Jedro

Če delavcu po ZDR glede na delovno dobo pri delodajalcu (92. čl. ZDR) pripada krajši odpovedni rok, kot je določen v kolektivni pogodbi, odpovednega roka iz kolektivne pogodbe ni mogoče šteti za ugodnejšega. Kolektivna pogodba trajanje odpovednega roka veže na tarifno skupino, v katero je uvrščeno delavčevo delovno mesto. ZDR odpovedni rok veže na delovno dobo pri delodajalcu. V prejšnjem ZDR dolžina odpovednih rokov (razen pri trajno presežnih delavcih) ni bila določena, zato ureditve v kolektivni pogodbi, sprejeti v času veljave prejšnjega ZDR, ni mogoče šteti za ugodnejšo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 2. točki izreka znesek 207.286,00 SIT zniža na znesek 155.464,50 SIT, v 4. točki pa se v 3., 4. in 5. alineji zneski po 16.200,00 SIT znižajo na zneske po 9.720,00 SIT. Višji zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožnici plačo za mesece januar do maj 2003, odškodnino za čas odpovednega roka, odpravnino, stroške prevoza in regres za letni dopust, vse v zneskih, razvidnih iz izreka zamudne sodbe in s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz izreka zamudne sodbe. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožnice v znesku 25.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2003. Zoper zamudno sodbo se laično pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja smiselno vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da so zneski, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici, nepravilni, ker je pogodba, na katero se sklicuje, nehala veljati 14.10.2002 po odločbi invalidske komisije. Tožnica je pridobila pravico do razporeditve na drugo delo s polovičnim delovnim časom in ni upravičena do 100%-ne plače. Ne gre ji tudi plača za IV. tarifni razred, ker ima tožnica štiri razrede osnovne šole in ni kuharica. Pri toženi stranki je tudi zaposlena šele od 1.1.2001. Tudi odškodnina ji ne pripada, saj je tožnica odklanjala ustrezno zaposlitev. Večinoma je bila v bolniškem staležu, zato so izračuni prevoznih stroškov nepravilni. O regresu pritožba navaja, da se mora tožena stranka še posvetovati z odvetnikom. Končno navaja tudi, da odgovorna oseba ni prejela nobenega opozorila, vezanega na "ta predmet". Podjetje je bilo od junija 2003 v mirovanju in pošte ni sprejelo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka v 30 dneh po pozivu, naj na tožbo in razširitev tožbe odgovori, tega ni storila. Tožbo in razširitev tožbe je sodišče prve stopnje poslalo na naslov tožene stranke, označene v sodnem registru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba (in razširitev) vročena v skladu z določbami ZPP o vročanju pisanj. Po 1. odstavku 142. člena ZPP se tožba vroči osebno stranki. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP, pisno sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na delovnem mestu, da sprejme pisanje (3. odstavek 142. člena ZPP). Če vročitev sporočila na tak način ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, oz. na vratih (4. odstavek 142. člena ZPP). Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. oz. 141. členu ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena (5. odstavek 142. člena ZPP). Zadnji odstavek 141. člena ZPP pa določa, da se vročitev pisanja subjektu vpisa v sodni register, pri katerem vročitev ni mogoča na naslovu, ki je naveden v registru, opravi na način, določen v 1., 2. in 3. odstavku 141. člena, s tem, da se obvestilo pusti na njegovem naslovu. V takšnem primeru po 2. odstavku 141. člena velja vročitev za opravljeno, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh po tem, ko se mu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje. Vročitev je opravljena na dan, ko je bilo na vratih oz. v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.

