Jedro

Ob že opisanih oškodovančevih pozivih na vrnitev posojenega denarja, ki so izkazana z opominoma z dne 10. 10. 2012 in z dne 14. 10. 2015, je oškodovancu škoda nastala z obdolženkino opustitvijo izpolnitve njene obveznosti, dejstvo post festum sklenjene poravnave z dne 20. 6. 2018 (šele v času predmetnega kazenskega postopka), tako v ničemer ne vodi v ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Tega pa ne more omajati niti zagovornikova navedba, da obdolženka, ki je v osebnem stečaju, zaradi kogentnih določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju zahtevanega zneska niti ni smela vračati.

Izrek

I. Pritožbi obdolžene K. K. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 19. 9. 2018 obdolženo K.K. (prej H.) spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso znani, in plačati sodno takso v višini 128,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado oškodovančevega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženka dolžna povrniti še stroške, ki so nastali po njeni krivdi v višini 31,51 EUR. Oškodovani J.S.je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 26115/2016. 2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženka in njen zagovornik. Slednji se je pritožil, kot je zapisal, iz vseh izpodbojnih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona (pravilno kazenskega zakona) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženka se v celoti sklicuje na pritožbo svojega zagovornika in pritožbenemu sodišču, enako kot njen zagovornik, predlaga, da jo obtožbe oprosti.

3. Zagovornik obdolženke je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolženko obvesti o seji senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z zatrjevanjem, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po pritožbeni oceni je ta kršitev podana v zvezi z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja, in sicer obstojem goljufivega namena, nastankom škode ter zavajanjem in spravljanjem oškodovanca v zmoto. Zagovornik nima prav. Pogrešane razloge, vključno z razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih izpostavlja pritožba, izpodbijana sodba ima v točki 9 obrazložitve, ti pa so jasni, prepričljivi in notranje skladni. Kot zmotna in glede na zatrjevano odsotnost razlogov (o odločilnih dejstvih) kontradiktorna se zato izkaže zagovornikova nadaljnja pritožbena navedba, da izpodbijana sodba v nobenem primeru nima jasnih in prepričljivih argumentov, ki bi potrjevali obstoj vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšne navedbe zagovornik podrobneje niti ne obrazloži, temveč na podlagi svoje dokazne ocene ugotavlja, da je oškodovanec vseskozi vedel za slabo finančno stanje obdolženke, zato zaključuje, da ni izkazan obdolženkin goljufiv namen. Na ta način pa pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik ne more uspeti niti s smiselno enako navedbo, da prvostopenjsko sodišče izkazuje goljufiv namen z argumenti, ki so v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izkazujejo slabo finančno stanje obdolženke. Zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni zaslediti, zagovornik pa očitno prezre vse gradnike, na podlagi katerih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi gradi obdolženkin goljufiv namen, vključno z argumentirano in skladno dokazno oceno listinskih dokazov, ki izkazujejo njeno slabo finančno stanje.

6. Zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v nadaljevanju ne pojasni, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb, zato uveljavljene kršitve ni mogoče preizkusiti.

7. Uvodoma naveden izpodbojni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da v izreku opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije. Meni, da v kolikor bi obdolženka oškodovancu s svojimi dejanji prikazovala ali obljubljala, da si z njim želi trajnejšo ljubezensko zvezo oziroma poroko ter tudi v kolikor bi med njima dejansko obstajala takšna zveza, to ne predstavlja zakonskega znaka goljufije, niti tega ne predstavlja kasnejši razpad takšne zveze (slednje je smiselno navajala tudi obdolženka), prav tako pa se po njegovi oceni očitano dejanje v ničemer ne razlikuje od civilnopravnega razmerja.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato o očitani kršitvi kazenskega zakona ni mogoče govoriti. Pritožnika prezreta, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zgolj, da je obdolženka s svojimi dejanji oškodovanca prepričala, da si z njim želi trajnejšo zvezo in mu obljubljala poroko, temveč izhaja tudi, da ga je ravno na podlagi tako lažnivo prikazanih dejanskih okoliščin, ob izpostavljanju svojih finančnih težav, skrbi za hčerko in obljubah po obročnem vračilu denarja, spravila v zmoto in ga s tem zapeljala, da ji je na njene prošnje posodil denar, čeprav je sama glede na svoje slabo finančno stanje vedela, da mu tega ne bo vrnila. Šele, ko ji je oškodovanec denar posodil, je z njim prekinila razmerje in mu navkljub pozivom tega ni vrnila, s tem pa si je na njegovo škodo pridobila zasledovano protipravno premoženjsko korist. Vse navedene navezne okoliščine tako omogočajo sklepanje, da opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi presega okvir neuslišane ljubezni in običajnega razpada zveze med partnerjema ter obstoj golega civilnopravnega (posojilnega) razmerja, kot to neuspešno skušata prikazati pritožbi. V obdolženki očitanem ravnanju se namreč zrcalijo vsi zakonski znaki goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki so ustrezno in konkretizirano strnjeni v opisu kaznivega dejanja izpodbijane sodbe. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v smeri obdolženkinega in oškodovančevega različnega dojemanja njune zveze in kasnejšega razpada le-te ter opredelitve, ali je v konkretnih primerih oškodovanec obdolženki denar podaril ali posodil, pa zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Pritožbi sta neutemeljeni še v osrednjem delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožbeno sodišče nima nobenih zadržkov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato, da ne bi ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, ter v zvezi s pritožbeni izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja:

