Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je naslovnik tisti, ki je dolžan poskrbeti za ustrezen hišni predalčnik, sicer ga lahko zadane tveganje fikcije vročitve. Slednje pa je v obravnavani zadevi bistveno za presojo, ali ima vložitev pritožbe, s katero bi tožnik izpodbijal citirani sklep, verjeten izgled za uspeh. Glede na ustaljeno sodno prakso in glede na to, da tožnik v postopku dodelitve BPP ni navedel nobenih novih okoliščin oziroma ugovorov, zakaj naj bi bil postopek vročanja citiranega sklepa nezakonit, je tožena stranka pravilno zaključila, da vložitev pritožbe zoper citirani sklep ne bi imela verjetnega izgled za uspeh. Ustaljena sodna praksa je namreč med drugim kriterij, po katerem organ za BPP presoja očitno (ne)razumnost zadeve oziroma verjetne izglede za uspeh zadeve. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je tožena stranka prejudicirala odločitev pritožbenega sodišča, saj vse objektive okoliščine v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik s svojo pritožbo zoper citirani sklep nima verjetnega izgleda za uspeh in je pričakovanje oziroma zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 613/2017 z dne 6. 9. 2018, o predlogu tožnika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 9. 2017. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik (v nadaljevanju tudi prosilec) vložil prošnjo za dodelitev izredne BPP v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 9. 2018 (v nadaljevanju citirani sklep), s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 9 2017, s katerim je sodišče ustavilo pravdni postopek, ki je med pravdnima strankama potekal zaradi znižanja preživnine. Tožnik je pojasnil, da za pritožbo obstaja razlog, ker ga sodišče v zvezi z njegovo navedbo o odsotnosti ni zaslišalo, prav tako ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal, ki bi potrdile, da je bil na zdravljenju v tujini v času, ko mu je bil v poštni predalčnik vržen listek o prispeli pošiljki. Slednja se je zato v skladu z zakonom vrnila sodišču, ker je bil njegov poštni predalčnik odprt in to ne po njegovi krivdi. Tožnik meni, da je bila s tem kršena kontradiktornost postopka in posledično hujša kršitev pravdnega postopka in je zaradi varovanja pravice do sodnega varstva in tudi pravnega varstva njegova zahteva za dodelitev BPP nujna. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je že pravdno sodišče v obrazložitvi sklepa, zoper katerega bi tožnik rad vložil pritožbo, izčrpno pojasnilo, da je bila vročitev veljavno opravljena na podlagi fikcije ter zato zaslišanje tožnika in predlaganih prič ni bilo potrebno. Tožena stranka je povzela obrazložitev sodišča prve stopnje, nato pa zaključila, da je vložitev pritožbe zoper citirani sklep nerazumna in tudi nima verjetnih izgledov za uspeh, saj se je pravdno sodišče do vseh navedb, ki jih je tožnik sedaj navedel kot razloge za vložitev pritožbe, že opredelilo v obrazložitvi citiranega sklepa in ugotovilo, da je bila fiktivna vročitev opravljena v skladu z zakonom in je tožnik sam nosil riziko fiktivnega vročanja. Tožnik razen teh navedb ni predložil nobenega drugega ali novega dokaza, ki bi izkazoval drugačno stanje, zato je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ugovarja napačno uporabo materialnega parava in sicer 24. člena ZBPP ter navaja, da je tožena stranka v okviru odločanja o dodelitvi BPP s sprejeto meritorno odločitvijo prejudicirala vsebinsko odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, kar je nezakonito in neustavno. Tožena stranka v okviru 24. člena ZBPP ne more odločati o utemeljenosti pritožbe, saj je to v pristojnosti pritožbenega sodišča, nikakor pa ne službe za BPP. Tožnik navaja odločitvi Upravnega sodišča RS in sicer IV U 130/2013 z dne 10. 10. 2013 in I U 32/2016 z dne 20. 1. 2016. Tožnik meni, da v obravnavani zadevi ne gre za očitno nerazumno zadevo, zato bi mu morala biti BPP odobrena. Nadalje tožnik še dodaja, da 24. člena ZBPP ne govori le o razumnosti zadeve oziroma možnosti za uspeh, ampak tudi o pomembnosti prosilčeve zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma ali je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je sprožil tožnik in zahteval znižanje preživnine, zato ima ta postopek nedvomno velik vpliv na njegov osebni in socialno-ekonomski položaj. Tožnik sklepno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbojno odločbo odpravi ter zadevno vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

4. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev izredne BPP v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 9. 2018, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 9. 2017. V zadevi pa je sporno, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.

7. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP po vsebinski presoji zavrnila, ker je ugotovila, da z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, kot predpisuje prva alineja omenjene zakonske določbe. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Navedeni pogoj je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi redne BPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP), izjemne BPP (prvi odstavek 22. člena ZBPP) in tudi nujne BPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Namen ZBPP namreč ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, ki so očitno nerazumne oziroma v katerih prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Če bi se BPP dodeljevala tudi za takšne zadeve, bi to zaradi omejenosti proračunskih sredstev prej ko slej privedlo do tega, da niti upravičeni prosilci, ki bi sicer imeli izglede za uspeh v zadevi, svoje pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva ne bi mogli uresničiti. Zgolj nestrinjanje prosilca z določeno sodno odločitvijo torej za dodelitev BPP za izpodbijanje te odločitve ne zadošča, ampak mora biti izkazano, da ima prosilec v konkretni zadevi verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom, tako da je razumno začeti postopek oziroma vložiti pravno sredstvo.

8. Tožnik je upravičenost oziroma smiselnost vložitve pritožbe zoper citirani sklep utemeljeval z dejstvom, da mu je bil sklep o ustavitvi postopka z dne 14. 9. 2017 nepravilno vročen na podlagi fikcije vročitve. Navaja, da je bil v času vročanja na zdravljenju v tujini, ter da bi ga v zvezi s tem moralo sodišče tudi zaslišati, kakor tudi predlagane priče, česar pa ni storilo. Zato je bila po njegovem mnenju kršena kontradiktornost postopka. Tožnik je še navedel, da je bil njegov poštni predalčnik odprt, vendar ne po njegovi krivdi, zato vročevalec pisanja ni pustil v hišnem predalčniku, ampak se je le-to vrnilo nazaj sodišču. 9. Sodišče ugotavlja, da se je Okrožno sodišče v Ljubljani v obrazložitvi citiranega sklepa izčrpno opredelilo do tožnikovih ugovorov, to vsebino pa je v izpodbijani odločbi povzela tudi tožena stranka. Okrožno sodišče v Ljubljani je tako navedlo, da je potrdilo o pravnomočnosti sodne odločbe moč razveljaviti na predlog stranke, če stranka dokaže, da ji je bila sodna odločba nepravilno vročena, torej da je bil postopek vročanja nezakonit. Tožnik je navedel, da je bil njegov hišni predalčnik v času vročanja sklepa z dne 14. 9. 2017 neustrezen zaradi poškodovane ključavnice, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je njegov ugovor zavrnilo z argumentom, da je naslovnik tisti, ki mora poskrbeti za brezhiben predalčnik, sicer ga zadane tveganje fiktivne vročitve. Po presoji sodišča tožnik z ugovorom, da ni sam kriv, da je bil njegov hišni predalčnik neuporaben, nima verjetnega izgleda za uspeh pred pritožbenim sodiščem. Iz ustaljene sodne prakse1 namreč izhaja, da je naslovnik tisti, ki je dolžan poskrbeti za ustrezen hišni predalčnik, sicer ga lahko zadane tveganje fikcije vročitve. Slednje pa je v obravnavani zadevi bistveno za presojo, ali ima vložitev pritožbe, s katero bi tožnik izpodbijal citirani sklep, verjeten izgled za uspeh. Glede na že omenjeno ustaljeno sodno prakso in glede na to, da tožnik v postopku dodelitve BPP ni navedel nobenih novih okoliščin oziroma ugovorov, zakaj naj bi bil postopek vročanja citiranega sklepa nezakonit, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da vložitev pritožbe zoper citirani sklep ne bi imela verjetnega izgled za uspeh. Ustaljena sodna praksa je namreč med drugim kriterij, po katerem organ za BPP presoja očitno (ne)razumnost zadeve oziroma verjetne izglede za uspeh zadeve2. Na podlagi povedanega sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je tožena stranka prejudicirala odločitev pritožbenega sodišča, saj vse objektive okoliščine v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik s svojo pritožbo zoper citirani sklep nima verjetnega izgleda za uspeh in je pričakovanje oziroma zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

