Jedro

ZDoh-1 v 42. členu taksativno našteva odhodke, ki se zavezancu po tem zakonu ne priznajo. Ta določba ne predstavlja celovite specialne ureditve, ki bi izključevala uporabo predpisov, na katere napotuje 35. člen ZDoh-1, temveč le dodatno določa odhodke, ki se zavezancu po tem zakonu ne priznajo.

Olajšava za investiranje se po 47. členu ZDoh-1 ne prizna za investiranje v vsa osnovna sredstva po SRS 1. Med drugim je ni mogoče uveljavljati iz naslova vlaganj v pohištvo, tudi v primeru, ko gre za opredmeteno osnovno sredstvo, s katerim se dosegajo prihodki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2005 in 2006 z izpodbijano odločbo št. DT 0610-1620/2007-08-0803-17 z dne 5. 5. 2008 tožeči stranki dodatno odmeril in naložil plačilo akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2005 v znesku 107.788,69 EUR s pripadajočimi obrestmi do dneva izdaje odločbe v znesku 7.283,09 EUR, vse v roku 30 dni, ker bodo sicer zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (pod točko I), in za leto 2006 ugotovil osnovo za akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti v višini 0,00 EUR (pod točko II).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-04-37/2008-4 z dne 9. 2. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka. Uveljavlja vse tožbene razloge po 1. odstavku 27. člena ZUS-1 in sicer: Kršitev pravil postopka: Davčni organ je tožniku za leti 2005 in 2006 izdal dohodninski odločbi, ki sta že postali pravnomočni. Uvedba postopka inšpekcijskega nadzora davka od dohodka iz dejavnosti za navedeno obdobje in v tem postopku izdana odločba je zato nezakonita, saj davčni organ z njo odloča o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tako bi lahko postopal le skladno z določbami zakona o obnovi postopka. Sklep o obnovi postopka v zadevi ni bil izdan. Podani tudi niso pogoji za obnovo. Upravna organa se do njegove zahteve za ustavitev postopka nista opredelila in o njej v nasprotju z ZUP nista odločila. V tej zvezi tožnik predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke in pribavo spisa o odmeri dohodnine tožniku za leti 2005 in 2006. Napačna uporaba materialnega prava: Izpodbijana odločba je utemeljena z določbami Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih, torej s predpisom, ki za obravnavano obdobje ni relevanten.

Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na 42. člen ZDoh-1, ki ima 4 odstavke in 20 točk, ki taksativno naštevajo odhodke, ki so davčno nepriznani. Pri tem se sklicuje na člen v celoti. Tožnik zato konkretne pravne podlage za posamezno odločitev ne more ugotoviti.

Davčno nepriznani odhodki samostojnega podjetnika so urejeni v 42. členu ZDoh-1, zato ni zakonske podlage za uporabo ZDDPO-1, na katerega napotuje 35. člen ZDoh-1 le v primeru, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Odločba temelji na napačni interpretaciji 47. člena ZDoh-1, saj enači investicijo v opredmetena osnovna sredstva v Sloveniji s krajem nakupa sredstva. Ker je bilo plovilo kupljeno v Črni gori, po mnenju davčnega organa ni pogojev za priznanje investicijske olajšave. Nepomembno je, kje je bilo opredmeteno osnovno sredstvo kupljeno, temveč je ključno, kje se investicija odraža, oziroma kje se osnovno sredstvo nahaja, oziroma kje nastaja prihodek. Ob pravilni uporabi 47. člena ZDoh-1 bi davčni organ ugotovil, da se prihodki, ustvarjeni s plovilom, ustvarjajo v Sloveniji in zmanjšanje davčne osnove priznal. Investicijska olajšava bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku morala biti priznana tudi od investicij v pohištvo. Drugačna odločitev davčnih organov temelji na stališču, da pohištvo ne more biti opredmeteno osnovno sredstvo. Stališče je neskladno s SRS 1.1 ob upoštevanju namena nabave osnovnih sredstev - oprema apartmajev, ki jih tožnik daje v najem.

Študija – raziskovalna naloga Organizacija in vodenje poslovnih procesov na primeru podjetja A., ki je tožniku služila kot podlaga za njegovo poslovno odločitev, je z izpodbijano odločbo napačno opredeljena kot neopredmeteno sredstvo, ki naj bi pomenilo „stroške razvijanja“. Davčni organ v tej zvezi navaja, da stroški svetovalnih storitev po računu družbe B. ne morejo biti enkraten odhodek, kar utemelji s SRS 2.2. in 2.48 č. Odločitev je napačna, saj v obravnavanem primeru ne gre za stroške razvijanja, kot jih opredeljuje SRS 2.13, temveč za stroške raziskovanja, ki jih opredeljuje SRS 2.48 c in ki se skladno s SRS 2.12 obravnavajo kot stroški oziroma odhodki obračunskega obdobja, v katerem nastanejo.

