Jedro

Če je "vdajanje prostituciji" materialna podlaga za odločitev tožene stranke po 3. odstavku 40. člena ZDS (nevarnost za javni red države), pa ta podlaga ni izkazana v upravnih spisih, tožena stranka ne more brez te podlage (pravnomočnega kaznovanja za prekršek - 5. točka 1. odstavka 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir) za tožečo stranko v izpodbijani odločbi trditi, da se vdaja prostituciji in da je zato nevarna za javni red države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnica vložila pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnica zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila v zakonskem roku, da je imela na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da tukaj tudi dejansko živi. Nadalje je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se tožnica ukvarja s prostitucijo. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red z vidika javne morale. Ker za tožnico obstajajo razlogi iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, po mnenju tožene stranke tudi ni izpolnjen pogoj 14. člena navedenega zakona za sprejem mladoletnega otroka v državljanstvo Republike Slovenije. Zato je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, kot tudi za sprejem njenega mladoletnega sina.

Tožnica v tožbi navaja, da je priložila dokaze o tem, da ni bila nikoli v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, kot tudi ne v Republiki Hrvatski. Tudi ni bila nikoli obravnavana v postopku pred sodnikom za prekrške, ali sicer kakorkoli evidentirana kot kršiteljica javnega reda in miru. Zaradi tega ji je nerazumljivo, zakaj tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da se ukvarja s prostitucijo. Vse kar je doživela neprijetnega v Republiki Sloveniji je bilo dejstvo, da je bila zaslišana kot priča v nekem kazenskem postopku, ki pa ni pravnomočno končan, še manj pa je bil kakorkoli v povezavi s prostitucijo, kot tudi iz njenega pričevanja ni izhajalo, da je prostitutka. Skratka, taka trditev, ne le da ni točna, je celo zanjo žaljiva, kajti tožena stranka ni razpolagala z nikakršnimi listinami, ki bi to dokazovale, ampak je bilo vse le nekaj "na roko" napisanega na policiji. Gotovo pa "nekaj na roko napisanega" ne more biti podlaga trditvam v izpodbijani odločbi o tem, da naj bi bila prostitutka ter da bi zaradi tega razloga njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za državo z vidika javne morale. Tako razlogovanje izpodbijane odločbe ni sprejemljivo. Če se namreč odloča na podlagi dokazil, potem morajo biti ta dokazila take listine, ki jih je mogoče preveriti. Svoji vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva je priložila take listine (dokazilo sodišča, da se zoper njo ne vodi nikakršen kazenski postopek ter dokazilo o tem, da ni v preiskovalnem postopku, kot tudi potrdilo o tem, da ni bila v kazenskem postopku v Republiki Hrvatski). Priložila je skratka vse listine, ki jih je bilo potrebno priložiti toženi stranki. Če pa jo policija vodi kot prostitutko, je to zopet nekaj, kar nima nikakršne zveze z resničnostjo, kajti registrirana bi lahko bila kot prostitutka le v primeru, ko bi bila zaradi prostitucije obravnavana pred pristojnim sodnikom za prekrške, kar pa ni bila nikoli. Na podlagi tako napačno ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi diskrecijske pravice tožene stranke, ki pa le ne more biti uporabljena v nasprotju z zakonom in na podlagi diskrecijske ocene dejanskega stanja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 5. točke 1. odstavka 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86 in RS, št. 8/90 - ZP) se kaznuje z zaporom do 60 dni za prekršek, kdor se vdaja prostituciji, pri tem sodeluje, jo dovoljuje ali podpira. Po določbi 1. odstavka 14. člena citiranega zakona se za navedeni prekršek lahko izreče poleg kazni tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za prekršek, pridobljeni s prekrškom, ali so nastali s prekrškom.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi bila tožnica kaznovana za navedeni prekršek oz. prekrške. Zato ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se tožnica ukvarja s prostitucijo in da bi zaradi tega njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red z vidika javne morale po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, nima materialne podlage. Tako podlago bi ta trditev imela le v primeru, če bi bila tožnica pravnomočno kaznovana za tak prekršek oz. prekrške po izvedenem postopku o prekršku po zakonu o prekrških (Uradni list SRS,št. 25/83 - Uradni list RS, št. 13/93).

V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o tožničini vlogi, ob upoštevanju navedenega mnenja sodišča. Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUS uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje, dano v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).