavP-2 v tretjem odstavku 44. člena na splošno določa, da davčna obveznost, za izpolnitev katere se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, ne glede na to, kdaj je ugotovljena z odločbo.

20.Sodišče še pojasnjuje, da sklenjena sodna poravnava z edinim preostalim upnikom ne vpliva na razmerja, ki jih ima tožnik s toženko. Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojna sporna razmerja, na procesnopravnem področju pa ima učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Ker tožnik ni bil stranka sodne poravnave, ga v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ta torej ne zavezuje. Tudi sicer pa skladno z drugim odstavkom 382. člena ZFPPIPP, neplačane terjatve po koncu postopka osebnega stečaja ne prenehajo. Ob upoštevanju sklepa o končanju postopka osebnega stečaja tožnika, iz katerega izhaja, da do poplačila terjatve edinega še preostalega upnika v tem postopku ni prišlo, pri tem velja poudariti, da v postopku osebnega stečaja ni prišlo do odpusta obveznosti. Neutemeljene so trditve tožnika, da so terjatve toženke, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zaradi sklenjene sodne poravnave, prenehale. Glede na to, da se tožnikove navedbe deloma nanašajo na socialne prispevke, ki so bili ugotovljeni v izvršilnem naslovu, pa sodišče še pojasnjuje, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

21.Nadalje sodišče odgovarja še na tožnikov očitek, da bi toženka zaradi začetka stečaja morala prekiniti postopek osebnega stečaja skladno 153. členom ZUP. Takšnemu razlogovanju sodišče ne more slediti, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja postopka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem. V takih primerih ni nobenega vsebinskega niti formalnega razloga za prekinitev, saj se fizična oseba kot stranka lahko še naprej udeležuje postopka in z za organ zavezujočimi izjavami volje pravno veljavno varuje svoje pravice ali pravne koristi.

22.Glede na povedano so torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke. V kolikor pa tožnik ocenjuje, da so (bili) podani razlogi za ustavitev izvršbe po 155. členu lahko to uveljavlja z zahtevo za ustavitev davčne izvršbe, odločitev o tem, če se z njo ne strinja, pa nato samostojno izpodbija s pravnimi sredstvi, ki jih daje zakon. Vendar to ni stvar presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa pravno neupoštevne, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

23.Tožnik zahteva povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da jih trpi sam. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Tako sodba VSRS Sklep X Ips 10/2021 z dne 2. 3. 2022.

2 Drugače na primer ZDavP-2 v 276. členu za informativni izračun dohodnine določa, da slednji po poteku roka za vložitev ugovora in če davčni zavezanec nanj ne ugovarja, velja za odločbo o odmeri dohodnine.

3 Tako tudi UPRS Sklep I U 1466/2017 z dne 16. 1. 2018.

4 Prav tam.

5 Na primer stroški življenjskih potrebščin, plačilo najemnine za najeto stanovanje, stroški vode, elektrike, komunale in podobni stanovanjski stroški, šolnina in šolske potrebščine za otroke, globe za cestnoprometne in druge prekrške ipd.

6 Dr. Damjan Orož, Zbornik Sodobno insolvenčno pravo 2021, Stroški in potroški v postopku osebnega stečaj, str. 69 - 74.

7 V zadevnem primeru s sklepom o davčni izvršbi z dne 13. 8. 2021 - po pravnomočno zaključenem postopku osebnega stečaja.

8 Odpust obveznosti pa ne učinkuje na terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, saj imajo te glede na določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP status prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 145, 145/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.