Jedro

Toženec ni uspel dokazati, da je pokojna znala pisati in brati. V postopku ni predložil niti enega samega dokumenta, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, čeprav je skupaj z njo v stanovanju živel pet let. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi glasno prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Mora pa imeti sposobnost oziroma znanje, da jo prebere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke II, III, IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev ničnosti oporok z dne 26.8.2015 in 11.10.2017, ki ju je napravila pok. A. A. (točka I izreka). V točkah II in III izreka je razsodilo, da se oporoki, ki ju je dne 26.8.2015 in 11.10.2017 napravila pok. A. A., razveljavita. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške prve tožeče stranke v znesku 6.705,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točke II, III, IV izreka) se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne more strinjati z izpovedbo prvega tožnika, ko sprva zatrjuje, da se je pokojna znala podpisati, ker jo je tega naučil njen brat, nato pa, da je bil celo njen podpis tresoč in je izkazoval njeno nesuverenost in da jo je bilo pri tem sram. Toženec vztraja, da se je pokojna v življenju znašla, vsakodnevne obveznosti pa je izpolnjevala. Pričanje prič, predlaganih s strani tožnikov, je bilo pristransko, saj so v ožjem družinskem razmerju in so zainteresirani za izid tega pravdnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do vseh izpostavljenih dokazov, zgolj je navedlo, da naj bi pokojna potrebovala pomoč pri izpolnjevanju enostavnih obrazcev. Sodišče prezre, da je bila pokojna zaposlena pri različnih delodajalcih, kar pomeni, da se je morala na prosto delovno mesto prijaviti, sestaviti in jim predložiti življenjepis, opraviti razgovor ter skleniti pogodbo o zaposlitvi. Sklicevanje sodišča na to, da iz vpogleda v telefon pokojne sodišče ni videlo nobene SMS komunikacije, ničesar ne dokazuje. Telefon pokojne je imel od njene smrti dalje v posesti prvi tožnik, splošno znano pa je, da je možno SMS sporočila na enostaven način izbrisati. Sodišče ni pridobilo podatka o tem, kakšne storitve so bile za pokojno izvedene v obdobju med letom 2013 in 17.10.2018 pri mobilnem operaterju, temveč zgolj pri katerem operaterju je imela sklenjeno naročniško razmerje. Sms sporočilo, ki ga je sodišče videlo na telefonu pokojne, pa v zadostni meri dokazuje, da je pokojna znala brati in pisati, kot tudi uporabljati telefon. Toženec se sprašuje, kako je mogoče, da je nekdo, ki naj ne bi znal brati in pisati, bi bil sposoben pošiljati in prejemati slike preko mobilnega telefona, ko pa je za to potrebno več znanja. Sodišče ni upoštevalo, da je pokojna na UE ... uredila, da je bil toženec v evidenci zaveden kot njen zunajzakonski partner, temveč se je zgolj enostransko oprlo na dokaze in izpovedbe tožnikov in z njune strani predlaganih prič. Toženec nasprotuje obrazložitvi sodišča, da je težko verjeti in da ni življenjsko logično, da bi prvi tožnik že takoj po smrti mame iz stanovanja odnesel lastnoročno napisane dokumente. Oba tožnika in toženec sta se dogovorila, da lahko tožnika vstopita v stanovanje na vsake tri mesece, pri čemur bosta ob prvem pregledu stanovanja med drugim odnesla zapustničino dokumentacijo in njene osebne predmete, kar sta tudi storila, nista pa tožencu vrnila fotokopij, kot sta se zavezala. Zato toženec ni mogel v predmetnem pravdnem postopku predložiti nobene listine, ki bi jo lastnoročno podpisala pokojna. Toženec je prepričan, da je zaslišana priča odvetnica B. B. v zadostni meri opisala in pojasnila, kako je potekala sestava obeh oporok, ki jih je napravila oporočiteljica. Sodišče je v obrazložitvi prezrlo, da je pokojna izgovorila tožencu brezplačno služnost, z izjemo tekočih stroškov, kar ponovno kaže na napačne ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča. Zakon ne predvideva, da bi moral oporočitelj glasno prebrati oporoko. Sodišče se ni opredelilo do dopisa odvetnice B. B. z dne 5.12.2018, posredovanem pooblaščencu tožnika. Iz tega dopisa izhaja, da naj bi oporoka pokojne predstavljala darilo njenemu partnerju, da se je prva oporoka razveljavila, ker se toženec ni strinjal z odločitvijo oporočiteljice, da pridobi lastniški delež, ker želi, da to prejmeta zgolj tožnika, da je bila oporoka izrecna in natančna želja oporočiteljice, da pri sestavi ni bil prisoten toženec. Toženec je prepričan, da je pokojna odvetnici s svojimi besedami povedala, kaj želi, odvetnica pa je oporoko zapisala v pravni terminologiji. Zato nikakor ni moč šteti, da pokojna ni znala brati in pisati ter tega znanja uporabljati na način, da ne bi bila sposobna prebrati in razumeti pomena obeh oporok, ki jih je napravila. Izpovedba priče C. C. s strani sodišča sploh ni bila preverjena. Sodišče je glede na nasprotujoči izpovedbi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje prič C. C. in B. B., te zavrnitve tudi ni obrazložilo. Ni moč slediti razlogovanju, da sta oporoki z dne 17.10.2017 in 26.8.2015 neveljavni zaradi oporočiteljičine nezmožnosti brati in pisati.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen Zakona o dedovanju – ZD2). Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke (64. člen ZD; pisna oporoka pred pričami). Pravna varnost zahteva, da je tako pomembna izjava volje, kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Oporočitelju, ki oporoke ne zna ali ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik (66. člen ZD).

