Jedro

Toženka je odgovorna za celotno škodo, ki je nastala tožnici zaradi toženkinega ravnanja, saj je tožnica dokazala, da je morala komitentoma na podlagi dogovorov o uskladitvi stanja na varčevalno hranilni knjižici povrniti vsa manjkajoča sredstva na njunih varčevalno hranilnih knjižicah. Pravno nepomembno je, da pri navedenih transakcijah za prenos 13.000,00 in 13.500,00 EUR ni šlo za dviga, temveč za interna prenosa, prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, ali si je denar prisvojila toženka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 74.993,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.000,00 EUR od 28. 4. 2023 in od zneska 34.993,19 EUR od 1. 6. 2023 dalje (I. točka). Toženki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka 3.242,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka), svoje stroške postopka pa krije sama (III. točka). Zavezalo jo je tudi za plačilo sodne takse (IV. točka).

2.Toženka zoper sodbo vlaga pritožbo in zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi evidence, ki jo je predložila tožnica za dokaz o ugotovitvah postopka revizije, da jo je toženka oškodovala za vtoževani znesek. Navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do njenega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi preveril navedeno stališče tožnice, saj gre za strokovno vprašanje, za katerega sodišče verjetno ni usposobljeno. Graja zavrnitev dokaznega predloga kot nesubstanciranega. Meni, da je s trditvami, da za primanjkljaj ni odgovorna, in predlogom, naj se izvedenec opredeli do trditev tožnice, dokaz substanciran in ciljno usmerjen. Trdi, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo brez navedbe razloga, nasprotovanje odločitvi sodišča pa pomeni že sama vložitev dokaznega predloga, posebno grajanje njegove zavrnitve tako ni bilo potrebno. Navaja, da je odločitev nepravilna najmanj glede zneska 26.500,00 EUR, tj. seštevka zneskov internih prenosov 13.000,00 EUR z dne 24. 10. 2019 z računa A. A. in 13.500,00 EUR z dne 21. 10. 2019 z računa B. B., saj je v obeh primerih denar očitno ostal pri tožnici. Sklicuje se na interna naloga za prenos v spisu, iz katerih izhaja, da je nekdo navedena sredstva prenesel v dobro računa C. C.. Trdi, da se navedena interna prenosa neupravičeno seštevata z dvigi, tako da mora toženka povrniti dvakratni znesek. Meni, da iz navedenih nalogov izhaja, da ugotovitve revizije pri tožnici niso popolne, verodostojne in nepristranske. Zanika, da bi bili podpisi na internem nalogu za prenos njeni. Trdi, da bi v okviru svojega trditvenega bremena tožnica morala dokazati, da je podpise na listine vstavila toženka, da bi lahko odškodninsko odgovarjala. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim članov komisije za nadzor, ki so šteli, da so podpisi na listinah toženkini, čeprav niso strokovnjaki s področja grafologije in grafoskopije. Navaja, da tudi sodišče nima teh strokovnih znanj ter da že laik vidi, da se podpisi na listinah razlikujejo, torej je z njimi manipuliral nekdo drug iz kroga zaposlenih, kar bi strokovnjak nedvomno potrdil. Trdi, da ni dolžna v obrnjenem dokaznem bremenu dokazovati svoje nedolžnosti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v dopolnitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih po vsebini uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Skladno s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se ga v individualnih delovnih sporih uporablja v povezavi s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo škode, ki je tožnici nastala v zvezi s transakcijami na računih njenih komitentov A. A. in B. B. na podlagi ugotovitve, da je bila toženka tista, ki jih je opravila kot zaposlena v tožničini bančni poslovalnici v D. nepooblaščeno, brez naročila, vednosti in prisotnosti strank, in je s tem povzročila toženki škodo v skupni višini 74.993,19 EUR.