Vročitev tožbe in razširitev tožbe toženi stranki, skupaj s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice, če odgovora ne poda v 30 dneh, je bila opravljena na takšen način, saj iz prvega obvestila o prispelem pismu izhaja, da je vročevalec najprej poskušal opraviti vročitev tožbe 24.7.2003, razširitev tožbe pa 19.9.2003. Ker naslovnika ni našel, očitno pa tudi ne drugih oseb, navedenih v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP, je pustil obvestilo, da naslovnik počaka na istem naslovu dne 25.7.2003 oz. 20.9.2003 med 6. in 20. uro, ko bo vročevalec ponovno prinesel pisno pošiljko. Dne 25.7.2003 oz. 20.9.2003 je vročevalec dejansko ponovno poskušal vročiti sodno pošiljko in ker ta vročitev še vedno ni bila opravljena, je na naslovu pustil obvestilo, da lahko pisno pošiljko prevzame na pošti in sicer v 15 dneh od 26.7.2003 oz. 21.9.2003 dalje. Vročitev je bila torej opravljena v skladu z določbami navedenih členov in sicer za tožbo na dan 25.7.2003 in razširitev tožbe na dan 20.9.2003. Glede na opisani način vročanja ni nobene podlage za to, da bi morala biti sodna pošiljka vročena odgovorni osebi osebno. V kolikor je bilo podjetje v tistem času v "mirovanju" in na naslovu, vpisanem v sodnem registru, ni poslovalo, bi morala tožena stranka prevzem pošiljk urediti tako, da bi jih lahko sprejela. V nasprotnem primeru je vročanje lahko zakonito potekalo le na opisani način. ZPP v zadnjem odstavku 141. člena izrecno navaja, da je za vročitev subjektu vpisa v sodni register relevanten naslov, ki je naveden v registru. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena.

V ostalem delu pa pritožba graja v pretežnem delu ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 338. člena se zamudna sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V primeru, če tožena stranka na tožbo ne odgovori, se namreč predpostavlja, da priznava navedbe tožeče stranke. Zato sodišče ne raziskuje dejanskega stanja, na katerega opira tožeča stranka svoj zahtevek, pač pa podane navedbe le pravno vrednoti. To pomeni, da postavljenemu zahtevku vendarle ne sledi popolnoma, ampak preveri, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V primeru, da temu ni tako, lahko zahtevek tudi zavrne.

Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se tičejo dejanskega stanja, ne odgovarja.

Pritožba smiselno, ne pa povsem konkretno, izpodbija zamudno sodbo tudi iz razloga napačne uporabe materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti. Glede tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor v zvezi z uporabo kolektivne pogodbe neutemeljen. Pritožba namreč trdi, da se ne bi smela uporabiti Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Kolektivna pogodba, Ur.l. RS št. 10/98), ampak Kolektivna pogodba gostinstva in turizma (Ur.l. RS št. 83/97). Pri tem pa spregleda, da so plače po slednji celo višje, kot po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine. V spisu se nahaja podatek, da je tožnica delala kot kuharica, kar predstavlja IV. tarifni razred. Zato je v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilno je uporabljeno tudi v 3. in 5. točki izreka zamudne sodbe, saj delavcu pri delodajalcu pripada sorazmerni del regresa za letni dopust (do 27.6.2003 je prisojeni znesek ustrezen, ker regres za leto 2003 znaša 132.170,00 SIT). V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) pa je upravičena tožnica tudi do odpravnine po 109. členu ZDR. Znesek (ena četrtina povprečja plače zadnjih treh mesecev za vsako leto dela pri delodajalcu) je pravilno izračunan.

Delno pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino za čas odpovednega roka, ki v konkretnem primeru za 9 let delovne dobe znaša 45 dni. Zato je upravičena do odškodnine le v višini 155.464,50 SIT. V spornem primeru namreč določbe Kolektivne pogodbe o odpovednem roku ni mogoče uporabiti, saj je po ZDR odpovedni rok vezan na delovno dobo pri delodajalcu in ne na skupino, v katero je uvrščeno delovno mesto. Zato ni mogoče šteti ureditve v Kolektivni pogodbi za ugodnejšo, saj se določba veže na stari ZDR, veljaven v času sprejema Kolektivne pogodbe. Določbi o odpovednem roku v novem ZDR in "stari" Kolektivni pogodbi nista primerljivi in določbe v Kolektivni pogodbi v tem primeru ni mogoče šteti za ugodnejšo. Tožnica je po 2. odstavku 112. člena ZDR upravičena do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, odmerjenega po 2. alineji 2. odst. 92. člena ZDR.

Odločitev o prevoznih stroških pa je v nasprotju s Kolektivno pogodbo, ki jo je v tem delu mogoče uporabiti (ker ZDR določbe o tem nima). Za mesece marec, april in maj 2003 je sodišče tožnici prisodilo po 16.200,00 SIT, kar je polna cena mesečne vozovnice. Po Kolektivni pogodbi je upravičena do 60% cene javnega prevoznega sredstva, torej do zneskov po 9.720,00 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo v 2. in 4. točki izreka in prisojene zneske ustrezno znižalo, višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo, v ostalem delu pa na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, vključno z izrekom o stroških postopka, na katere spremenjena višina prisojenega zneska ne vpliva.