10. Bistvo obeh pritožb je v ponavljanju zagovora obdolženke, ki je storitev kaznivega dejanja zanikala ter graji dokazne ocene, s katero pritožnika ne soglašata, saj trdita, da obdolženka oškodovanca s svojimi dejanji ni zavestno spravljala v zmoto in mu lažnivo prikazovala dejanskih okoliščin. Njen odnos do oškodovanca je bil vedno prijateljski, v kolikor si je oškodovanec ustvaril napačno predstavo in jo videl kot bodočo ženo, pa je to njegovo dojemanje njunega odnosa, v katerega ga obdolženka ni prisilila in ne prepričala. Samo glede zneska 1.150,00 EUR je mogoče zaključiti, da gre za posojilo, medtem ko je preostale zneske obdolženka utemeljeno razumela kot darila.

11. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanca J.S., ki je glede bistvenih okoliščin obravnavanega dejanja v celoti potrjena s skladno izpovedbo priče O.K. ter listinsko dokumentacijo, in sicer potrdilom o posojilu z dne 27. 6. 2011, potrdili o opravljenih transakcijah, ročno specifikacijo posojenih zneskov, poravnavo z dne 20. 6. 2018, stečajnim spisom in dvema opominoma za vračilo posojila z dne 10. 10. 2012 in 14. 10. 2015. Glede na podatke kazenskega spisa je navedene dokaze sodišče prve stopnje v točkah 6 - 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo in ocenilo, nato pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev kaznivega dejanja dokazana. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženka oškodovanca s tem, ko sta komunicirala po SMS-ih, se dobivala, se poljubljala in ko je sprejela njegovo snubitev, prepričala, da si z njim želi trajnejšo zvezo in da se bo z njim poročila. Pritožbi pa takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne moreta omajati z izvajanji, da so takšna ravnanja obdolženke značilna za vse prijateljske odnose in da snubitev (katero je priznala tudi obdolženka), ni bila resna. O resnosti slednje je namreč prepričljivo izpovedala O.K., ki je bila tedaj neposredno navzoča, in s tem zagovor obdolženke v tem delu ovrgla. V tej zvezi se kot povsem pavšalna in zmotna pokaže pritožbena navedba zagovornika, da iz izpovedbe in ravnanj oškodovanca ni razvidno, da si je z obdolženko želel trajno partnersko zvezo, saj nasprotno izhaja iz oškodovančeve izpovedbe, ko je jasno povedal, da se je v oškodovanko zaljubil in je pričakoval, da bo iz njunega poznanstva nastalo nekaj več, kot tudi iz njegovih ravnanj, ko ji je nenazadnje dal v uporabo svoj avtomobil. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženka oškodovancu lažnivo prikazovala, da v zvezi misli resno, čeprav tega namena ni imela (kot to izhaja iz njenega zagovora), s tem pa je oškodovanca spravila v zmoto in ga zapeljala, da ji je na njene prošnje posodil denar.

