Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker ne gre za pravico oziroma obveznost stranke, izraženo v denarju, temveč za izbiro med projekti, ki bodo sofinancirani iz javnih sredstev, vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

Pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ni izpolnjen, saj to ni jasno in konkretno postavljeno, kaže pa, da se nanaša na akte, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu, zatrjevano odstopanje od prakse Vrhovnega sodišča pa je preveč pavšalno, da bi ga bilo mogoče presojati, saj niti ni navedeno, od katere odločitve naj bi bil odstop.

Če oseba kandidira za pridobitev javnih sredstev za svoj projekt, se ob neodobritvi teh sredstev ne more sklicevati na zelo hude posledice, saj je šlo le za pričakovanja. Zelo hudih posledic tudi ni mogoče izkazovati z nejasnimi in pavšalnimi zatrjevanji.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 7. 7. 20008, s katerim je tožena stranka odločila, da se revidentov projekt, ki je prejel 59,50 točk, ne izbere za sofinanciranje po razpisu za spodbujanje raziskovalno razvojnih e-vsebin in e-storitev, saj ni dosegel 60 ali več točk. Tožena stranka je s sklepom z dne 29. 7. 2008 zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljeno.

4. Na revizijo je tožena stranka odgovorila. Meni, da ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja (navaja da gre za spor v vrednosti najmanj 385.000 EUR), je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadeva, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi pa gre za odločanje o izbiri oziroma neizbiri projekta, ki bo oziroma ne bo deležen sofinanciranja iz javnih sredstev, torej ne gre za pravico ali obveznost stranke, izraženo v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev ne more vplivati višina javnih sredstev, ki bi jih revident za ta projekt prejel, če bi bil vključen v sofinanciranje iz javnih sredstev. Glede na to v obravnavanem primeru pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, saj ga jasno sploh ni izpostavil niti v delu revizije, v katerem utemeljuje razloge za njeno dovoljenost, niti v delu, v katerem navaja revizijske razloge in se nanj v delu, kjer govori o dovoljenosti, sklicuje. Ugovori, za katere meni, da so pomembna pravna vprašanja, ki se jih da razbrati iz revizije v delu, ki se nanaša na revizijske ugovore, pa se na odločitev prvostopenjskega sodišča in tožene stranke v njunih v tem upravnem sporu izpodbijanih aktih ne nanašajo, torej tudi če bi šlo za pravna vprašanja, ta niso pomembna za odločitev v tej zadevi.

9. V tem upravnem sporu je namreč revident vložil tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29. 7. 2008 (torej zoper drugostopenjski sklep tožene stranke), vendar je prvostopenjsko sodišče to tožbo obravnavalo kot tožbo zoper prvostopenjski sklep tožene stranke, torej zoper sklep z dne 7. 7. 2008; tudi v upravnem postopku je pritožbo vložil zoper prvostopenjski sklep z dne 7. 7. 2008. Tožbe v tem upravnem sporu ni vložil zoper predhodne akte tožene stranke: sklep z dne 13. 6. 2008, odločbo z dne 12. 6. 2008 oziroma odločbo z dne 3. 7. 2008, ki jih revident šele v reviziji navaja kot izpodbijane akte in na katere se revidentovi ugovori nanašajo.

10. Zatrjevanje, da odločitev prvostopenjskega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, pa ni z ničemer utemeljeno, saj niti ni navedeno, glede katerega vprašanja naj bi šlo za odstop, niti od katere odločitve Vrhovnega sodišča naj bi odločitev sodišča prve stopnje odstopala.

11. Ker torej revident glede pomembnega pravnega vprašanja ni zadostil pogojem, ki so navedeni v 7. točki te obrazložitve, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjen. V tej določbi ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ali gre za zelo hude posledice, je treba presojati v vsakem primeru posebej, saj gre za nedefiniran pravni standard. Da bi bila ta presoja možna, mora revident ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 201/2009) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident z navedbami, da „je zato, da bi lahko izvajal projekt, s katerim je kandidiral za javna sredstva, pridobil nov kader, ki je na trgu delovne sile deficitaren in obstaja verjetnost, da bo ta kader odšel k izbranim izvajalcem, ki so pridobili javna sredstva, revidentu pa bo na ta način onemogočen pravi in pravno utemeljen razvoj iz tega naslova“, zelo hudih posledic ni izkazal na način, določen v 12. točki te obrazložitve.

14. Pridobitev javnih sredstev za projekt, s katerim je kandidiral na javni razpis, je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z razpisom določenih pogojev ter ocenjevalnih meril, in kot tako zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo (smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih primerih, na primer X Ips: 535/2007, 149/2009, 201/2009, 334/2009).

15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.