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da oporočiteljica A. A. ni znala brati in pisati. Znala se je zgolj podpisati, česar jo je naučil njen brat. Dokazna ocena je skrbna, celovita in natančna, ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbene navedbe je ne omajejo. Res je bilo veliko zaslišanih prič tudi sorodstveno povezanih z obema tožnikoma in hkrati z oporočiteljico, vendar zaradi tega njihove izpovedbe še ni mogoče oceniti za pristranske. Sodišče prve stopnje jim je utemeljeno verjelo. Toženec nasprotnega, da je pokojna znala pisati in brati, ni uspel dokazati. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v postopku ni predložil niti enega samega dokumenta, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, čeprav je skupaj z njo v stanovanju živel pet let. Prav tako ni predložil nobenega sms sporočila, ki bi ga sam poslal pokojni. Toženec se neuspešno sklicuje na to, da je prvi tožnik lahko izbrisal sms sporočila iz mobilnega telefona pokojne, ki ga je posedoval. To v postopku ni bilo dokazano, toženec pa bi lahko v primeru, če bi pokojna sms sporočila res sama pisala, kakšno od njih gotovo predložil sodišču, saj bi tudi sam s kakšnim od njih gotovo razpolagal na svojem mobilnem telefonu. Tako pa zgolj eno zapisano sms sporočilo v telefonskem aparatu pokojne tudi pritožbenega sodišča ne prepriča, da je pokojna sms sporočila sama pisala. Da je znala pogledati slikovna sporočila, ki jih je prejela na prenosni telefon, pa še ne dokazuje, da je znala tudi brati in pisati, kar zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pri dveh mobilnih operaterjih opravilo pisno poizvedbo točno tako, kot je predlagal toženec. Oba sta na poizvedbo tudi odgovorila, operater D. d. d. tudi na vprašanje, katere storitve so se za njo izvajale (l. št. 215 in 218 spisa). Pri družbi E. d. o. o. pokojna in toženec naročniškega razmerja nista imela sklenjenega. Če je bil odgovor mobilnih operaterjev kakorkoli za toženca pomanjkljiv, bi lahko po prejemu odgovora predlagal dopolnitev poizvedbe, pa tega ni storil. Glede na vsebino predlaganega dokaza pa ga je sodišče prve stopnje v celoti pravilno izvedlo. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve sodbe ocenilo tudi vse vloge (obrazce), ki so bile vložene v spis, in ugotovilo, da so jih izpolnjevale druge osebe, pokojna se je na njih le podpisala, pa še to s težavo (podpis je napisan z okorno in tresočo pisavo). Zgolj dejstva, da je oporočiteljica bila zaposlena pri različnih delodajalcih, da je sklenila prodajno pogodbo z dne 26.9.2003 in dodatek k njej ter da je sama opravljala nakupe v trgovini, pa še ne dokazujejo, da je znala tudi brati in pisati, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sta tožnika iz stanovanja pokojne odnesla lastnoročno napisane dokumente, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstaja noben dokument, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, zato ga tožnika tudi nista mogla iz stanovanja odnesti. Nasprotnega toženec, ki je trdil, da je pisala kuhinjske recepte, ni dokazal. Tudi zatrjevano dejstvo, da naj bi oporočiteljica na UE ... uredila, da je bil toženec v evidenci zaveden kot njen zunajzakonski partner, še ne utemeljuje zaključka, da je znala brati in pisati. Tudi sicer pa pritožbenih trditev ne potrjuje dopis UE ... z dne 2.12.2020 (list. št. 222 spisa), iz katerega izhaja, da so se v evidenco gospodinjstev vnesli tisti podatki, ki jih je podal toženec sam ob prijavi stalnega prebivališča na naslovu ... Z izjavo A. A., da se strinja v vpisom toženca v evidenco gospodinjstev, pa UE ne razpolaga.

7. Drži, kar navaja pritožba, da zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi glasno prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Mora pa imeti sposobnost oziroma znanje, da jo prebere. Nerelevantne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek sestavljanja oporok in njeno vsebino, saj je bistvena ugotovitev, da oporočiteljica ni znala brati in pisati, kar je pogoj za veljavnost oporok pred pričami. Zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni ocenjevalo dopisa odvetnice B. B. z dne 5.12.2018 in ko ni soočilo prič B. B. in C. C. Njuni izpovedbi oziroma razlike med njima se niso nanašale na vprašanje, ali je oporočiteljica znala brati in pisati, temveč na druge okoliščine, ki za odločitev v zadevi niso pomembne glede na dejstvo, da oporočiteljica ni znala brati in pisati.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Toženec s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP), tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k odločitvi na drugi stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami