Jedro

Tožeča stranka v upravnem postopku zatrjuje in dokazuje status bivše politične zapornice, iz obrazložitve tožene stranke pa ne izhaja, zakaj tožena stranka tožeči stranki ni priznala statusa ob njeni ponovni naselitvi v begunsko taborišče. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-108/2016/10 z dne 14. 3. 2017 se v točkah 10., 11. in 12. odpravi in se zadeva v tem delu vrne Komisiji za izvajanje Zakona o popravi krivic v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju tožena stranka) je v izpodbijanem delu sklepa A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) priznala status bivše politične zapornice (10. točka izreka). Tožeči stranki je priznala pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30. 3. 1951 do 11. 11. 1951 (11. točka izreka), zahtevo za priznanje statusa bivše politične zapornice ter priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 11. 1951 do 21. 11. 1957 pa zavrnila (12. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka, skupaj s sorodniki ..., zase in za pokojna ... in ..., po njihovi zastopnici ..., pri Ministrstvu za pravosodje v Ljubljani, dne 1. 2. 2016 vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, in sicer zanjo za čas od 26. 2. 1951 do 21. 11. 1957. 2. Komisija je zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa bivše politične zapornice ter priznanja pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 11. 1951 do 21. 11. 1957, ker ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), saj je v potrdilu Upravne enote Piran, št. 021-2/2017-41 z dne 24. 2. 2017, navedeno, da je iz Imenika stalnega prebivalstva STO razvidno, da se je odselila v Trst dne 30. 3. 1951 in se dne 10. 11. 1951 ponovno prijavila v Piranu ter zato po tem datumu ni bilo razlogov za priznanje statusa. Zahtevi tožeče stranke pa je v ostalem delu glede na določbo prvega odstavka 2. člena ter prvega in drugega odstavka 4. člena ZPKri ugodila.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je tožena stranka neupravičeno skrajšala pravico do priznanja statusa bivše politične zapornice ter odškodnine za čas od 31. 10. 1955 do 23. 2. 1967. V tožbi navaja, da se je dejansko vrnila v Piran v upanju, da se bodo pritiski nehali, ker pa so bili pritiski še hujši, sta z možem obupala in 31. 10. 1955 ponovno odšla v Trst, kjer so ju namestili v begunsko taborišče San Saba v Via Rio Primario 1 (sedaj Via Valmaura 2) v barake, kjer sta živela do 21. 11. 1957. Z možem sta poskusila zaživeti pri tožničini sestri, vendar dela nista dobila in ju sestra ni mogla preživljati, zato sta zaprosila za pomoč. Poslali so ju v begunsko taborišče Chiarbola 457 (opuščena tovarna), kjer sta z družino živela do 23. 2. 1967. Na poziv sodišča je pojasnila, da izpodbijani sklep izpodbija v točkah 10., 11. in 12., to je v delu, ki se nanaša na njo. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v tem delu odpravi.

4. Tožeča stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz vsebine zahteve tožeče stranke in poročila tožene stranke z dne 14. 3. 2017 izhaja, da je pokojni oče tožeče stranke leta 1949 zbežal iz Pirana v Milje, kjer je živel na barki do 20. 1. 1951, ko je dobil dokumente. Sobo je uspel najti v Via del Pesce 1. Dne 26. 2. 1951 je mama tožeče stranke odšla za očetom v to majhno sobico. Dne 5. 7. 1955 so jim dodelili prostor v Via Baiamonti, zgrajen za begunce, od koder so jih premestili v naslednjo zasilno stanovanje v Via Chiarbola 441, kjer so iz skladišča naredili prostore za begunce. Tožečo stranko so poslali v begunsko taborišče v San Saba, nato pa so jo premestili v begunsko zbirališče v Chiarbola 457, kjer je ostala do 21. 11. 1957. 7. V zadevi ni sporno, da je bila zahteva tožeče stranke z izpodbijanim sklepom deloma zavrnjena.

8. ZPKri v prvem odstavku 10. člena določa, da Komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Če ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku odločanja o zahtevi smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (četrti odstavek 10. člen ZPKri). Po določbi drugega odstavka 17. člena ZPKri sklepa, s katerim se v celoti ugodi zahtevi upravičene osebe, ni treba obrazložiti.

9. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPKri Komisija zavrne zahtevo kot neutemeljeno, če ugotovi, da ne gre za upravičeno osebo po tem zakonu, kar mora v obrazložitvi sklepa obrazložiti (tretji odstavek 15. člena ZPKri). V obravnavanem primeru je tožeča stranka v vlogi - formularju navajala, da je bila poslana v begunsko taborišče San Saba, od koder so jo premestili v begunsko taborišče Chiarbola 457, v katerem je ostala do 21. 11. 1957, o čemer je priložila dokaz z dne 15. decembra 2015 in bi zato tožena stranka morala svojo odločitev obrazložiti. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, in sicer: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katerih je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

10. Tožeča stranka v upravnem postopku zatrjuje in dokazuje status bivše politične zapornice, iz obrazložitve tožene stranke pa ne izhaja, zakaj tožena stranka tožeči stranki ni priznala statusa ob njeni ponovni naselitvi v begunsko taborišče. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP), dejansko stanje v zadevi pa tudi ni v celoti raziskano. Po določbi tretjega odstavka 11. člena ZPKri je treba k zahtevi predložiti ustrezno dokumentacijo - listinska dokazila potreba za dokazovanje odločilnih dejstev. Kolikor je tožena stranka menila, da vloga ni popolna, bi morala v skladu z določbami ZUP in 13. členom ZPKri od tožeče stranke zahtevati njeno dopolnitev. Kolikor pa je po uradni dolžnosti pridobila dokaze, ki jih je v postopku uporabila, bi morala, v skladu z določbo četrtega odstavka 146. člena ZUP, dati tožeči stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, saj v nasprotnem krši določbe ZUP.

11. Obrazložitev odločbe, kot je bilo že navedeno, ne sledi zakonski določbi 214. člena ZUP in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

12. Glede na navedeno, je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

13. Sodišče je o zadevi sodilo brez glavne obravnave, ob upoštevanju prve alineje drugega odstavka 59. člena, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti.