Jedro

Če je opcijska izjava potrjena z odločbo, ki je javna listina in ki velja dokler obstaja, to pomeni, da državljanstvo bivše Jugoslavije ali Slovenije ni bilo pridobljeno, ko je optant ostal italijanski državljan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 3.8.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se zato njegova zahteva za vpis v evidenco državljanov republike Slovenije zavrne. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik optiral za italijansko državljanstvo in da je bila njegova opcijska izjava potrjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije z dne 15.6.1951. Zato glede na določbo 19. člena mirovne pogodbe z Italijo nikoli ni postal državljan bivše Jugoslavije oziroma Slovenije, tako da ga ni mogoče vpisati v evidenco državljanov Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Čeprav je kot mlad fant morda v zmoti res podpisal kakšno izjavo, ki bi jo bilo mogoče razumeti kot opredelitev za italijansko državljanstvo, je treba upoštevati, da je slabo obvladal italijanski jezik. Nikoli namreč ni zavestno optiral za Italijo, zato meni, da bi morala tožena stranka pri svoji odločitvi ne samo upoštevati odločbe Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije o potrditvi izjave o opciji, ampak bi morala tudi ugotoviti, ali takšna izjava res obstaja. To še posebno zato, ker tožnik nikoli ni bil sprejet v italijansko državljanstvo, prav tako pa tudi nikoli ni prejel odločbe o potrditvi izjave o opciji. Zato predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Poudarja, da so tožnikove navedbe pavšalne in z ničemer podkrepljene. Meni, da tožnikovega izgovora na mladost ni mogoče upoštevati, prav tako pa ne njegovega zatrjevanja, da so se odločbe o potrditvi izjave o opciji izdajale brez podlage. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tako iz določbe 19. člena mirovne pogodbe z Italijo - ukaz o ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo - (Uradni list FLRJ, št. 74/47) kot tudi iz določbe 1. člena zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47) je razvidno, da so pridobile osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10. junija 1940 prebivališče na območju, ki je bilo po mirovni pogodbi z Italijo priključeno Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, kakor tudi njihovi otroci, rojeni po tem dnevu, na dan 15. septembra 1947, ki velja kot dan uveljavitve mirovne pogodbe, zvezno državljanstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije ter državljanstvo tiste republike, na območju katere leži kraj, v katerem je imela oseba 19. junija 1940 svoje prebivališče. Vse osebe, ki so imele po določbah obeh predpisov pravico, da optirajo za Italijo in se s tem opredelijo za italijansko državljanstvo, so torej obdržale italijansko državljanstvo in se je štelo, kot da nikoli niso dobile državljanstva Federativne ljudske republike Jugoslavije oziroma državljanstva republike. Pri tem je način in postopek optiranja podrobno določal pravilnik o opciji oseb z območja priključenega po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 109/47).

V tožnikovem primeru je bila o temu, kot je razvidno iz podatkov v spisu, izdana odločba, s katero je pristojni organ potrdil njegovo izjavo o opciji in ugotovil, da po določbah 19. člena mirovne pogodbe z Italijo ni postal državljan FLRJ, temveč je zadržal prejšnje italijansko državljanstvo. Ker mu italijanskega državljanstva sploh ni bilo potrebno pridobivati, saj je tega imel že zato, ker je bil rojen na ozemlju predvojne Italije, sodišče tudi ne more slediti njegovim poiskusom dokazovanja, da nikoli ni pridobil italijanskega državljanstva.

Čeprav tožnik danes direktno izpodbija tudi pravilnost postopka izdaje odločbe o potrditvi izjave o opciji in posredno celo izjavo svoje volje, ki naj bi jo, če jo je že podal, podal v zmoti in nevednosti, sodišče takega stališča ne more sprejeti. Odločba, ki je bila izdana 15. junija 1951 in s katero je bilo potrjeno, da je tožnik podal izjavo o opciji, predstavlja javno listino. Za javno listino pa velja, da je v postopku dokazovanja treba vzeti za resnično, kar se v njej določa. Možno je sicer izpodbijati tisto, kar je določeno v javni listini, vendar samo v ustreznih postopkih. Dokler obstaja odločba kot javna listina, pa je možen samo zaključek, ki ga je naredila že tudi tožena stranka, da listinski dokazi potrjujejo tožnikovo opcijo za Italijo. To pa, kot je že bilo poudarjeno, lahko pomeni samo, da tožnik nikoli ni pridobil državljanstva bivše Jugoslavije ali Slovenije, ker je po določbah mirovne pogodbe z Italijo ostal italijanski državljan in je zato izpodbijana odločba tožene stranke pravilna.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe starih jugoslovanskih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi določb 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I).