Jedro

Dejavnost s povečano nevarnostjo je podana tedaj, ko je zaradi njenega rednega poteka lahko ogroženo življenje ali zdravje. V tem primeru je tožnica ob asistenci učitelja opravljala v učnem programu, prilagojenem otroku njene starosti, predpisano telovadno vajo, ki sama po sebi ni nevarna, in na orodju, prilagojenem njeni starosti in višini. Revizija utemeljeno poudarja, da je telesna vzgoja otrok v šolah podvržena strogi regulativi - to velja tudi za izbiro telovadnega orodja in za predpisani način izvedbe telovadne vaje. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je bila vaja v tem primeru izvedena na drugačnem (predvsem višjem) orodju, ali na način, ki ni predviden za otroka tožničine starosti. Odgovornost za nastalo škodo na podlagi vzročnosti (drugi odstavek 154. člena ZOR) torej ni podana.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.254.000 SIT in ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica se je poškodovala pri preskoku čez kozo, ki sodi med osnovne, preproste skoke. Pri preskoku se je uporabljala vsa potrebna oprema. Tak preskok čez kozo ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Gre za športno disciplino, pri kateri pride do poškodbe le izjemoma. Riziko pri tem preskoku ni nič večji, kot pri celi vrsti vsakdanjih opravil. Izhodišči v sodbah druge in prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, sta zato materialnopravno napačni. Reviziji naj se zato ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Odločbi sodišč druge in prve stopnje sta bili izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato je treba pri obravnavanju revizije uporabiti določbe tega zakona (prvi odstavek 498. člena ZPP iz leta 1999 - naprej ZPP).

Sodišče druge stopnje je sprejelo pravno razlago, opisano v sodbi sodišča prve stopnje, da je v uri obvezne šolske telovadbe izveden preskok čez kozo taka dejavnost, ki krije v sebi potencialno in vnaprej neizključeno možnost, da pride do otrokovega padca in telesne poškodbe, zaradi česar odgovarja tisti, ki tako dejavnost organizira, za nastalo škodo na podlagi vzročnosti.

Revizijsko sodišče take pravne razlage ne sprejema. Dejavnost s povečano nevarnostjo - za to naj bi šlo v tem primeru - je podana tedaj, ko je zaradi njenega rednega poteka lahko ogroženo življenje ali zdravje. V tem primeru je tožnica ob asistenci učitelja opravljala v učnem programu, prilagojenem otroku njene starosti, predpisano telovadno vajo, ki sama po sebi ni nevarna, in na orodju, prilagojenem njeni starosti in višini. Revizija utemeljeno poudarja, da je telesna vzgoja otrok v šolah podvržena strogi regulativi - to velja tudi za izbiro telovadnega orodja in za predpisani način izvedbe telovadne vaje. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je bila vaja v tem primeru izvedena na drugačnem (predvsem višjem) orodju, ali na način, ki ni predviden za otroka tožničine starosti. Odgovornost za nastalo škodo na podlagi vzročnosti (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) torej ni podana.

Tožeča stranka je v tožbi res postavila le trditev, da je podana "objektivna odškodninska odgovornost toženke", vendar pa je kasneje in sicer v pripravljalnem spisu z dne 29.5.2000 tudi zatrjevala, "da naj bi bil učitelj pri preskoku premalo pozoren, da tožnici ob preskoku ni nudil potrebne asistence oziroma da je njen preskok čez kozo varoval na napačnem mestu in na napačen način" (potrditvah tožnice bi jo moral učitelj prijeti za obe nadlakti že v trenutku, ko se je z rokami dotaknila koze, česar pa naj ne bi storil). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava z ugotovitvijo odgovornosti za nastalo škodo po načelu vzročnosti, zaradi česar naj bi ne bilo potrebe po ugotavljanju krivdne odgovornosti, opisane okoliščine, ki naj bi potrditvah tožnice obstajale, niso bile obravnavane v celoti. Pravilna uporaba materialnega prava terja (prvi odstavek 154. člena ZOR) ugotavljanje eventualne krivdne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, to pa ima za posledico razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti dejansko stanje v zvezi s tistim delom tožbene trditvene podlage, ki se nanaša na zatrjevano krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožena stranka povrnitve teh stroškov ni zahtevala.