Jedro

ZDen v 25. členu določa posebno ureditev vračanja le glede nepremičnin, ki se jim je vrednost bistveno povečala zaradi novih investicij. Če nove investicije, ki naj bi (bistveno) povečale vrednost nepremičnine, niso izkazane, se določbe 25. člena ZDen pri odločanju o denacionalizaciji ne morejo upoštevati. V ZDen ni podlage za odškodovanje za morebitna vlaganja upravljalcev na SKZG prenesenih zemljišč, kajti upoštevanje vlaganj upravljalcev je po zakonu predvideno v okviru urejanja zakupnih razmerij s SKZG.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 9. 8. 2002, s katero je le-ta med drugim odločila, da se AA kot upravičencu (v točki 1) vrne v last in posest parcelo s št. 1242/3 k.o. B ter (v točki 2) v njegovo korist vknjiži solastninska pravica v deležu 2575/255933 na kompleksu "V..." v k.o. C ter (v točki 4) v deležu 4701/96962 na kompleksu "P..." v k.o. C in (točki 6) da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG). Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopna odločba pravilna. Vrnjene parcele ležijo v kompleksu, zato je pri odločanju o vrnitvi treba upoštevati določbo 3. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri se v korist denacionalizacijskega upravičenca vzpostavi solastninska pravica, ta določba pa ne predstavlja podlage tudi za odločanje o posesti. Zato kot neutemeljen zavrača ugovor tožeče stranke, da je prvostopna odločba nezakonita, ker ne določa zavezanca za vrnitev posesti na vrnjenem zemljišču. Prav tako je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi bile parcele, ki se vračajo z vzpostavitvijo solastninske pravice, vrnjene v nasprotju z zahtevo vlagatelja, saj taka njegova zahteva izhaja iz zapisnika ustne obravnave z dne 7. 12. 1999. Tožeča stranka, ki je bila v denacionalizacijskem postopku pozvana, naj predloži dokaze za svoje trditve o povečanju vrednosti vrnjene parcele s št. 1242/3 k.o. B za preko 100 %, in sicer o tem, da gre povečanje na račun novih investicij, takih dokazov ni predložila, zato je bila vrnjena celotna parcela.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na pritožbo, v kateri je ugovarjal, da je odločba o denacionalizaciji nezakonita in neizvršljiva, ker z njo ni odločeno o vrnitvi premoženja tudi v posest, in da je vračilo cele površine parcele št. 1242/3 k.o. B nezakonito in nepravično, ker se je njena vrednost po podržavljenju povečala za več kot dvakrat. Dodaja, da brez odločitve o posesti denacionalizacijska odločba ni izvršljiva ter je kot taka nezakonita in nična. SKZG, ki je v odločbi določen kot zavezanec, dopusti le vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, vrne pa nepremičnine ne, to pa za denacionalizacijo ni dovolj, saj je vlagatelj zahteval vrnitev nepremičnine v last in posest. Tožeča stranka je stranka v denacionalizacijskem postopku in bi odločba morala obsegati tudi odločitev o tem, kakšne so njene pravice oziroma dolžnosti kot posestnika nepremičnine, ki se vrača. V skladu z zakonom bi tako v denacionalizacijski odločbi moral biti določen način izvršitve odločbe oziroma prenosa posesti v naravi. Glede vrnjene parcele s št. 1242/3 k.o. B vztraja, da v denacionalizaciji ni mogoče vrniti več vrednega premoženja, kot je bilo podržavljeno, pač pa bi bilo mogoče v korist prejšnjega lastnika vrniti le toliko, kot je dejansko izgubil. Dokazati materialna vlaganja je dejansko nemogoče, saj se 40 let dokumenti ne hranijo in tega tudi ne zahteva noben predpis. Tožeča stranka, ki je kakovost zemljišč izboljšala, dokazil tako ne more imeti. Logično pa je, da do izboljšanja kakovosti kmetijskega zemljišča ne pride samo po sebi, pač pa le z vlaganji v zemljišče. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo in SKGZ, kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljen je po presoji sodišča tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega zakona v zvezi z odločitvijo o vrnitvi zemljišč iz kompleksov kmetijskih zemljišč po tretjem odstavku 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02). Odločba o denacionalizaciji, ki določbe o vrnitvi (tudi) posesti ne more imeti, ker za to v določbah ZDen pravne podlage ni, se izvrši tako, da se solastninski delež, ki se ugotovi v denacionalizacijskem postopku, vpiše v zemljiško knjigo (tretji odstavek 66. člena ZDen). S tem je odločba o denacionalizaciji izvršena. Vprašanja glede posesti pa se v skladu s predpisi urejajo v drugih postopkih. V ZDen ni podlage, da bi se o njih odločalo v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka kot uporabnik podržavljenega zemljišča pa ima v tem postopku status stranke zaradi zavarovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskih zemljišč, saj je od okoliščine, ali bi se z vračanjem zemljišč iz kompleksa v last in posest okrnila funkcionalnost kompleksa, odvisna njena nadaljnja raba zemljišč. Glede na navedeno ocenjuje sodišče njene tožbene ugovore v zvezi z izvršljivostjo odločbe o denacionalizaciji in njenim položajem v denacionalizacijskem postopku za neutemeljene.

Neutemeljeno pa po presoji sodišča tožeča stranka zatrjuje tudi (v zvezi s parc. št. 1242/3 k.o. B), da ni bilo mogoče vrniti več vrednega premoženja, kot je bilo podržavljeno. Namreč ZDen določa v 25. členu posebno ureditev vračanja le glede nepremičnin, ki se jim je vrednost bistveno povečala zaradi novih investicij. Če nove investicije, ki naj bi (bistveno) povečale vrednost nepremičnine, niso izkazane, se določbe 25. člena ZDen pri odločanju o denacionalizaciji ne morejo upoštevati. Iz dokumentacije upravnega spisa v zadevi pa je razvidno in s tem je svojo odločitev utemeljila tudi tožena stranka, da je prvostopni organ v postopku stranke pozval, naj nova vlaganja izkažejo, zato mu, potem ko za nova vlaganja stranke niso ne predložile, ne predlagale dokazov, ni mogoče očitati, da bistveno povečane vrednosti nepremičnine pri odločanju ni upošteval. Kolikor pa tožeča stranka meni, da bi ji za zatrjevana vlaganja morala biti priznana odškodnina (za kar pa sicer v postopku zahtevka ni postavila), je v zmoti, kajti ne le, da postopanja po 5. odstavku 25. člena ZDen ne more biti, če nova vlaganja niti ugotovljena niso, kot v obravnavanem primeru, pač pa v ZDen niti podlage za odškodovanje za morebitna vlaganja drugih oseb, razen zavezancev in oseb - najemnikov iz drugega odstavka 60. člena ZDen, torej upravljalcev na SKZG prenesenih zemljišč, ni, kajti upoštevanje vlaganj upravljalcev je po zakonu predvideno v okviru urejanja zakupnih razmerij s SKZG (17. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 68/95 odl. US, 1/96 in 23/96).

Po tem, ko je sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen ter da je v okviru tega zahtevka izpodbijani akt zakonit, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.