Jedro

Če valutna klavzula, dogovorjena v pogodbi, ni bila več prepovedana v času odločanja o zahtevku na izpolnitev pogodbe, ni ovire za preračun obveznosti tožene stranke z upoštevanjem valutne klavzule (395. čl. ZOR v zvezi s 5. čl. zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. RS 1/91-I). Ob prodaji avtomobila dana obljuba izročitve dveh letnih gum še ne pomeni, da je plačilo kupnine za prodani avtomobil lahko odvisno od izpolnitve le-te, ali drugače, da so bile predmet prodajne pogodbe tudi omenjene letne gume. Že zato uporaba 122. čl. ZOR, na katerega se sklicuje revident, v konkretnem primeru za odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, ne prihaja v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe ter toženi stranki iz tožbe (v nadaljevanju obrazložitve tožena stranka) naložilo plačilo 45.500,00 SIT (kar predstavlja tolarsko protivrednost 1.000,00 DEM, preračunano po tečaju, ki je za DEM veljal ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da bi sodišče, upoštevaje določilo 395. čl. ZOR, tožencu lahko naložilo le plačilo tolarske protivrednosti 1.000,00 DEM po tečaju, ki je veljal na dan nastanka obveznosti, ne pa na dan glavne obravnave. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, sodišče pa je kljub temu tožniku prisodilo tolarsko protivrednost, upoštevaje pri tem tečaj, ki je veljal na dan zadnje glavne obravnave. Tako je nepravilno opredeljen znesek dolga in zamudne obresti. Poleg tega ni pravilna odločitev tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka. Toženec pojasnjuje, zakaj je domneval, da mu je tožnik obljubil izročitev 4 zimskih gum, ter se ne strinja z dokazno oceno sodišča. Zatrjuje še, da je tožnik vendarle priznal, da je bila v okvir pogodbe zajeta tudi izročitev gum. Obstajale so tedaj obojestranke obveznosti, čeprav bi šlo zgolj za dve letni gumi. Z izročitvijo avtomobila tožnik ni izpolnil vseh obveznosti, zato je toženec zadržal 1000,00 DEM.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka iz tožbe ne more biti predmet presoje revizijskega sodišča, ker prekoračitev zahtevka, očitana sodišču prve stopnje, ki ni bila uveljavljana v pritožbi, ni revizijski razlog (2. odst. 385. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da sta si stranki z dogovorom o plačilu v devizah skušali zagotoviti ohranitev realne vrednosti dogovorjene kupnine. Dogovorili sta se tedaj za valutno klavzulo. Res takšen dogovor ob sklenitvi prodajne pogodbe (pogodba je bila sklenjena 19.1.1989) ni bil dovoljen (16. čl. Zakona o deviznem poslovanju, Ur.l.SFRJ 66/85). Toda z uveljavitvijo Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju takšen dogovor ni bil več prepovedan (11. čl. tega zakona, Ur.l.SFRJ 85/89), v sedaj veljavnem Zakonu o deviznem poslovanju, ki je veljal ob sojenju na prvi stopnji, pa je valutna klavzula celo izrecno dovoljena (5. čl. tega zakona, Ur.l.RS 1/91-I). Devizni (prisilni) predpisi, na katere se 395. čl. ZOR sklicuje, so se tedaj spremenili. To pa ne more biti brez vpliva na uporabo 395. čl. ZOR v konkretnem primeru. To določilo ima namreč lahko svoj smisel in pomen le ob upoštevanju prej citiranih deviznih predpisov.

ZOR v 395. členu določa, da je moč izpolnitev obveznosti, ki se v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti, zahtevati le v domačem denarju po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti. ZOR je tedaj s citirano določbo sam nadomestil sicer prepovedano klavzulo pogodbe z zakonsko ureditvijo. Takšna ureditev v razmerah inflacije predstavlja civilnopravno sankcijo za ravnanje strank zoper prepoved, vsebovano v drugih (prisilnih) predpisih. Ob razloženem izhodišču je razumljivo, da ZOR govori le o možnosti zahtevati izpolnitev pogodbe, ki se v nasprotju s (prisilnimi) predpisi glasi na plačilo v tuji valuti. To pa pomeni, da pogodba sicer velja.

Tudi obravnavana prodajna pogodba je bila tedaj veljavna.

Z uvodoma predstavljeno spremembo deviznih predpisov pa se je spremenila možnost uveljavljanja plačila preostale kupnine v višini tolarske protivrednosti 1.000,00 DEM. Zato sedaj ni več ovire za upoštevanje dogovora pogodbenih strank in preračun DEM v tolarsko protivrednost po tečaju, ki je veljal ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje (tak je bil tožbeni zahtevek iz tožbe, l.št. 40.). Za presojo primerov, v katerih prepovedi iz predpisov, na katere se določilo 395. čl. ZOR sklicuje, niso več prekršene, to določilo tedaj ne prihaja v poštev. Ali drugače, če ni prepovedi, tudi sankcije ni več. Zato sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede v reviziji ponovno grajane uporabe 395. čl. ZOR po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni.

Pravilna pa je tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki jih z revizijo ni moč izpodbijati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP), namreč sledi, da toženec ni uspel dokazati tožbenih trditev iz nasprotne tožbe, da se je tožnik ob prodaji avtomobila zavezal tožencu izročiti še štiri zimske gume.

Ugotovljena tožnikova obljuba izročitve dveh letnih gum pa na drugačno odločitev o tožbenih zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe ne more vplivati. Toženec je v nasprotni tožbi zatrjeval obveznost izročitve drugega predmeta (štiri zimske gume). Tožnikove obljube izročitve dveh letnih gum zato ni moč presojati v okviru tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe (1. odst. 2. čl. ZPP). Prav tako je ni moč presojati v okviru zahtevka iz tožbe. Ob prodaji avtomobila dana obljuba izročitve dveh letnih gum še ne pomeni, da je plačilo kupnine za prodani avtomobil lahko odvisno od izpolnitve le-te, ali drugače, da so bile predmet prodajne pogodbe tudi omenjene letne gume. Že zato uporaba 122. čl. ZOR, na katerega se sklicuje revident, v konkretnem primeru za odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, ne prihaja v poštev.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).