6.V pritožbi toženka uveljavlja kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neobrazloženo in neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da dokazni predlog za pritegnitev izvedenca finančne stroke ni bil ustrezno substanciran, saj toženka ni konkretno navedla, kaj naj bi se z njegovo izvedbo dokazovalo. Zavrniti je treba pritožbeno zatrjevanje, da je dokazni predlog dovolj substanciran s splošno trditvijo, da toženka za primanjkljaj ni odgovorna, ter predlogom, naj se izvedenec opredeli do trditev tožnice, da jo je toženka oškodovala. Naloga sodnega izvedenca ni opredelitev do trditev stranke (to je naloga nasprotne stranke), pač pa skladno z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 11. 2024 predlagala postavitev izvedenca finančne stroke ožje specialnosti bančništva, "ki naj pregleda s strani tožeče stranke vloženo dokumentacijo, ki ji toženka ne verjame in ji v celoti oporeka" (list. št. 62). Iz navedene obrazložitve dokaznega predloga ni jasno, za razjasnitev katerega dejstva se predlaga postavitev izvedenca finančne stroke, saj toženka ni navedla konkretnih listin, ki jim oporeka in jim ne verjame, niti razloga, zakaj jim oporeka oziroma jim ne verjame. Splošno zanikanje odgovornosti za nastalo škodo v postopku, v katerem se ugotavlja odškodninska odgovornost delavke za škodo, nastalo njeni delodajalki, za substanciranje dokaza z izvedencem ne zadostuje, saj iz tega ne izhaja, na katera konkretna strokovna vprašanja mora odgovoriti. Odškodninsko odgovornost toženke v razmerju do vtoževane škode oziroma predpostavke njene odškodninske odgovornosti pa je pristojno v individualnem delovnem sporu ugotavljati sodišče.

7.Toženka v pritožbi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, a podaja izrecne navedbe le v povezavi z zneskom 26.500,00 EUR, ki je bil z računov (VHK) komitentov A. A. in B. B. prenesen z internima prenosoma 21. 10. 2019 in 24. 10. 2019 (listini pod A 15 in A 19). Neutemeljeno se zavzema za to, da ne more biti odgovorna za to znižanje sredstev na računih navedenih komitentov, ker je ta denar ostal na banki na računu druge komitentke. Gre za nedopustne pritožbene novote, saj tega toženka v postopku na prvi stopnji ni navajala, poleg tega ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno štelo, da je toženka odgovorna za celotno škodo, ki je nastala tožnici zaradi toženkinega ravnanja, saj je tožnica dokazala, da je morala navedenima komitentoma na podlagi dogovorov o uskladitvi stanja na varčevalno hranilno knjižici (A 20 in A 22) povrniti vsa manjkajoča sredstva na njunih varčevalno hranilnih knjižicah - VHK (25. 4. 2023 znesek 40.000,00 EUR in 1. 6. 2023 znesek 34.993,19 EUR). Pravno nepomembno je, da pri navedenih transakcijah za prenos 13.000,00 in 13.500,00 EUR ni šlo za dviga, temveč za interna prenosa, prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, ali si je denar prisvojila toženka.

8.Glede navedenih dveh internih prenosov toženka uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje zmotno brez postavitve izvedenca grafologa ugotovilo, da so podpisi na internih nalogih za prenos z dne 21. 10. 2019 in 24. 10. 2019 njeni, ter da dokazno breme za potrditev pristnosti podpisov nosi tožnica, sama pa ni dolžna dokazovati svoje nedolžnosti. S trditvami o ujemanju podpisov ter predložitvijo nalogov za interni prenos, primerjalnih podpisov toženke in izpovedmi prič, je tožnica zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je nato prešlo na toženko. Za to, da podpisi na internih nalogih niso njeni, bi toženka morala predlagati ustrezen dokaz (npr. s postavitvijo izvedenca grafologa). Dokazno breme glede nepristnosti podpisa je namreč na tisti stranki, ki zatrjuje nepristnost. Svoje ugotovitve, da je sporna interna prenosa v poslovalnici tožnice 21. 10. 2019 in 24. 10. 2019 izvedla prav toženka, sodišče prve stopnje ni utemeljilo samo na podlagi ujemanja podpisov, temveč tudi na podlagi ugotovitve, da je na navedenih listinah navedena toženkina šifra referenta (...) in odtisnjena štampiljka št. ..., ki jo je uporabljala le toženka. Tem ugotovitvam toženka v pritožbi ne nasprotuje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi je prepričljiva, ustrezno obrazložena ter v njeno pravilnost pritožbeno sodišče ne dvomi.

9.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza: