Jedro

Materialna škoda sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode1, oziroma da težko popravljive škode ne predstavlja niti izguba pričakovanega dohodka2 ali izgubljena možnost opravljati gospodarsko javno službo v bodočnosti (nepridobljeni posel).

Z izdajo začasne odredbe poleg tega ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja samega upravnega postopka. Pravne posledice postopka namreč nastopijo praviloma šele s končno odločitvijo pristojnega organa, da pa bi že sam tek postopka lahko kakor koli vplival na njen položaj, pritožnica ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnica vložila skupaj s tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 1600-25/2017-5 z dne 17. 7. 2017. Z njim je bila (1) zavržena tožničina vloga za izdajo dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti za lekarne na tam naštetih gravitacijskih območjih in (2) zavržena vloga za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnih postopkih pridobitve dovoljenja za opravljanje lekarniške dejavnosti oziroma postopka soglasja h koncesiji ali novi organizacijski enoti javnega zavoda na v prejšnji točki navedenih gravitacijskih območjih. S predlagano začasno odredbo je tožnica zahtevala, da se toženi stranki naloži, da se do pravnomočne odločitve o njeni vlogi za dovoljenje za izvajanje lekarniške dejavnosti prepove vodenje vseh upravnih postopkov na podlagi Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1), ki bi lahko pomenili ustanovitev ali organizacijo nove lekarne oziroma podružnice lekarne v kateremkoli od v vlogi navedenih gravitacijskih območij.

2. Sodišče prve stopnje je navedlo, da pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niso izpolnjeni, saj tožnica konkretne škode ni navedla. Navedba, da bi kakršnakoli lekarna v katerem od obravnavanih gravitacijskih območij pomenila protipraven odvzem lekarne, ki naj bi jo tožnica po svojih lastnih navedbah ustanovila v skladu z ZLD-1, je pavšalna in v celoti neobrazložena, zanjo pa sodišče ne najde podlage v določbah ZLD-1. Začasna ureditev stanja na način, ki ga predlaga tožnica, pa tudi presega sporno pravno razmerje.

3. Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izda zahtevana začasna odredba in ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo tega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je bila predlagana začasna odredba zavrnjena. Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti s stopnjo verjetnosti izkazala grozečo težko popravljivo škodo. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je zgolj pavšalno utemeljevala, da bi ji z ustanovitvijo tuje lekarne nastala velika premoženjska škoda (ker nikdar ne bi mogla nadoknaditi izgube iz naslova prvo ustanovljene lekarne na določenem območju). Poleg tega je Vrhovno sodišče večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode1, oziroma da težko popravljive škode ne predstavlja niti izguba pričakovanega dohodka2 ali izgubljena možnost opravljati gospodarsko javno službo v bodočnosti (nepridobljeni posel)3. 10. Na drugačno stališče ne more vplivati pritožničino sklicevanje na določbe ZLD-1 in utemeljevanje, da je nedvomno vsakemu laiku jasno, da vsaka ustanovljena lekarna, ki jo je ustanovila pritožnica, pomeni za pritožnico gospodarski potencial, ki bi bil proporcionalno zmanjšan, če bi se pritožnici katera koli od navedenih lekarn ?odvzela? na način, da bi se v času trajanja upravnega spora na navedenem območju ustanovila neka druga lekarna. Pritožnica tudi s temi navedbami ni na ustrezen način izkazala, da ji v materialnem smislu grozi težko popravljiva škoda, drugo vrsto škode pa v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni utemeljevala. Navedba, da naj bi ji bila z novo lekarno protipravno odvzeta lekarna, ki naj bi jo že ustanovila v skladu z ZLD-1, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pavšalna in povsem neobrazložena, zlasti pa brez podlage v ZLD-1. Na kakšen način je pritožnica ustanovila svojo lekarno v skladu z ZLD-1, ni jasno, niti ni jasno, zakaj naj bi ji zatrjevana škoda grozila neposredno v povezavi s sporom v zvezi z izdajo dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti.

11. Vrhovno sodišče še pripominja, da z izdajo začasne odredbe ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja samega upravnega postopka. Pravne posledice postopka namreč nastopijo praviloma šele s končno odločitvijo pristojnega organa, da pa bi že sam tek postopka lahko kakor koli vplival na njen položaj, pritožnica ni izkazala. O prepovedi vodenja oziroma dokončanja postopka iz pristojnosti upravnega organa, v katerem bo končna odločba morebiti izdana, zato ni mogoče odločiti v upravnem sporu z začasno odredbo, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na zahtevani način ne more posegati.

12. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 315/2009 z dne 20. 8. 2009. 2 Sklepi Vrhovega sodišča I Up 315/2009 z dne 20. 8. 2009, I Up 381/2008 z dne 7. 8. 2008 in I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010. 3 Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 1280/2002 z dne 13. 11. 2002 in I Up 322/2009 z dne 27. 8. 2009.