Jedro

Pritrditi je razlogom napadene sodbe, da je kaznivo dejanje krive izpovedbe storjeno tedaj, ko se v njej navaja kaj neresničnega, torej nek dogodek ki se ni pripetil ali pa se je pripetil drugače, v zavesti storilca pa je, da neresnični dogodek prikazuje kot resničen. Sodišče prve stopnje ima prav, ko razlaga, da ni podana kriva izpovedba, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Sodišče prve stopnje je na osnovi trdnega prepričanja obeh obdolženk, da izpovedujeta verodostojno, zaključilo, da obstaja dvom glede njunega zavedanja neresničnosti tega, kar s svojima izpovedbama potrjujeta torej je podvomilo v obstoj zavestne sestavine naklepa kot krivdne oblike, v kateri bi naj storili očitani jima kaznivi dejanji. Ko obstaja dvom glede te sestavine naklepa, pa je odveč sklepanje o obstoju voljne sestavine navedene krivdne oblike.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obeh obdolženk in nagrada zagovornika obdolžene N.M. bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 29796/2017 z dne 13. 10. 2017 na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženi N.M. in M.M. oprostilo obtožbe, vsako za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolženk ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

2. Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženki spozna za krivi, da sta storili vsaka kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 ter vsaki izreče pogojno obsodbo, v kateri jima določi kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je podal zagovornik obdolžene N.M. V njem navaja, da se obdolženki nista zavedali možnosti nastanka prepovedane posledice in vanjo privolili, ker sta bili nasprotno prepričani, da se ta ni zgodila. Zato je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, v posledici česar naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženki oprostilo, da sta storili očitani kaznivi dejanji, in sicer da sta kot priči pred sodiščem v kazenskem postopku krivo izpovedovali iz razloga, ker obstaja utemeljen dvom, da sta se neresničnosti svojih izpovedb zavedali in da sta hoteli lažno izpovedati zato, da bi razbremenili P.K., ki je bil obtožen za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 33045/2016 z dne 28. 3. 2017 spoznan za krivega navedenega kaznivega dejanja. Njuni izpovedbi, da je bil P.K. v noči iz 26. 4. 2016 na 27. 4. 2016 ves čas doma, da torej tiste noči ni odšel od doma, kar pa ni bilo res, glede na to, da je bil spoznan za krivega, da je dne 26. 4. 2016 okrog 23.45 ure na K. v M.S. storil kaznivo dejanje, sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje objektivno sicer bili neverodostojni in sta kot taki tudi bili ocenjeni s strani sodišča, ki je izreklo pravnomočno sodbo obdolženemu P.K. za obravnavano kaznivo dejanje, vendar sta izhajali iz njunega prepričanja, da je bilo tako, kot sta izpovedali ter sodišče ni našlo podlage za zaključek, da sta krivo izpovedali zavestno in voljno, vsled česar obstaja dvom glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja, torej obstoja naklepa v smeri storitve kaznivih dejanj, ki sta jih bili obtoženi.

6. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, v kolikor se nanaša na ugotovitve, pomembne za presojo subjektivne plati obdolženkama očitanih kaznivih dejanj, nepopolno ugotovilo. Obravnavani kaznivi dejanji je mogoče storiti tako z direktnim kot z eventualnim naklepom in po pritožbi, sta ga obdolženki storili z eventualnim naklepom, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Kaznivo dejanje krive izpovedbe je namreč storjeno tudi, če se je storilec zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil, ko se torej storilčeva volja glede posledice na kaže kot hotenje, temveč samo kot privolitev. Glede na to, da sta obdolženki izpovedali, da sta kritične noči spali in ko tudi sodišče prve stopnje izpostavlja to okoliščino, je pritožnica mnenja, da ne moreta z gotovostjo potrditi, kakor tudi ne zanikati, ali je P.K. kritične noči zapustil kraj bivanja. Zaradi spanca tega nista mogli videti in tako tudi ne vedeti, da je bil vso noč doma. Zavedali sta se, da lahko storita kaznivi dejanji, pa sta kljub temu izpovedali prav slednje, s tem pa privolili v nastanek prepovedane posledice. M.M. je v svojih izpovedbi celo trdila z gotovostjo, da to noč nihče ni šel iz hiše. Obe sta izpovedovali enako kar dvakrat, najprej fazi preiskave nato še na glavni obravnavi in pri tem dodali, da je bil P.K. obsojen po krivem. Sklepi sodišča prve stopnje, kolikor zadevajo subjektivno plat obdolženkama očitanih kaznivih dejanj so nepopolni, ker sodišče prve stopnje njunih izpovedb ni presojalo z vidika možnosti obstoja eventualnega naklepa. Po mnenju tožilstva pa sta se vsekakor zavedali možnosti, da je P.K. kritične noči odšel od doma in sta krivo izpovedali, da ni odšel. 7. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj obeh obdolženk ugotovilo pravilno in popolno. Izvedlo je vse razpoložljive dokaze, jih pravilno ocenilo, enako tudi zagovora obeh obdolženk, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi z vso gotovostjo lahko zaključilo, da sta obdolženki storili očitani jima kaznivi dejanji. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke ne morejo omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

