Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja okoliščin iz 2. odstavka 19. člena ZSR v zvezi s 4. odstavkom 19. člena ZSR, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravico do odkupa ima le tisti uporabnik iz stanovanja, ki je ostal v stanovanju po izselitvi imetnika, ko ne gre za primer iz 4. odstavka 19. člena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje štev. 3 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na K...nski 1 na B.... Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo napadene sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju je po dosedaj ugotovljenem dejanskem stanju tožničin oče. Ta je živel z ženo in štirimi otroki v stanovanju in leta 1986 se je z ženo in tremi hčerami izselil, tožnica pa je ostala v stanovanju sama. Ob takem dejanskem stanju nista mogla urediti stanovanjskega razmerja tako, da bi se stanovanjska pravica prenesla na tožnico, ker zato ni bilo pogojev za Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Tožnica svoje izpovedbe v zvezi z uporabo stanovanja spreminja: iz sodbe P 263/92 Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici izhaja, da je izpovedala, da se je oče skupaj z družino odselil leta 1986. Nedvomno je bila uporabnica spornega stanovanja, vendar pa ni nikoli pridobila stanovanjske pravice. Zakon o stanovanjskih razmerjih razlikuje med imetništvom stanovanjske pravice in imetništvom pravice uporabe. Način pridobitve stanovanjske pravice ureja 10. člen in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi, na podlagi pravnomočne odločbe sodišča. Sklep sodišča, da je živela z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti in da je zato obdržala pravico uporabe stanovanja po njegovi izselitvi pa je preuranjen. Namreč po 60. členu ZSR bi bil imetnik stanovanjske pravice, ki se je preselil v svojo hišo, dolžan sporno stanovanje izprazniti (60. člen ZSR). Zato ni pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna prodati tožnici sporno stanovanje, ker ji je za nakup dal pisno privolitev imetnik stanovanjske pravice, to je oče. S tem prihaja sodišče samo s seboj v nasprotju. Potrebno je razčistiti dejansko stanje o poteku postopka, ki ga je tožnica navajala v zvezi z ureditvijo stanovanjske pravice po izselitvi njenega očeta, ki je z izselitvijo zagotovo izgubil stanovanjsko pravico. Tožena stranka ne razpolaga z dokumentacijo v zvezi z urejanjem tega postopka, tako ne more predložiti teh dokumentov sodišču. Na strani tožeče stranke je, da svoje navedbe izkaže. Navedbe tožeče stranke pa po oceni tožene stranke kažejo, da tožnica tudi ni mogla izpolniti pogoja dveletnega nezakonitega bivanja v spornem stanovanju do uveljavitve Stanovanjskega zakona. Namreč v pripravljalni vlogi je tožeča stranka navedla, da se je oče izselil, da je omogočil normalno bivanje mladi družini.To je v nasprotju z izpovedbo tožnice, ki je izpovedala, da je dve leti sama živela v spornem stanovanju. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče priznalo pet pripravljalnih vlog, upravičena pa bi bila tožeča stranka le do ene. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev. Kot uporabnica je bila izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Tako je izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 517/95. Zato je brezpredmetno, ali podaja vlogo za pridobitev stanovanjske pravice ali ne. Tožnica je pridobila očetovo soglasje, ker je tožena stranka pred vložitvijo tožbe oporekala tožnici lastno pravico do odkupa. Pritožba je utemeljena. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje oprlo pri svoji odločitvi na 117. člen SZ (Stanovanjski zakon, Ur.l. RS 18/91 v zvezi z 2. odstavkom 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS štev. 35/82). Menilo je, da je tožničina pravica uporabe v tem primeru izenačena s stanovanjsko pravico, in da je zato nastopila njena pravica do odkupa. Tožena stranka pa trdi, da je v tožničničinem primeru šlo za primer iz 4. odstavka 19. člena ZSR, ko določbe 2. odstavka niso veljale v primeru, če se bi tožničin oče izselil v stanovanjsko hišo,če je ta hiša bila primerna zanj in za druge uporabnike stanovanja. V takem primeru bi namreč stanodajalec lahko imetniku stanovanjske pravice odpovedal stanovanjsko razmerje po 60. člena ZSR in bi šlo za položaj iz 2. odstavka 128. člena SZ, ko lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določili ZSR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre delno pri navedbah pritožbe za novote, ki pa so bile v času sojenja na prvi stopnji dovoljene tudi v pritožbenem postopku (352. člen ZPP/77 v zvezi s 498. členom ZPP/99). Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z navedbami tožene stranke med postopkom, kdaj in kako se je imetnik stanovanjske pravice izselil, zapisalo, da je pomembno le, da je bila toženka uporabnica in da ji zato gre položaj iz 2. odstavka 19.člena ZSR. Ob možnosti iz 4. odstavka 19. člena ZSR pa se izkaže, da v konkretnem primeru pravno odločilna dejstva niso zadosti ugotovljena. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP/77). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje oceni tožničino izpoved v zvezi z očetovo izselitvijo iz stanovanja in preselitvijo družine v stanovanjsko hišo.Pri tem tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da so podana neskladja med tožničinimi izpovedbami v pravdni zadevi P 362/92, ki je tekla pred Temeljnim sodiščem v Kranju, enota v Radovljici in v tej zadevi. Pri odločanju o tožbenem zahtevku pa bo treba tudi ugotoviti, katero stanovanje je predmet kupoprodajne pogodbe. Iz tožničine zahteve namreč izhaja, da gre za stanovanje štev. 3 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na K...nski 1, ki obsega 85,36 m2. Iz pogodbe, katero je predložila tožeča stranka, šlo pa naj bi za stanovanjsko pogodbo očeta, ki se je iz stanovanja izselil (priloga k A2) pa izhaja, da gre za stanovanje štev. 1 v pritličju hiše K...nska 1, v izmeri 64 m2. Sodišče odloči o zahtevku po tožbeni podlagi in tožbenem zahtevku (2. člen ZPP). Tožeča stranka trdi, da v stanovanju, ki je bilo dodeljeno očetu živi že od rojstva. Priložila pa je očetovo pogodbo, iz katere izhaja, da gre za drugo stanovanje. Ker je predmet kupoprodajne pogodbe bistvena sestavina pogodbe, pritožbena podlaga pa se nanaša na odkup stanovanja, ki je bilo dodeljeno očetu, bo treba razčistiti v nadaljevanju postopka tudi dejansko stanje v tej smeri. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP. Ob nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje tudi ponovno odloči o stroškovnem delu. Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da gredo stranki le potrebni stroški.