Jedro

Prvo vprašanje temelji na predpostavki, da je sodišče otroku pripisalo soodgovornost, ker da ni mogel kontrolirati hitrosti spusta po hribu. Ta predpostavka pa ne drži. Deljena odgovornost izhaja iz ugotovitve, da otrok ni upošteval vnaprej danih navodil učitelja, da ne sme teči po hribu navzdol in prehiteti učitelja, ki je hodil prvi v skupini. Vprašanje zato nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Člen 179 OZ in ustaljena sodna praksa, zahtevata individualizacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi subjektivnih elementov vsakega oškodovanca.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo v solidarno plačilo 45.789,36 EUR, drugi toženki pa še 4.586,62 EUR odškodnine, ki so jo tožniki utrpeli zaradi smrti sina oz. brata. Sodišče je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. V prisojeno odškodnino je vštelo že pred pravdo plačane zneske odškodnin v valoriziranem znesku. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbe pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Zastavlja dve pravni vprašanji, in sicer: - Ali je glede na materialnopravna določila in dosedanjo sodno prakso, predvsem zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 1/2009, pravilna odločitev prvo in drugostopnega sodišča, da je pokojnemu D. K. zgolj zato, ker ni mogel kontrolirati hitrosti spusta po hribu, možno pripisati sokrivdo za tragični dogodek, za škodni dogodek, v katerem je izgubil življenje, čeprav je bil v času škodnega dogodka star šele 11 let in na organiziranem športnem dnevu, kjer bi moral ves čas biti pod ustreznim nadzorom vodje projekta oziroma ostalih prisotnih učiteljev? - Ali lahko pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnje osebe izredne okoliščine, ki izvirajo iz subjektivnih elementov oškodovanca, vplivajo na izredno odmero odškodnine, tako, da se le-ta odmeri bistveno višje, kot je do sedaj znana sodna praksa?

3. Predlog ni utemeljen.

4. Prvo vprašanje temelji na predpostavki, da je sodišče otroku pripisalo soodgovornost, ker da ni mogel kontrolirati hitrosti spusta po hribu. Ta predpostavka pa ne drži. Deljena odgovornost izhaja iz ugotovitve, da otrok ni upošteval vnaprej danih navodil učitelja, da ne sme teči po hribu navzdol in prehiteti učitelja, ki je hodil prvi v skupini. Vprašanje zato nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma iz napačnih dejanskih ugotovitev zastavlja pravno vprašanje. Zato v tem delu predlog ni utemeljen.

5. Glede drugega vprašanja pa je odmerjena odškodnina vsem štirim oškodovancem povsem na zgornji meji odškodnin, ki so bile prisojene v primerljivih situacijah. Pri škodi zaradi smrti bližnjega gre vedno za katastrofalno škodo, zato je v sodni praksi najti primerljive zadeve, iz katerih izhaja višina odškodnin, ki so bile staršem in sorojencem priznane ob smrti otroka oziroma brata ali sestre. Odgovor na zastavljeno vprašanje je jasen že iz zakonske določbe in iz ustaljene sodne prakse, ki zahteva individualizacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo prav na podlagi subjektivnih elementov vsakega oškodovanca.

6. Ker pogoji za dopustitev revizije po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne glede prvega ne glede drugega zastavljenega vprašanja niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog po določbi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.