10. Po presoji sodišča tožnik tudi nima verjetnega izgleda za uspeh pred pritožbenim sodiščem z ugovorom, da ga Okrožno sodišče v Ljubljani ni zaslišalo glede njegove odsotnosti v času vročanja sklepa z dne 14. 9. 2017, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do izjave. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je tožnikova navedba glede zdravljenja, v postopku odločanja o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti nerelevantna, saj se klavzula lahko razveljavi le, če stranka dokaže, da ji je bila sodna odločba nepravilno vročena, torej če so bila kršena pravila o vročanju. Če pa je bila vročitev veljavno, zakonito opravljena, potem je zakonito nastopila tudi fikcija vročitve. Iz omenjene sodne prakse tudi izhaja, da je pravilnost vročitve možno izpodbijati, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti zgolj z zatrjevanjem, da je bil naslovnik odsoten in se s pisanjem ni mogel seznaniti in v dokaz ponuditi le zaslišanje stranke, potem bi sistem vročanja s fikcijo izgubil ves smisel. Pogoj za pravilnost vročitve s fikcijo je namreč ta, da so vsa ravnanja vročevalca ustrezna zakonskemu določilu. Tako na primer tožnik ne zatrjuje, da je vročevalec vedel za njegovo odsotnost in je bila zato vročitev neveljavno opravljena3. Ne glede na vse navedeno, pa sodišče ugotavlja, da se je Okrožno sodišče v Ljubljani v obrazložitvi citiranega sklepa opredelilo do tožnikovega predloga za njegovo zaslišanje. Ugotovilo je namreč, da se zdravstvena dokumentacija, ki jo je tožnik predložil, in ki naj bi izkazovala, da je bil v času vročitve sklepa z dne 14. 9. 2017 na zdravljenju v tujini, nanaša na tožnikovo zdravljenje v tujini, ki je potekalo leta 2012 in 2015, torej nekaj let pred letom (2017) vročanja sklepa z dne 14. 9. 2017, zato je tožnikov predlog za zaslišanje tudi zavrnilo. Navedene objektive okoliščine obravnavane zadeve in omenjena, že ustaljena sodna praksa dajejo po presoji sodišča podlago za utemeljenost zaključka, da tožnik s predlaganim dokaznim predlogom za zaslišanje, očitno ne bi uspel izpodbiti fikcije vročitve sklepa z dne 14. 9. 2017. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da je tožnikova zahteva za dodelitev BPP za vložitve pritožbe zoper citirani sklep nerazumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna.

11. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka je materialno pravo pravilno uporabila, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku, poleg tega pa tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj sodbo VSL II Cp 989/20156 z dne 15. 4. 2015, sklep VSC Cp 667/2009 z dne 8. 10. 2009, sklep VSL I Cpg 223/018 z dne 6. 4. 2018 in sodbo VSL I Cpg 117/2016 z dne 22. 11. 2016 2 Tako na primer sodba Upravnega sodišča RS III U 101/213 z dne 24. 4. 2013. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1264/2008 z dne 11. 11. 2010.