Jedro

Določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo ni le ugotavljanje (dejstev), ampak v svoji drugi fazi predstavlja materialnopravno vrednotenje oziroma oceno ugotovljenih (oziroma priznanih) dejstev. V tem segmentu gre torej za vprašanje (pravilne) uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet priznanja. To so lahko le dejstva.

Tožnica ni upravičena od toženke zahtevati povračilo zneska, ki naj bi ga tožnica plačala sosedi, ker je ta od tožničine poškodbe skrbela za njeno nepokretno mater in invalidnega brata, po materialnem pravu. Pomoč sosede je bila namreč angažirana za drugi osebi, to je mamo in brata, ki sta zato dolžna stroške skrbi, ki jima je bila nudena (na koncu) tudi nositi. Zgolj okoliščina, da jih je kljub temu poravnala (nosila) tožnica, pa seveda ne pomeni, da gre za škodo, katere povračilo bi lahko slednja terjala od toženke.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se poslej glasi: „I. Tožena stranka E., d.o.o. je dolžna tožeči stranki M. O. P. plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 17.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2011 do dne plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.141,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2011 do dne plačila, vse v 15-ih dneh.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 130,00 EUR.

IV. Toženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo in sodbo z dne 4.10.2012 odločilo: - da je dolžna toženka tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2011 dalje do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.141,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2011 dalje do plačila (I. točka izreka), - da se, kar tožnica zahteva več ali drugače, zavrne (II. točka izreka), - da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.689,12 EUR (III. točka izreka),

2. Zoper II. točko izreka omenjene odločbe se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi (in ji prisodi stroške pritožbenega postopka). Navaja, da zamudna sodba predpostavlja situacijo, da se toženka strinja z vsemi tožbenimi navedbami, zlasti pa da priznava temelj zahtevka in višino. Zato je meritorno odločanje o zahtevkih v izpodbijani sodbi nepravilno (šlo naj bi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Sodišče bi moralo šteti, da toženka priznava tudi višino posameznih vtoževanih zahtevkov. Ugotovilo bi lahko le, da določen zahtevek tako močno odstopa od ustaljene sodne prakse, da takšno odstopanje ne bi bilo dopustno (in bi zato priznalo nižjo, a primerljivo najvišjo odškodnino). Postavljeni zahtevki pa so usklajeni s primerljivo sodno prakso. Že v tožbi je v zvezi z višino vtoževane odškodnine navedla odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2009 in II Ips 741/2005, za kateri pa v izpodbijani sodbi (ki se je zato ne da preizkusiti) ni navedeno, zakaj ju sodišče ni uporabilo. V kolikor bi sodišče dejansko pogledalo sodno prakso, bi pri odmerjanju odškodnine lahko uporabilo tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 437/2000, II Ips 524/2000 in II DoR 126/2012. Ob primerjavi odškodnine za nepremoženjsko škodo z navedenimi odločbami naj bi bile v konkretnem primeru dosojene odškodnine prenizke, ki tako ne dosežejo pravičnega zadoščenja (podana naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava). Pritožbi prilaga tudi dve dokazili, ki izkazujeta njeno zdravstveno stanje po nezgodi in ki ju prej ni mogla predložiti (obe pa naj bi dokazovali, da ji je bila dosojena prenizka odškodnina). Sodišče bi moralo svojo obrazložitev dosojene višine podpreti z navedbo primerjalnih odločb, saj sicer njegove odločitve ni moč preizkusiti. Zmotna uporaba materialnega prava pa naj bi bila podana tudi ob zavrnitvi zahtevka na plačilo 3.160,00 EUR. V kolikor se tožnica zaradi toženkinega ravnanja ne bi poškodovala, do te škode ne bi prišlo, saj bi sama skrbela za nepokretno mater in invalidnega brata. Plačilo najete pomoči v omenjeni višini predstavlja njeno navadno škodo, ki je v vzročni zvezi s poškodbami, zaradi česar ji je ta strošek na podlagi določb 164. in 168. člena OZ dolžna povrniti toženka.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno stališče, da nevložitev odgovora zoper tožbo pomeni, da se toženec strinja z (prav) vsemi tožbenimi navedbami in da priznava zahtevek (na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo) tudi po višini, je zmotno oziroma (vsaj) nenatančno. Nevložitev odgovora na tožbo pomeni le, da toženec priznava dejstva, ki so v tožbi navedena glede narave in obsega utrpljene nepremoženjske škode. Določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo (v skladu s 179. členom OZ) pa seveda ni le ugotavljanje (dejstev), ampak v svoji drugi fazi predstavlja materialnopravno vrednotenje oziroma oceno ugotovljenih (oziroma priznanih) dejstev. V tem segmentu gre torej za vprašanje (pravilne) uporabe materialnega prava, kar pa seveda ne more biti predmet priznanja. To so lahko le dejstva (v konkretnem primeru tožničine tožbene trditve o naravi in obsegu težav zaradi poškodb utrpljenih ob škodnem dogodku). (1) V skladu z navedenim je neutemeljeno tudi stališče, da ima sodišče v primeru, da odgovor na tožbo ni bil vložen, možnost presojati le, ali postavljeni zahtevek (na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo) nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse.