8. Pritožba ima sicer prav, da je kaznivo dejanje krive izpovedbe mogoče storiti tako z direktnim kot z eventualnim naklepom, ni pa mogoče soglašati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni presojalo, ali sta obdolženki očitani kaznivi dejanji storili z eventualnim naklepom. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da sta obe obdolženki inkriminirane izpovedbe podali na osnovi njunega prepričanja, da kritične noči P.K.ni odšel od doma, pri čemer njuno prepričanje temelji na okoliščinah, s katerimi sta ga obrazložili. Tako je obdolžena N.M. povedala, da so kritičnega večera ona, P.K.in njun otrok skupaj legli, naslednje jutro pa se tudi skupaj zbudili, zaradi česar je prepričana, da njen partner ponoči ni zapuščal doma. Ker je otrok bil še majhen, je bila zelo občutljiva na najmanjše šume, pa ni slišala ničesar, zaradi česar bi lahko prišla do drugačnega zaključka. Obdolžena M.M. pa je izhajala iz razmišljanja, da ni mogoče, da bi kdor koli ponoči zapustil hišo z njenim avtom, ker je imela ključe (tudi rezervne) shranjene pri sebi v torbici, to pa je imela v sobi, v kateri je spala in bi v primeru, če bi jih kdo jemal iz torbe, kakor tudi, če bi se kdo odpeljal z avtom iz garaže, to slišala, ker „vse sliši“. Na osnovi navedenega po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da sta zavestno in voljno krivo izpovedali, ker sta izhajali iz svojega predvidevanja in lastne, osebne ocene oziroma sklepanja, zakaj nihče ni šel iz hiše. Njune navedbe pomenijo predvidevanje, ki je izhajalo iz osebnega prepričanja obeh obdolženk, na podlagi njunih ocen določenih okoliščin, krive izpovedbe pa ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Obe obdolženki sta takrat, ko sta podali inkriminirane izpovedbe, kakor tudi v svojih zagovorih pred sodiščem prve stopnje, trdno vztrajali na svojem prepričanju, kar po presoji sodišča prve stopnje izključuje zavestni, kakor tudi voljni element naklepa v smeri storitve očitanih jima kaznivih dejanj pri obeh obdolženkah. Pritrditi je razlogom napadene sodbe, da je kaznivo dejanje krive izpovedbe storjeno tedaj, ko se v njej navaja kaj neresničnega, torej nek dogodek ki se ni pripetil ali pa se je pripetil drugače, v zavesti storilca pa je, da neresnični dogodek prikazuje kot resničen. Sodišče prve stopnje ima prav, ko razlaga, da ni podana kriva izpovedba, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Ob oceni, ali sta obdolženki ravnali naklepno, je zato sodišče prve stopnje analiziralo vse prej omenjene okoliščine, predvsem pa je pretehtalo vprašanje zavedanja neresničnosti izpovedb obeh obdolženk. Pri tem je prišlo do zaključka, da obstaja utemeljen dvom o tem, da sta se neresničnosti svojih izpovedb zavedali in da sta hote lažno izpovedali zato, da bi razbremenili P.K. Razlogi prvostopne sodbe sicer dovoljujejo zaključek, kot ga ima pritožba, da sodišče prve stopnje ni presojalo morebitnega obstoja eventualnega naklepa v smeri storitve očitanih jima kaznivih dejanj pri obeh obdolženkah, vendar pritožba prezre, da je naklep sestavljen iz dveh sestavin, in sicer iz zavesti in volje, pri čemer se direktni in eventualni naklep med seboj razlikujeta le glede voljnega elementa, zavestni element pa mora biti podan pri obeh oblikah krivde. Sodišče prve stopnje je na osnovi trdnega prepričanja obeh obdolženk, da izpovedujeta verodostojno, zaključilo, da obstaja dvom glede njunega zavedanja neresničnosti tega, kar s svojima izpovedbama potrjujeta torej je podvomilo v obstoj zavestne sestavine naklepa kot krivdne oblike, v kateri bi naj storili očitani jima kaznivi dejanji. Ko obstaja dvom glede te sestavine naklepa, pa je odveč sklepanje o obstoju voljne sestavine navedene krivdne oblike.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, se pokaže pritožba okrožne državne tožilke, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek, kot neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člen ZKP).

11. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 96. člena ZKP.