Jedro

Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 14. 7. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi z 2. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) Obsojencu je izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in treh mesecev. Ugodilo je premoženjskopravnemu zahtevku A. A. ter obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v in sodno takso, ter odločilo, da je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca dveh oškodovancev in potrebne izdatke oškodovancev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 9. 2019 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je izrečeno kazen zapora znižalo na eno leto in štiri mesece, ter odločilo, da se po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen všteje globa, ki jo je obsojenec plačal za prekrške po odločbi prekrškovnega organa št. 5550072827315 z dne 6. 2. 2015, pri čemer je 42,00 EUR globe izenačenih z enim dnem zapora. V preostalem je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec Boris Ostruh zaradi kršitve kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o vštevanju prestane kazni. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštelo plačano globo za prekršek, ki mu je bila izrečena za isti historični dogodek, v korist obsojenca prekršilo dolčbo o vštevanju pripora in prejšnje kazni, torej prekršio kazenski zakon.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga glede odločitve pritožbenega sodišča da se obsojencu v izrečeno zaporno kazen všteje globa, ki jo je plačal za prekršek. Navaja, da se dejanska stanova obravnavanih kaznivih ravnanj, opis prekrška (vožnja voznika začetnika pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu) in opis kaznivega dejanja (prekoračena hitrost za več kor 50 km/h od dovoljene na cesti, kar je imelo za posledico prometno nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami štirih oseb), ne prekrivata. Zakonski znaki pri kaznivem dejanju niso širši in ne zajemajo posameznih znakov prekrška, kar bi bil lahko razlog za vštetje globe v kazen, ampak so v celoti drugačni in lastni le kaznivemu dejanju. Tudi na abstraktni ravni ni prekrivanja med zakonskimi določbami, temveč samostojno in na različen način varujeta spoštovanje dobrin. Zato po stališču vrhovnega državnega tožilca ni podlage, da se globa za prekršek všteje v izrečeno zaporno kazen. Prvostopenjsko sodišče ni "ponovno sodilo o isti stvari", ampak je zgolj pri odmeri kazni upoštevalo eno izmed okoliščin ugotovljenih v prekrškovnem postopku, to je vožnja pod vplivom alkohola, ki je v časovni in smiselni povezavi s storilčevim odnosom do dejanja in njegovega pravnega pomena v času storitve. Takšno postopanje pri odmeri kazni sodišču narekuje prvi odstavek 49. člena KZ-1. 5. Obsojenec, ki se je po nočnem popivanju, skupaj s še štirimi prijatelji kritičnega dne zjutraj vračal proti domu, je v ovinek, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, zapeljal s hitrostjo najmanj 150 km/h, izgubil je oblast nad vozilom, to je zdrsnilo s ceste in se večkrat prevrnilo, pri tem so vsi štirje sopotniki v vozilu, pa tudi obsojenec, utrpeli hude telesne poškodbe. Pri tem je kot mladi voznik vozil pod vplivom alkohola in ni bil privezan z varnostnim pasom. V zvezi s prometno nesrečo sta bila zoper njega sprožena tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek. V prekrškovnem postopku je bil spoznan za odgovornega vožnje brez varnostnega pasu (33. člen Zakona o pravilih cestnega prometa - v nadaljevanju ZPrCP) ter da je kot voznik začetnik vozil avtomobil pod vplivom alkohola (8. točka prvega odstavka 105. člena ZPrCP), v kazenskem postopku pa za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje na način, da je prekoračil hitrost za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti (2. točka prvega odstavka 324. člena KZ-1), kar je imelo za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo štirih oseb (četrti odstavek 324. člena KZ-1). Obsojenec je s protipredpisno vožnjo kritičnega jutra izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja.

6. Pritrditi je vrhovnemu državnemu tožilcu, da se zakonski dejanski stani prekrška in kaznivega dejanja medsebojno ne prekrivajo. Vendar je neutemeljeno njegovo zavzemanje, da uporaba določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 po kateri se globa, izrečena za prekršek šteje v izrečeno zaporno kazen, pride v poštev samo v primeru, ko se zakonski znaki obeh delno prekrivajo, kaznivo dejanje pa ima še dodatne zakonske znake. Takšno stališče nasprotuje razlagi navedene zakonske določbe, ki jo je podalo Ustavno sodišče v sodbi U-I-24/2010 z dne 19. 4. 2012. Presojalo je ustavno skladnost določbe tretjega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 23/99, 40/2004 in 95/2004), ki je vsebinsko enaka določbi tretjega odstavka 56. člena KZ-1. Navedlo je, da je ustavnoskladna razlaga te zakonske določbe, da je njena uporaba dopustna v primerih, ko je bil zoper posameznika pravnomočno končan postopek o prekršku, v kazenskem postopku v zvezi z istim historičnim dogodkom pa bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek. Zaradi tega bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi pomenila kršitev načela ne bis in idem. Obdolženemu se sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju.

7. V obravnavanem primeru je bilo v opisu kaznivega dejanja, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, med drugim navedeno tudi, da je vozil pod vplivom alkohola z najmanj 0,48 grama/kilogram v krvi in kljub vozniški neizkušenosti. Takšna količina alkohola v krvi ne dosega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 (zakon zahteva 1,10 grama alkohola na kilogram krvi). Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola v sodbi ugotovilo ter navedeno štelo obsojencu kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Pritožbeno sodišče je pritrdilo, da prekršek ni zakonski znaka kaznivega dejanja nevarne vožnje po 324. členu KZ-1. Ob ugotovitvi je, da je obsojenec globo za prekršek plačal in da je prvostopenjsko sodišče dejstvo, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola, upoštevalo pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je presodilo, da je upoštevajoč namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1, ki je v tem, da obsojenec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja, treba plačano globo (ki je enotna za oba prekrška) všteti v izrečeno zaporno kazen.

8. Odločitev pritožbenega sodišča, da na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 obsojencu v izrečeno kazen všteje globo, ki jo je obsojenec plačal za prekršek, ki ima za podlago isti historičen dogodek kot kaznivo dejanje, je tako pravilna. Tretji odstavek 56 člena KZ-1 med drugim določa, da se globa, ki jo je obsojenec plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.