6. Pritožbena navedba, da so v tožbi postavljeni zahtevki usklajeni s primerljivo sodno prakso, je ne samo pavšalna, ampak tudi sicer ne drži. Ker se je že v tožbi (podobno pa sedaj v pritožbi) povsem na splošno sklicevala na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2009 in II Ips 741/2005, so posledično neutemeljeni tudi očitki sodišču prve stopnje, češ da ju ni „uporabilo“. (2) Iz odločbe II Ips 62/2009 z dne 19.2.2009 nadalje ni razvidno (pritožnica pa tega tudi ne pojasni), v čem naj bi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo očitno odstopala od tiste prisojene v konkretnem primeru, iz sodbe II Ips 741/2005 z dne 17.1.2008 pa niti to, na kakšne poškodbe oziroma obseg nepremoženjske škode se nanaša (in ali je v tem smislu primerjava z obravnavano zadevo sploh ustrezna). Z izjemo zadeve II DoR 126/2012 je bila tudi v zadevah RS II Ips 437/2000 in II Ips 524/2000, na kateri se tožnica sklicuje v pritožbi, prisojena zelo podobna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato zatrjevanje, da primerjava z omenjenimi odločbami kaže, da naj bi bila v konkretnem primeru dosojena prenizka odškodnina (oziroma odškodnine), še zdaleč ne drži. 7. Razen odškodnine prisojene za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vse relevantne s strani tožnice v tožbi zatrjevane okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in sodno prakso) ustrezno ocenilo (in hkrati obrazložilo) (3) višino odškodnine, ki ji gre tako iz naslova strahu kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na trditve o obsegu oziroma intenzivnosti škode (predvsem intenzivnost in trajanje telesnih bolečin) (4) pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ji je bila iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisojena prenizka odškodnina. Odškodnina iz tega naslova, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ in predstavlja pravično zadoščenje za utrpljeno škodo, znaša 8.500,00 EUR. Celotna odškodnina za utrpljeno nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča tako znaša 17.100,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 3.160,00 EUR, ki naj bi ga tožnica plačala sosedi I. P., ker je ta od tožničine poškodbe do konca junija 2010 skrbela za njeno nepokretno mater in invalidnega brata. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ji glede na tožbene trditve povračilo tega zneska od toženke po materialnem pravu (tudi ne po določbah 164. in 168. člena OZ) ne gre. Pomoč sosede je bila namreč angažirana za drugi osebi, to je mamo in brata, ki sta zato dolžna stroške skrbi, ki jima je bila nudena (na koncu) tudi nositi (drugačnih trditev tudi ni bilo). Zgolj okoliščina, da jih je kljub temu poravnala (nosila) tožnica, pa seveda ne pomeni, da gre za škodo, katere povračilo bi lahko slednja terjala od toženke.

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo potrebno odločitev v I. točki izreka spremeniti (358. člen ZPP) tako, da skupen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 17.100,00 EUR. Ker tudi po tej prisoditvi dodatne odškodnine tožničin uspeh z zahtevkom po višini znaša približno 50% (kot je to pri ugotavljanju njenega uspeha v pravdi upoštevalo že sodišče prve stopnje), omenjena sprememba ne vpliva stroškovno odločitev.( 5) Ostali tožničini pritožbeni razlogi pa niso bili utemeljeni. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (približno 10%), ji je dolžna toženka v tem razmerju povrniti stroške pritožbenega postopka (6) (2. odstavek 154. in 2. odstavek 165. člena ZPP), in sicer v znesku 130,00 EUR. Toženka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 155. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ko ni odgovora na tožbo, sodišče prve stopnje odloča na podlagi tožbenih trditev o dejstvih (ki se štejejo za resnične) in ne izvaja dokazov oziroma dokaznega postopka. Zato dokazili o njenem zdravstvenem stanju, ki ju je tožnica priložila pritožbi, za odločitev nista relevantni.

(2) Sodišče tudi sicer (v smislu vezanosti pri odločanju) „uporablja“ le ustavo oziroma zakone, ne pa sodnih odločb. (3) Pri tem seveda ni bilo dolžno svoje obrazložitve „podpirati“ z navajanjem sodne prakse (to je dolžna navesti stranka, če meni, da v konkretnem primeru dosojena odškodnina od nje odstopa), zaradi česar graja, da se takšne odločitve zato ne da preizkusiti, ni utemeljena.

(4) Hude bolečine so trajale štiri tedne.

(5) Ki je tožnica iz drugih razlogov ni osporavala.

(6) Gre za v pritožbi priglašene stroške odvetniškega zastopanja, ki skupaj z 20% DDV znašajo 779,28 EUR. Sodna taksa, ki jo je bila tožnica dolžna plačati za pritožbeni postopek, pa znaša 519,00 EUR.