Jedro

Ker je pritožnik podpisal dedni dogovor, ne more v pritožbi navajati, da je bilo na zapuščinski obravnavi dogovorjeno nekaj drugega kot je v dednem dogovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg zapuščine, kdo sta dediča in da se dediča priglašata k dedovanju na podlagi zakona. V sklepu je tudi povzelo dedni dogovor, ki sta ga dediča sklenila na zapuščinski obravnavi dne 16.12.1998. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedič, zapustničin sin M. K. Uvaljavlja vse pritožbene razloge in predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče v zapisniku ni navedlo zahtevkov, ki jih je pritožnik uveljavljal na obravnavi. Po ugotovitvi, da je oporoka neveljavna, je logično, da se deduje po zakonu. Dediča nista sklepala nobenega sporazuma, pač pa je pritožnik izjavil, da izločuje svoja vlaganja, ki povečujejo vrednost zapuščine. Gre za seznam, katerega je naknadno poslal sodišču. Z zapustnico je živel 19 let in družini nudil pomoč. Zahteval je, da se sodedinji vračuna v dedni delež darilo in sicer opisane nepremičnine. Sodnica je na ta zahtevek pojasnila, da darila ni mogoče upoštevati, saj je tudi pritožnik dobil polovico hiše. Sodnica zadev ni razumela. Sodedinja je dobila svoj delež in če se s pogodbo ni strinjala, bi morala uveljavljati nadpolovično prikrajšanje. Zakaj je zapisnik o obravnavi takšen, ne ve povedati. Zadeve se lahko rešijo s poravnavo. Če se sodedinja sklicuje na veljavnost dednega dogovora, trdi pritožnik, da je dal izjavo v zmoti v prepričanju, da gre za dedovanje po zakonu.

Pritožnik ni dal soglasja za dedovanje za denar po hranilni knjižici ali certifikatu. Stroški za zapustničin pogreb so dolgovi zapuščine in zato je sodedinja dolžna polovico pogrebnih stroškov. Žiro račun je prazen in ni premoženja.

Na vročeno pritožbo druga dedinja ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkuša odločitev sodišča na podlagi dejanskega stanja, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Če gre za zatrjevanje kršitev postopka, pa odloča na podlagi dejstev, ki izhajajo iz spisa. Tako je bilo treba dogajanje na zapuščinski obravnavi dne 16.2.1998, presojati po zapisniku, ki je v spisu (list. št. 10, 11). Zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (230. člen ZPP/77).

Dovoljeno je dokazovati, da so dejstva v listini neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. V konkretni zadevi je pritožnik podpisal zapisnik, saj je bil prisoten na zapuščinski obravnavi. V pritožbi najprej pritrdi, da so se dogodki na zapuščinski obravnavi odvijali drugače kot je v zapisniku, nato pa celo dopušča, da je bil v zmoti. Ker je podpisal zapisnik, zapisnik pa je javna listina, pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti tistega, kar je v zapisniku zapisano. Če pa meni pritožnik, da je dal svojo izjavo v zmoti, bo moral ravnati po določbi 138. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78). Dokler pritožnikov izjava ni izpodbita oziroma dedni dogovor velja, so podlaga za presojo izpodbijanega sklepa. Iz zapisnika sledi, da dediča nista priznala oporoke, ki jo je napisala zapustnica. Zato sta bila soglasna, da dedujeta na podlagi zakona, vsak do ene polovice. Nato je na zapisniku sodišče ugotavljalo obseg zapuščine in zapisalo, da se pritožitelj zaveže, da bo podatke o certifikatu oziroma delnicah sodišču sporočil v roku 10 dni.

Dediščino sta nato sprejela in sklenila dedni dogovor kot v sklepu o dedovanju.

Na podlagi takega dejanskega stanja je izpodbijani sklep pravilen.

Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati izločitvenih zahtevkov dediča, ki vlaga pritožbo, kakor tudi ne navedb, ki se nanašajo na eventuelno poračunavanje daril. Tako se izkaže, da je izpodbijani sklep ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilen. Dediča sta sprejela dediščino in nato sklenila pogodbo o razdelitvi tega premoženja. Gre za pogodbo med živimi, ki ima pravno naravo sodne poravnave. Po sklenitvi takega dogovora pa ni mogoče več navajati, kaj sta se pravdni stranki dogovarjali izven tega. Pritožba še navaja, da dedni dogovor ne določa, da sta dediča vsak do ene polovice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sklenitvijo dednega dogovora sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za zakonito dedovanje in da sta dediča vsak do ene polovice. Enaka dikcija se ponovno ponovi v 1. točki dednega dogovora. V pritožbi trdi dedič, da mu dedinja dolguje polovico plačanega zneska za pogreb. Glede tega zneska dedni dogovor ne vsebuje odločitve in če je sodedič založil polovico stroškov za sodedinjo, bo ta znesek lahko še zmeraj od nje ustrezno zahteval. Na koncu pritožbe M. K. še dodaja, da o delu zapuščine ni bilo odločeno. Za to svojo trditev pritožnik ne ponudi dokaza, zato teh trditev ni bilo mogoče upoštevati. Če pa gre za kasneje najdeno premoženje, bo sodišče prve stopnje ravnalo po določbah ZD o pozneje najdenem premoženju.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP/77).