Jedro

Sodišče se strinja z razlogom, ki ga za svojo odločitev navaja toženka, namreč, da tožnica prihaja iz varne izvorne države. Da Republika Srbija objektivno pomeni tako državo in da je med take države uvrščena z Odlokom Vlade Republike Slovenije, med strankama niti ni sporno. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da niti iz tožničinih lastnih navedb ne izhaja, da bi ta država zanjo ne bila varna ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Takih posebnih okoliščin tožnica niti ni navedla, saj ne zatrjuje, da naj bi domnevno neustrezna zaščita policije temeljila na njeni narodnostni pripadnosti, drugih lastnosti ali okoliščin, po katerih bi se razlikovala od ostalih državljanov Republike Srbije, pa prav tako ne zatrjuje. Sodišče k temu pripominja še, da uvrstitev Republike Srbije med varne države ni vprašanje dejanskega stanja, temveč vprašanje materialnega prava.

Glede na besedilo 52. člena ZMZ-1 že obstoj enega izmed kriterijev, naštetih v tem členu, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na osebnem razgovoru dne 13. 2. 2018 med drugim povedala, da v Srbiji ni imela dovolj denarja za dostojno življenje, če bi bilo drugače, iz Srbije ne bi odšla. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedla še, da je v njenem kraju mnogo beguncev, ki so večkrat prišli k njej domov, ji grozili, jo tepli in okradli. To je večkrat prijavila na policijo, ki je sicer sestavila zapisnik, vendar ni storila ničesar. Policija je prišla tudi k njej domov in „te ljudi prijavila“, vendar ne ve, kaj se je zgodilo po tem oziroma ali je prišlo do sodnega postopka. Varnosti ni iskala s preselitvijo v kakšen drug del Srbije, ker „so povsod begunci“. Na posebno vprašanje je povedala še, da so jo begunci napadli, ker je pripadnica madžarske manjšine. Toženka dodaja še, da je tožnico naknadno prek njenih pooblaščencev seznanila z informacijami o izvorni državi in ji dala možnost, da se do njih opredeli.

2. Navaja pogoje, ki jih Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) določa za priznanje statusa begunca in ugotavlja, da tožnica teh pogojev očitno ne izpolnjuje. V zvezi s tem najprej ugotavlja, da tožničine izjave dajejo podlago za ugotovitev, da med drugim uveljavlja tudi ekonomske razloge, kar ne pomeni razloga za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, ob tem pa ni izkazala tehtnih razlogov, da Srbija to zanjo ni. Tudi če so njene navedbe o tem, kako so jo nadlegovali in maltretirali begunci, resnične, toženka meni, da je bil odziv policije, kot ga opisuje tožnica sama, ustrezen, saj se je policija odzvala, dejanja obravnavala in tožnico tudi obiskovala na domu, v kakšni drugi državi pa tožnica ob podobnih dogodkih prav tako ne bi morala računati na stalno policijsko zaščito.

3. Nadaljnji razlog, iz katerega je tožničina prošnja za priznanje mednarodne zaščite očitno neutemeljena, je nedoslednost, protislovnost in majhna verjetnost njenih izjav. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na tožničini izjavi, da je iz izvorne države odšla, ker so jo nadlegovali begunci, po drugi strani pa, da ne bi odšla, če bi tam imela dovolj denarja za dostojno življenje. Za malo verjetno ocenjuje, da bi begunci lahko dobili točne informacije o tem, kateri prebivalci v kraju so Madžari ali da bi imeli kak poseben motiv, da bi se odločili nadlegovati le madžarsko prebivalstvo. Za podobno malo verjetno šteje, da bi bile te osebe seznanjene s tem, kdaj je tožnica dobila socialno pomoč in prišle prav tedaj. Za očitno pretirane šteje organ tožničine navedbe, da se ne bi mogla preseliti v drug kraj v Srbiji, ker so povsod begunci.

4. Toženka se sklicuje tudi na informacije o tožničini izvorni državi in ugotavlja, da v bližini njenega domačega kraja ni nastanitvenih centrov za begunce, ki se sicer v bližnjem kraju občasno pojavljajo v večjem številu, vendar glede na pridobljene informacije ne nadlegujejo ljudi. Migranti, ki se pojavljajo tam, tudi sicer ne ustrezajo tožničinim navedbam o ljudeh, ki so tam nastanjeni že dlje časa in celo govorijo srbsko. Toženka s tem v zvezi pripominja še, da tožnica na informacije o izvorni državi, ki so bile podlaga za navedene ugotovitve, v postavljenem roku ni odgovorila oziroma jih komentirala.

5. Tožnica v tožbi navaja, da iz jezikovne razlage 52. člena ZMZ-1, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, izhaja, da za zavrnitev prošnje ne zadostuje zgolj to, da prosilec prihaja iz varne izvorne države, temveč mora biti kumulativno podan še razlog, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Iz njenih navedb na osebnem razgovoru izhaja, da pogoje za mednarodno zaščito izpolnjuje, saj je prišlo do napadov nanjo, ker je pripadnica madžarske manjšine, policija pa ni storila ničesar. Navedene okoliščine torej niso nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato jih toženka ne bi smela obravnavati kot očitno neutemeljene oziroma v pospešenem postopku, temveč bi morala odločati v rednem postopku, kar pomeni kršitev pravil postopka. Tako kršitev pomeni tudi to, da toženka tožnice pred izdajo odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države, zaradi česar ni mogla izkazati tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njenih osebnih okoliščin zanjo ni varna, kar sicer smiselno izhaja iz njenih izjav.

6. Opozarja še, da je zavrnitev prošnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 mogoča le, če je razlog prosilca za prihod v Slovenijo izključno ekonomski, ne pa tudi, če je slabo ekonomsko stanje le pripomoglo k odločitvi za zapustitev izvorne države. Iz njene izjave izhaja, da je slabo ekonomsko stanje k njenemu odhodu sicer pripomoglo, ni pa bil to edini razlog, zaradi česar je ta razlog za zavrnitev prošnje neutemeljen.

7. Glede doslednosti in verjetnosti svojih izjav meni, da si ne nasprotujejo, temveč se dopolnjujejo, saj v celoti prikazujejo njene razloge za odhod iz države. O tožničini narodnosti je mogoče sklepati že iz priimka, datum prejema socialne pomoči pa je splošno znan podatek in zato ni malo verjetno, da bi bile tretje osebe s tem seznanjene. Poleg tega je treba morebitne nekonsistenosti v izjavah prosilca po ustaljeni upravno sodni praksi razčistiti oziroma dati prosilcu možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnica teh možnosti ni imela, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Opozarja tudi na to, da pooblaščencu pri podaji prošnje ni bilo omogočeno postavljanje dodatnih vprašanj, češ da bo lahko morebitna vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito postavil v nadaljevanju postopka, ob čemer tožnica meni, da ima pooblaščenec pravico postavljati vprašanja tudi pri podaji prošnje, neglede na to, da bo kasneje opravljen tudi osebni razgovor.

8. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter posebej poudarja, da se je podrobno opredelila do vseh tožničinih izjav, glede koncepta varne izvorne države pa navaja, da je tožnica imela priložnost pojasniti razloge za odhod iz izvorne države ter s tem tudi, zakaj ta država zanjo ni varna. Opozarja, da je treba ločiti koncept varne izvorne države od koncepta varne tretje države, kjer je nujno soočenje stranke s konceptom varne tretje države. Tožnici so bile tudi predočene relevantne informacije o izvorni državi, vendar se do njih ni opredelila, z njo pa je bil opravljen osebni razgovor, kjer je imela možnost popolnoma in celovito predstaviti svoje razloge za mednarodno zaščito, njen pooblaščenec pa je imel možnost, da je postavil vprašanja. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če (med drugim) je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja), ali če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (peta alineja).

12. Navedenemu zakonskemu besedilu po presoji sodišča ni mogoče pripisovati pomena, kot ga zatrjuje tožnica, da je namreč prošnjo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno le, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je izpolnjen eden od pogojev, ki so našteti v nadaljevanju. Taka interpretacija bi bila v nasprotju že z jezikovno razlago besedila, saj se po njem prošnja v primeru izpolnjevanja katerega od omenjenih pogojev šteje za očitno neutemeljeno, kar smiselno sicer pomeni zakonsko domnevo neutemeljenosti prošnje; vendar pa sta neutemeljenost prošnje in neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito sinonima, saj prosilec uveljavlja izpolnjevanje pogojev prav s prošnjo. V primeru razlage, za kakršno se zavzema tožnica, bi bilo torej treba isto okoliščino ugotavljati dvakrat. Tudi sicer se okoliščine, zaradi katerih se po navedeni določbi prošnja šteje za očitno neutemeljeno, nanašajo izključno na prosilca in ne na prošnjo. Zato je po presoji sodišča navedeno zakonsko določbo mogoče razumeti izključno tako, da ob izpolnitvi kateregakoli od teh pogojev prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kar hkrati pomeni, da je njegovo prošnjo treba šteti za očitno neutemeljeno.