Pri opredelitvi stroškov amortizacije kot davčno nepriznanih davčni organ napačno uporabi materialni predpis – SRS 39, ki ureja specifiko vodenja poslovnih knjig samostojnega podjetnika, hkrati pa tudi navaja, da se glede ostalih poslovnih dogodkov uporabljajo pravila splošnih SRS. Amortizacijo obravnava samostojno, ne le v SRS 39.25, kot navaja davčni organ, temveč tudi v točkah 39.24 do 39.31. Davčni organ tako prezre določbo SRS 39.30, po katerem se opredmeteno osnovno sredstvo prične amortizirati prvega dne v naslednjem mesecu po tistem, ko je razpoložljivo za uporabo, in napačno odloči, da se sredstva amortizirajo, ko pričnejo pritekati prihodki. Stanovanje v C. je bilo razpoložljivo za uporabo že v mesecu februarju 2006, ko so se prenehala opravljati obnovitvena dela, kar dokazuje tudi dejstvo, da stroškov obnove ni bilo več. Letalo je bilo razpoložljivo za uporabo že v času „usposabljanja“ za letenje na Slovaškem. Plovilo je bilo nabavljeno v letu 2005 in že takrat primerno za uporabo. Ker gre za plovilo luksuznega tipa, ga prek običajnih trženjskih poti ni moč oddati, temveč se oddaja na individualen način in preko specializiranih posrednikov.

