Jedro

Ne glede na to, da verižni pobot ni predviden po ZOR kot način izpolnitve obveznosti, temveč je to po določilu 336. člena ZOR le pobot, verižni pobot (pa tudi cesija, ki je revizija sicer posebej ne omenja) ne predstavlja običajnega načina poplačila, ker to predstavlja bančni prenos denarnih sredstev z dolžnikovega na upnikov žiro račun. V tem smislu je treba razumeti pojem neobičajnosti plačila iz citirane 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Taka neobičajna izpolnitev obveznosti namreč kaže na določene likvidnostne težave kot posledico finančnih ekonomskih težav (s čimer se tožena stranka strinja, saj v reviziji sama navaja, da se z verižno kompenzacijo poskuša izboljšati likvidnostno situacijo pri podjetjih). Zato tudi obstoji zakonska domneva o slabem ekonomskem finančnem stanju stečajnega dolžnika, ki se je poslužil neobičajnega načina poplačila dolgov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče utemeljenost revizije presojalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je brez učinka proti stečajni masi tožeče stranke pogodba o cesiji s 1.5.1997 za znesek 500.000,00 SIT, sklenjena med tožečo stranko kot dolžnikom in toženo stranko kot upnikom, in da mora zato slednja navedeni znesek vrniti v stečajno maso, v presežku pa je tožbeni zahtevek, nanašajoč se na verižna pobota za 700.000,00 SIT in 1,255.666,00 SIT zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako, da je ugotovilo, da sta brez učinka proti stečajni masi tožeče stranke tudi verižna pobota z dne 8.7.1996 za 700.000,00 SIT in z dne 12.9.1996 za 1,255.666,00 SIT ter da mora zato tožena stranka vrniti v stečajno maso še 1,955.666,00 SIT. Sodišče druge stopnje je nadalje zavrnilo pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu to sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija meni, da sodišče druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni povedalo, na čem temelji ugotovitev, da je tožeča stranka bila v slabem ekonomskem finančnem stanju in da je tožena stranka za tako stanje tudi vedela ter da stečajni upniki ne bodo popolnoma poplačani.

Take trditve tožene stranke so brez podlage. Sodišče prve stopnje je posebej ugotovilo obstoj objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj iz prvega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL), da namreč stečajna masa ne bo zadostovala za popolno poplačilo upniku in da bi z izpodbijanimi pravnimi dejanji prišlo do prikrajšanja drugih upnikov. Tem trditvam tožeče stranke tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala. Zato je sodišče druge stopnje pritožbena izvajanja tožene stranke o obsegu stečajne mase in poplačilu upnikov kot novote upravičeno zavrnilo v skladu z določilom 496.a člena ZPP 1977. Prav tako ne drži očitek revizije, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijana verižna pobota štelo za neobičajen način plačila, kar predstavlja po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL podlago za domnevo, da je upnik vedel, ali bi moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje stečajnega dolžnika. Ne glede na to, da verižni pobot ni predviden po ZOR kot način izpolnitve obveznosti, temveč je to po določilu 336. člena ZOR le pobot, pa je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da verižni pobot (pa tudi cesija, ki je revizija sicer posebej ne omenja) ne predstavlja običajnega načina poplačila, ker to predstavlja bančni prenos denarnih sredstev z dolžnikovega na upnikov žiro račun. V tem smislu je treba razumeti pojem neobičajnosti plačila iz citirane 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Taka neobičajna izpolnitev obveznosti namreč kaže na določene likvidnostne težave kot posledico finančnih ekonomskih težav (s čimer se tožena stranka strinja, saj v reviziji sama navaja, da se z verižno kompenzacijo poskuša izboljšati likvidnostno situacijo pri podjetjih). Zato tudi obstoji zakonska domneva o slabem ekonomskem finančnem stanju stečajnega dolžnika, ki se je poslužil neobičajnega načina poplačila dolgov.

Glede na takšno stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.