13. Sodišče se strinja s tožnico, da glede na njene navedbe (kot so povzete v prvem delu te obrazložitve) ne pride v poštev odločanje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, saj je v postopku med drugim navajala tudi dejstva, kot je ogroženost zaradi narodne pripadnosti, ki utegnejo biti v tem postopku pomembna. Zgolj na njene navedbe o ekonomskih razlogih za odhod iz izvorne države zato tudi po presoji sodišča ni mogoče opreti odločitve o zavrnitvi njene prošnje kot očitno neutemeljene.

14. Se pa sodišče strinja z nadaljnjim razlogom, ki ga za svojo odločitev navaja toženka, namreč, da tožnica prihaja iz varne izvorne države. Da Republika Srbija objektivno pomeni tako državo in da je med take države uvrščena z Odlokom Vlade Republike Slovenije, med strankama niti ni sporno. Sodišče pa se strinja z ugotovitvijo toženke, da niti iz tožničinih lastnih navedb ne izhaja, da bi ta država zanjo ne bila varna ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Takih posebnih okoliščin tožnica niti ni navedla, saj ne zatrjuje, da naj bi domnevno neustrezna zaščita policije temeljila na njeni narodnostni pripadnosti, drugih lastnosti ali okoliščin, po katerih bi se razlikovala od ostalih državljanov Republike Srbije, pa prav tako ne zatrjuje.

15. V tem pogledu sodišče dodaja še, da se z razlogi izpodbijane odločbe strinja tudi glede ocene ustreznosti odziva policije, ki temelji na tožničinih lastnih navedbah. Na podlagi teh navedb namreč ni mogoče sklepati ne o kakršnikoli diskriminaciji tožnice, ne o sistemskih pomanjkljivostih, ki bi policiji preprečevale učinkovito delo v primerih, kot je tožničin.

16. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na več mestih izhaja - tožnica pa temu po vsebini ne oporeka - , da je bila tožnica seznanjena s podatki o izvorni državi, iz razlogov izpodbijane odločbe pa je mogoče povzeti, da je toženka dovolj skrbno raziskala njene osebne razmere in s tem razloge, iz katerih bi Republika Srbija zanjo utegnila ne pomeniti varne države. Sodišče se zato strinja s stališčem toženke, da na zakonitost njene odločitve ne vpliva okoliščina, ali je bila tožnica tudi formalno seznanjena s tem, da je Republika Srbija uvrščena med varne države, saj ji je bilo v postopku na ustrezen način zagotovljeno, da se opredeli do vseh okoliščin, ki bi v njenem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve. Sodišče k temu pripominja še, da uvrstitev Republike Srbije med varne države ni vprašanje dejanskega stanja, temveč vprašanje materialnega prava, tožnica pa je ves čas postopka imela ustrezno usposobljenega pooblaščenca, ki je (načeloma) seznanjen z materialnim pravom, ki ga je treba uporabiti pri odločanju. Nič drugega ne izhaja niti iz 61. in 62. člena ZMZ-1, ki urejata koncept varne izvorne države in uporabo tega koncepta.

17. Glede na prej povzeto besedilo 52. člena ZMZ-1 že obstoj enega izmed kriterijev, naštetih v tem členu, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1), zato načeloma že doslej navedeni razlogi zadostujejo za ugotovitev, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, torej za zavrnitev tožbe (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1). Ker pa je toženka izpodbijano odločbo oprla tudi na okoliščine iz 5. alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo tudi v tem pogledu ter se strinja z ugotovitvami toženke, da so tožničine navedbe očitno protislovne in malo verjetne ter z razlogi, ki jih toženka za to navaja.

18. V skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sodišče teh razlogov ne navaja ponovno, glede na tožbene razloge pa dodaja, da se strinja z razlogovanjem toženke glede protislovnosti tožničinih izjav glede razloga za zapustitev izvorne države. Tožnica - kot pravilno navaja toženka - je namreč izrecno navedla, da izvorne države ne bi zapustila, če ne bi bila v ekonomski stiski, kasneje pa je kot bistvene za svoj odhod navedla povsem drugačne razloge. Prav tako sodišče nima razloga za dvom v natančne podatke in jasna stališča o tem, da v bližini tožničinega prebivališča v izvorni državi ni nastanitvenih centrov za begunce in zakaj ni verjetno, da bi tožnico begunci, ki načeloma niso seznanjeni z lokalnimi razmerami, nadlegovali prav zaradi njene narodnosti ter da ni imela možnosti poiskati varnosti drugje v izvorni državi.

19. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, prav tako pa je pravilna in zakonita tudi sama odločba, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo dokazov z vpogledom v izpodbijano odločbo in v upravni spis, vendar gre za listine, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporni, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.