Napačno ugotovljeno dejansko stanje: Glede na določbe SRS je treba upoštevati specifiko dejavnosti tožnika, ki jo je pojasnil že v davčnem postopku. Konkretnejših pojasnil, ki jih je terjal davčni organ, tožnik ni podal, ker meni, da le-ta niso potrebna. V večini primerov je namreč že iz zapisov, izjave tožnika ter dodatka k izjavi, po mnenju tožnika razvidno, čemu so posamezni odhodki nastali (npr. udeležba na sestanku). V letih 2005 in 2006 je bilo delovanje tožnika usmerjeno v dejavnost vodenja in upravljanja podjetij, razvoj novih trgov in projektov, nakupi, prodaja, združitev podjetij, upravljanje, investiranje in trženje nepremičnin s poudarkom na turističnih kapacitetah, stanovanjih in poslovnih prostorih, upravljanje, investiranje in trženje osnovnih sredstev, povezanih z visokim turizmom, jahte, letala. Vsebinsko in najpomembnejšo pogodbo je v letih 2000 do 2006 imel sklenjeno z družbo Č. d.o.o., po kateri nastopa v funkciji direktorja v Sloveniji in … regiji. Aktivnosti so vezane tudi na večinskega lastnika družbe, t.j. družbo D., katere najvišji organ vodenja ima sedež v ZDA, uprava, v katero je sodil tožnik, pa delno v VB in delno na Češkem. Nabava se opravlja na sedežih dobaviteljev z vsega sveta, v glavnem pa iz ZDA in Evrope, ter na specializiranih trgovskih sejmih. Prodajna funkcija se vrši z vsemi podjetji, ki imajo sedež v regiji na njihovih naslovih ter na sedežu podjetij v E. in v F. Davčni organ opisane specifike dejavnosti ni upošteval in je v celoti spregledal določbe Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca. Nekatere stroške je ocenil kot nepotrebne, saj ni ugotavljal njihove povezanosti s prihodki. Tako davčni organ tožniku ni priznal odhodkov iz naslova nabave delovnih oblek in korekcijskih očal. Odločitev je nepravilna, ker temelji na 21. členu ZDDPO-1, ki je iz že navedenih razlogov po mnenju tožnika za samostojnega podjetnika posameznika ni dopustno uporabiti. Pri tem se davčni organ sklicuje na celotno določbo 21. člena ZDDPO-1 in konkretne pravne podlage ne navede. Poslovne obleke, kot pove že sam naziv, niso obleke, ki bi jih tožnik uporabljal v privatnem življenju, temveč obleke, v katerih opravlja svojo dejavnost. Zato so izpolnjeni vsi pogoji za to, da so davčno priznani – so potrebni za opravljanje dejavnosti, nimajo značaja privatnosti in so skladni z običajno poslovno prakso. Davčni organ bi moral, če je med njimi ugotovil tudi ženske kose oblačil, izločiti le ta del odhodkov, nikakor pa iz tega razloga ne bi smel izločiti odhodkov iz naslova nabave delovnih oblačil v celoti. Davčni organ pod točko 2.2.- stroški pomožnega materiala - nakupa poslovnih oblačil kot odhodek davčno ne prizna na podlagi 6. točke 3. odstavka 21. člena ZDDPO-1, ki kot že navedeno, ne predstavlja podlage za izločitev odhodkov v primeru, ko gre za samostojnega podjetnika. Tožnik v obravnavanem obdobju ni bil ne delavec in tudi ne delodajalec. Zato v konkretnem primeru ne gre za ugodnost, ki jo delavci zagotavlja delodajalec, temveč za nakup drobnega inventarja – poslovne obleke, ki se uporablja izključno za službene namene. Glede korekcijskih očal tožnik vztraja, da so bila nabavljena za potrebe upravljanja z zračnim plovilom, ki je v njegovi lasti. Ker davčni organ njegovemu pojasnilu ni sledil, bi moral resničnost navedb preveriti na kraju samem in ugotoviti potrebnost očal pri uporabi letala. V zvezi s stroški po potnih nalogih tožnik navaja, da je stroške po potnem nalogu št. 94/06; kraj E.; račun Restavracije G., zaračunal družbi Č. d.o.o. po fakturi št. 125-06, postavka 5 v skupnem znesku 195.578,35 SIT, kar pomeni, da je z njim dosegel prihodek. Potni nalog z dne 27. 4. 2006 se nanaša na 2 in ne štiri osebe, kot zmotno ugotavlja davčni organ. Tudi ti stroški so bili zaračunani družni Č. d.o.o. Potni nalog 44: kraj H.-nakup oblek - gre za delovne obleke - poslovna oblačila tožnika. Glede potovanja v Kenijo je davčni organ ignoriral tožnikovo razlago o potrebnosti potovanja, enako velja tudi za potovanje z dne 12. 9. 2006 New York-Tulsa (Oklahoma). Glede potovanj na Hrvaško - Krk in v Grčijo tožnik vztraja, da so bila potovanja opravljena v povezavi z njegovo gospodarsko dejavnostjo in na njihovi podlagi dosežen prihodek, saj so bila zaračunana družbi Č. d.o.o. Gorivo: Potni nalog št. 29/05 se nanaša na službeno potovanje po Sloveniji za dneve 25., 26. in 27. 4. 2005 in ne za maj, račun za gorivo 4.959,07 SIT z dne 26. 4. 2005; stroški reprezentance: tožnik jih je zaračunal družbi Č. d.o.o. in so povezani s potovanji za to družbo, kar pomeni, da je tožnik z njimi ustvaril prihodek; drugi stroški storitev: Potovanje v London dne 9. 9. 05 je bilo zaračunano družbi Č. d.o.o., pri čemer gre za napako v datumu, zneski pa se ujemajo, drugi stroški: potni nalogi št. 45/05, 73/05 in 76/05 za potovanje na Hrvaškem-kot sopotnik-poslovna srečanja z namenom lobiranja za Č. d.o.o. in v zvezi z drugimi dejavnostmi, ki jih opravlja tožnik (nepremičnine). Trditev davčnega organa je napačna, saj tožnik razpolaga z popolno podporno dokumentacijo, ki dokazuje upravičenost navedenih stroškov. Investicije v pohištvo tožniku nepravilno niso bile priznane kot podlaga za znižanje davčne osnove. Gre za nujni sestavni del investicije v turistične zmogljivosti. Sklicevanje na Uredbo komisije ES, ki opredeljuje pohištvo, je zato neutemeljeno. Neutemeljeno je iz davčno priznanih odhodkov izločen tudi nakup drobnega inventarja (prtički, sklede, sveče, skodelice, itd.), ki sodi v opremo turističnih kapacitet. Tožnik je v postopku večkrat poudaril (in to je davčni organ tudi lahko preveril), da ima v lasti več plovil in več počitniških apartmajev, ki jih oddaja v najem. Gre za opremo, ki je potrebna za doseganje prihodkov. Vrata – dobavitelj I. d.o.o. so bila nameščena na kraju, kjer ima tožnik nepremičnine, stanovanjske prostore, ki jih daje v najem.

Tožnik na podlagi navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe v dejanskem in pravnem pogledu utemelji davčni organ prve stopnje, in z razlogi, s katerimi kot neutemeljene zavrne tožnikove pripombe na zapisnik. Strinja se tudi z dodatnimi razlogi, s katerimi pripombam vsebinsko enake pritožbene ugovore zavrne davčni organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Očitana kršitev pravil postopka tudi po presoji sodišča ni podana. Ugovor pravilno in z izčrpnimi razlogi zavrne že davčni organ druge stopnje. Za isto upravno zadevo gre, kadar se na isti dejanski in pravni podlagi odloča o isti pravici ali obveznosti. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je bila tožniku za leti 2005 in 2006 dohodnina pravnomočno odmerjena. Spora tudi ni, da je bila pri odmeri dohodnine upoštevana davčna osnova, ki jo je tožnik ugotovil v davčnem obračunu (princip samoobdavčitve). Tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora že pred izdajo izpodbijane odločbe z odločbo o odmeri akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti ni bila izdana. Zato je ugovor ponovnega odločanja o isti stvari in stališče, da bi to bilo dopustno le ob izdanem sklepu o obnovi postopka, neutemeljeno. Neutemeljen je tudi ugovor nedopustnosti uvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora. Ta se je v obravnavani zadevi začel z izdajo sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 5. 11. 2007. Po določbi 5. odstavka 141. člena ZDavP-2 pa se nadzor ne more ponoviti le glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Ugotovitve in dejanja davčnega organa v postopku odmere dohodnine torej ne predstavljajo ovire za izvedbo inšpekcijskega nadzora. Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevo za ustavitev postopka, so po navedenem v davčnem postopku bili v celoti presojeni. Sodišče v tej zvezi dodaja še, da se postopek davčnega inšpekcijskega nadzora uvede in vodi uradoma in da zavezanec zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora nima pritožbe. Zakonitost sklepa se zato lahko presoja le v okviru presoje zakonitosti odločbe o glavni stvari, kot je bilo to storjeno tudi v obravnavanem primeru. Vložena zahteva stranke za ustavitev uradoma uvedenega postopka ne predstavlja ovire za njegovo nadaljevanje. Dejstvo, da o zahtevi ni bilo odločeno s posebnim aktom, iz navedenih razlogov ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na odločitev.

Neutemeljen je tudi ugovor napačne uporabe materialnega prava. Podlaga za uporabo določb ZDDPO-1 glede davčno nepriznanih odhodkov je v določbi 2. odstavka 35. člena ZDoh-1, po kateri se za ugotavljanje prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. ZDoh-1 v 42. členu taksativno našteva odhodke, ki se zavezancu po tem zakonu ne priznajo. Določba ne predstavlja celovite specialne ureditve, ki bi izključevala uporabo predpisov, na katere napotuje 35. člen, temveč le dodatno določa odhodke, ki se zavezancu po tem zakonu ne priznajo.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo na Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih, so medsebojno neskladne, saj tožnik najprej opozarja, da gre za predpis, ki je z uveljavitvijo ZDDPO-1 prenehal veljati, v nadaljevanju pa ga navaja kot predpis, ki ga je davčni organ pri odločanju spregledal. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in pred tem v zapisniku Pravilnik naveden v uvodnem delu, v katerem davčni organ našteje predpise, ki so procesna in materialna podlaga za vodenje postopa in presojo zakonitosti obračuna. Iz odločbe pa sledi, kot v odgovoru na pripombe pravilno navede že davčni organ, da je davčno priznanje odhodkov, ki so v nadaljevanju konkretno obravnavani (čeprav se obrazložitev na posameznih mestih sklicuje na Pravilnik), vsebinsko pravilno presojeno na podlagi določb 20. in 21. člena ZDDPO-1. Po 1. odstavku 47. člena ZDoh-1 lahko zavezanec uveljavlja olajšavo za investiranje v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila, pohištvo in pisarniško opremo (brez računalniške opreme), in v neopredmetena dolgoročna sredstva, če gre za investicije v Sloveniji. Če osnovno sredstvo odtuji prej kot v treh letih, mora v letu odtujitve za znesek izkoriščene davčne olajšave povečati davčno osnovo. Za odtujitev se šteje tudi prenos sredstev izven Slovenije oziroma uporaba sredstva v poslovni enoti izven Slovenije (3. in 4. odstavek tega 47. člena). Tožnik je uveljavljal olajšavo za nakup plovila ... v letu 2005. Nakup je bil opravljen v Črni gori. Plovilo je bilo v letu 2006 registrirano v državi Delaware, njegova uporaba pa je v poslovnih knjigah evidentirana le enkrat, in sicer na Hrvaškem. Stališču tožnika, da gre za vlaganje v osnovno sredstvo v Sloveniji, ker so z njim ustvarjeni prihodki v Sloveniji, zato ni mogoče slediti.

