Jedro

Tudi podjetja v mešani lastnini, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, so podjetja v družbeni lastnini.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega I.M. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ/77. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo določene očitke obsojencu, ki so zastarali, temu ustrezno zmanjšalo skupni znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi in mu znižalo določeno kazen (na pet mesecev) in preizkusno dobo (na eno leto). Sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kvalifikacija kaznivega dejanja po 4. točki 1. odstavka 132. člena KZ RS je pravilna. Sodba sodišča prve stopnje se je ukvarjala z vprašanjem statusa gospodarske družbe in pri tem je sodišče ocenilo, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja na mestu direktorja organizacije združenega dela, v kateri je bilo v določenem obsegu udeleženo tudi privatno premoženje. Zato ima prav sodišče, ko argumentira, da je pojem "družbene pravne osebe" v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij treba uporabljati in razlagati tako, da se nanaša na vse mogoče organizacijske oblike razpolaganja s premoženjem in zato tudi na organizacije, v katerih je bilo udeleženo tudi privatno oziroma zasebno premoženje. Nadalje vrhovni državni tožilec soglaša tudi s stališčem, da je treba družbo v novem sistemu statusnega prava izenačiti s tako imenovano organizacijo združenega dela ali vsaj z "drugo družbeno pravno osebo", ki je brez dvoma tudi korporacijska pravna oseba. Zato je odveč očitek v zahtevi, da je že iz spremembe opisa, ki se nanaša na opredelitev sodišča, da je bil obsojenec odgovorna oseba v pravni (in ne v družbenopravni osebi), mogoče izvajati kakršnekoli pravne zaključke, ki jih pa zahteva sicer niti podrobno ne opredeljuje. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb materialnega zakona vidi zagovornik v tem, da je sodišče napačno presodilo, da je bil obsojenec odgovorna oseba v družbeni pravni osebi, saj je bila firma, katere direktor je bil v kritičnem času v privatni lasti. S temi očitki pa zagovornik ne uveljavlja kršitve določb kazenskega zakona temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ugotovilo, da je bilo podjetje A. podjetje za proizvodnjo ... d.o.o. podjetje v mešani lasti. Iz pogodbe o ustanovitvi tega podjetja v mešani lasti, ki se nahaja v spisu je namreč razvidno, da sta ustanovitelja in hkrati družbenika navedenega podjetja Splošno gradbeno podjetje G. p.o., kot podjetje v družbeni lasti, ki posluje po jugoslovanskih predpisih s sedežem v NG in italijansko podjetje S. S.r.l. iz italijanske G. in da je osnovni delež družbenika SGP G. znašal ob ustanovitvi 49% osnovnega kapitala. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je torej v podjetju katerega direktor je bil obsojenec še vedno obstajala družbena lastnina oziroma družbeni kapital (drugi odstavek na strani 4 odločbe pritožbenega sodišča). Po 1. odstavku 3. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij pa so podjetja z družbenim kapitalom, podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. S tem v zvezi pa je potrebno opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.7.1993, v kateri obrazložitvi je posebej poudarjeno, da je izraz "družbeno podjetje" treba razumeti v širšem smislu, torej kot vse vrste podjetij v družbeni lastnini, vključno z delniškimi družbami z omejeno odgovornostjo.

Očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (in ne kršitev določb ZKP), pa predstavlja tudi zagovornikova navedba, da sodišče v tej kazenski zadevi ni postavilo izvedenca finančne stroke, kar naj bi po njegovem pripeljalo do kršitve materialnega zakona.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno uveljavlja, da niso podane kršitve zakona, kar sicer zagovornik uvodoma očita sodišču v zahtevi, temveč je zahteva za varstvo zakonitosti vložena le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče odmerilo povprečnino glede na zapletenost in trajanje obravnavane kazenske zadeve ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).