12. Da je oškodovanec obdolženki na njeno prošnjo sprva posodil 1.150,00 EUR, kar obdolženka priznava, zatem pa na njene nadaljnje prošnje po posameznih nakazilih še 7.208,52 EUR, skupno torej 8.358,52 EUR, izhaja iz verodostojne izpovedbe oškodovanca in že citirane listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da oškodovanec obdolženki zneskov ne bi nakazoval, če bi ji te zneske podarjal, saj si je na ta način zagotovil dokazilo o posojilu, kot je to izpovedal. Zagovornik zato nima prav, ko takšnemu zaključku nasprotuje, saj prezre, da iz posameznih nakazil obdolženki preko NKBM iz namena plačila celo izhaja zapis „posojilo“. Ob nadaljnjem upoštevanju izpovedbe oškodovanca, da je obdolženki dal tudi darila, ki jih ne zahteva nazaj (npr. računalnik), ter okoliščine, da je obdolženka z oškodovancem za posojeni znesek dne 20. 6. 2018 sklenila izvensodno poravnavo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je oškodovanec obdolženki nakazane znesek posodil in ne podaril, kot to neuspešno skušata prikazati pritožbi in na tej podlagi vnesti tudi dvom v obdolženkin naklep, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Prav tako pritožbi v svojih izvajanjih neutemeljeno navajata, da se obdolženka in oškodovanec sploh nista dogovorila o roku in načinu vračila posojila. Za veljavnost posojilne pogodbe namreč tak dogovor ne predstavlja bistvene sestavine pogodbe, odsotnost dogovora o roku vračilu posojila pa tudi sicer ureja drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katerim mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. Oškodovanec je jasno izpovedal, da je obdolženko že v času zveze pozival na vračilo denarja, kasneje tudi po pooblaščencu (kot to izhaja iz opominov z dne 10. 10. 2012 in z dne 14. 10. 2015), ter pojasnil dogovor, da bo obdolženka plačevala po obrokih, po svojih zmožnostih. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da oškodovanec obdolženki nikoli ni dejal, da mora denar vrniti. Oškodovančeva navedba, da vračila zneskov ne bi zahteval nazaj, v kolikor bi med njima nastalo kaj več - da bi prišlo do poroke, je glede na premoženjska razmerja med zakonci oziroma zunajzakonskimi partnerji, smiselna in običajna. Kontradiktorna pa je zagovornikova navedba, da je iz tega razloga obdolženka utemeljeno navajala, da je zneske razumela kot pomoč oziroma darilo. Potemtakem je obdolženka vedela, da ji oškodovanec v primeru njunega drugačnega odnosa denarja ne bi posodil. Da je temu dejansko tako pa je izpovedal oškodovanec.

14. Dejstvo, da je bil oškodovanec seznanjen s slabo finančno situacijo obdolženke, kar na več mestih izpostavljata pritožbi, je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dokazni postopek je namreč pokazal, da ta okoliščina, ne more služiti kot razbremenilno dejstvo na strani obdolženke, temveč je obdolženka svojo finančno situacijo kvečjemu izkoriščala, da je od oškodovanca dobila denar, za katerega mu je obljubila, da ga bo vrnila. Tega pa ni storila, kar je sicer že ob izposoji posameznih zneskov vedela, temveč je nato z odtujenostjo in hladnim odnosom dosegla prekinitev zveze z oškodovancem. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedbe oškodovanca, katero je zaradi njene medsebojne skladnosti z drugimi izvedenimi dokazi utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Posledično ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni argumentirano opredelilo do razpada zveze med obdolženko in oškodovancem in da za tak svoj zaključek ni imelo opore v izvedenih dokazih. Ravnanje obdolženke, ki je zvezo z oškodovancem prekinila, po tem ko ji je ta posodil skupno 8.358,52 EUR, v povezavi z vsemi drugimi okoliščinami, ki jih v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje, pa pri pritožbenem sodišču utrjuje prepričanje, da je obdolženka ravnala z goljufivim namenom.

15. Zagovornik nima prav, ko trdi, da je obdolženka z oškodovancem sklenila poravnavo, s katero se je zavezala, da mu bo znesek 8.358,52 EUR vrnila, zaradi česar oškodovanec ni oškodovan, s sklenitvijo poravnave pa je odpadel tudi očitek iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe, da je obdolženka že ob posodi posameznih zneskov denarja glede na njeno slabo finančno stanje vedela, da oškodovancu denarja ne bo vrnila. Takšne navedbe so neutemeljene. Ob že opisanih oškodovančevih pozivih na vrnitev posojenega denarja, ki so izkazana z opominoma z dne 10. 10. 2012 in z dne 14. 10. 2015, je oškodovancu škoda nastala z obdolženkino opustitvijo izpolnitve njene obveznosti, dejstvo post festum sklenjene poravnave z dne 20. 6. 2018 (šele v času predmetnega kazenskega postopka), tako v ničemer ne vodi v ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Tega pa ne more omajati niti zagovornikova navedba, da obdolženka, ki je v osebnem stečaju, zaradi kogentnih določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju zahtevanega zneska niti ni smela vračati. Iz stečajnega spisa namreč izhaja, da je bil tudi sklep o začetku stečajnega postopka nad obdolženko izdan šele dne 7. 1. 2016. Zagovornik zato s pritožbenimi navedbami, ki izpostavljajo vse navedeno, ne more uspeti.

16. Glede na obrazloženo, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni.

17. Odločba o kazenski sankciji, po pritožnikih obrazloženo ni bila grajana, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženki izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in vsebini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženkini krivdi ter da je zato v njeno korist ne gre spreminjati.

18. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbah obdolženke in njenega zagovornika odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

19. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena ZKP in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb in obdolženkinih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.