Tudi odločitev, da se tožniku olajšava za investiranje v pohištvo ne prizna, temelji na pravilni uporabi 47. člena ZDoh-1. Kot v odgovoru na pripombe tožniku pravilno pojasni že davčni organ prve stopnje, se olajšava za investiranje po 47. členu ZDoh-1 ne prizna za investiranje v vsa osnovna sredstva po SRS 1. Olajšave med drugim ni mogoče uveljavljati iz naslova vlaganj v pohištvo, tudi v primeru, ko gre za opredmeteno osnovno sredstvo, s katerim se dosegajo prihodki.

V zvezi z računom družbe B. d.o.o. v skupnem znesku 3.500.000 SIT davčni organ ugotavlja, da strošek, ob upoštevanju vsebine naloge, ki ni sporna, izpolnjuje pogoje za to, da se skladno s SRS 2.2 in 2.48 pripozna kot neopredmeteno osnovno sredstvo. Ugotavlja namreč, da predstavlja raziskovanje le manjši del projekta in da se predložena naloga v pretežnem delu nanaša na obdelavo in pripravo poslovnih procesov. Tožbena trditev, da pri odločitvi spregleda SRS 2.12. in 2.48 č je glede na nesporno ugotovljeno vsebino naloge, neutemeljena.

V zvezi z amortizacijo sodišče ugotavlja, da se tožniku za leto 2005 kot odhodek davčno ne prizna le amortizacija umetniških slik. Odločitev je pravilna in med strankama tudi ni sporna. V zvezi z amortizacijo za leto 2006 je odločitev sporna v delu, po katerem se tožniku ne prizna amortizacija stanovanja v C. in amortizacija plovila … za obdobje do 1. 10. 2006. Odločitev je po presoji sodišča tudi v tem delu pravilna in skladna s SRS 39. Skladno s SRS 39.30, ki ga v obrazložitvi odločbe upošteva tudi davčni organ, se opredmeteno osnovno sredstvo začne amortizirati prvega dne v naslednjem mesecu po tistem, ko je razpoložljivo za uporabo. V zvezi s stanovanjem tožnik ni predložil dokumentacije, ki bi izkazovala datum razpoložljivosti za uporabo, stanovanje pa v letu 2006 tudi ni bilo oddano v najem. Razpoložljivost plovila za uporabo je ob nepredložitvi drugih dokazov izkazana šele z datumom njegove prve oddaje v najem (1. 10. 2006). Kolikor tožnik z navedbo, da je bilo plovilo nabavljeno že v letu 2005 (dodatno) uveljavlja davčno priznanje amortizacije plovila za leto 2005, je njegov zahtevek neskladen tudi s SRS (2003), po katerih se opredmeteno osnovno sredstvo začne amortizirati prvi dan naslednjega meseca po tem, ko se je začelo uporabljati za opravljanje dejavnosti, za katero je namenjeno (SRS 1.23, SRS 39.32).

Ugovori, ki se nanašajo na amortizacijo letala, pri katerih tožnik, kljub opozorilu pritožbenega organa, da mu je amortizacija letala kot odhodek priznana, vztraja tudi v upravnem sporu, so neutemeljeni. Davčni organ je pripombe tožnika v tem delu upošteval in mu amortizacije kot odhodek na tej podlagi z izpodbijano odločbo ne izloča (stran 24 in „Povzetek upravičenosti uveljavljanja stroškov amortizacije v letu 2006“ na strani 49 izpodbijane odločbe, stran 44 odločbe o pritožbi).

V ostalem delu se sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih zaradi obširnosti ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik sporne odhodke fakturiral družbi Č. d.o.o. in tako z njimi ustvarjal prihodke, sodišče ugotavlja, da davčni organ odhodkov ne izloča, ker bi ti ne bili povezani s prihodki tožnika, temveč zato, ker (obrazloženo) ugotavlja, da posamezni poslovni dogodki niso verodostojno izkazani, v pretežnem delu pa, da sodijo med odhodke, ki so po določbah 20. in 21. člena ZDDPO-1 davčno nepriznani. Iz razlogov izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi pa jasno sledi tudi, da se tožniku stroški obleke za osebno urejenost in korekcijskih očal davčno ne priznajo, ker imajo značaj privatnosti. Ugovor, ki se nanaša na potni nalog z dne 27. 4. 2006, je brezpredmeten, saj je tožnik z njim uspel že v davčnem postopku (stran 24 in 52 izpodbijane odločbe).

Ker po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.