Jedro

Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj mastnega madeža in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da na mastnih tleh, kakršna so bila v čajni kuhinji, obstaja velika verjetnost zdrsa, je ugotovilo tudi, da so tla, kakršna so bila v čajni kuhinji, povsem ustrezna za prostore s tako namembnostjo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene od tožbeno zatrjevanih opustitev dolžne skrbnosti in s tem krivdne odgovornosti. Seveda je pravilno presodilo tudi, da ni objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca, kar je tožnica zatrjevala v tožbi, v pritožbi pa ne izpodbija pravilnosti presoje sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila in da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka I. izreka). O stroških je odločilo tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka 37,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka (točka II. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je najprej povzela lastno trditveno podlago v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in toženkine trditve. Dalje je navajala, da sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela dokazati, da se je kritičnega dne na tleh čajne kuhinje dejansko nahajal masten madež ter da je slednji bil vzrok za tožničin zdrs in posledični padec. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve izvedenca gradbene stroke ter navaja, da je sodišče prve stopnje njegovim ugotovitvam pravilno sledilo, nato pa kljub tako ugotovljenemu dejanskemu stanju sporne talne površine in njenih lastnosti sprejelo zmoten in neobrazložen zaključek, da zavarovanec naj ne bi bil dolžan sprejeti tožbeno zatrjevanih ukrepov, oziroma da naj ne bi bilo podane odgovornosti zavarovanca toženke za nastalo nezgodo. V celoti je zmoten, neobrazložen in nepreverljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da naj bi zavarovanec toženke v danem primeru poskrbel za redno čiščenje sporne talne površine. Takšen zaključek je sprejelo sodišče izključno na podlagi enostranskega in nepreverljivega dopisa zavarovanca, ki ga je v spis predložila toženka in več kot jasno je, da je zavarovanec dopis sestavil tako, da je zavaroval svoje interese v smislu ekskulpacije odgovornosti in ki posledično ne more imeti nobene dokazne vrednosti v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem ustreznosti čiščenja oprlo še na vsebino zaslišanja čistilke, ki pa je na to vprašanje zgolj načelno pojasnila, da naj bi se v splošnem čistilo vsak dan okrog malice, ni pa znala pojasniti ničesar o tem, ali se je čajna kuhinja že čistila na dan nezgode, oziroma kdaj se je nazadnje čistila, ni pojasnila, ali se je sploh izvajal nadzor nad stanjem talne površine, niti kako pogosto in kdaj se je ta nazadnje opravljal. Ne gre spregledati tudi, da toženka v tej smeri ni predložila niti enega samega konkretnega dokaza, naprimer evidenčni list čiščenja ali nadzora, iz katerega bi bilo dejansko razvidno, da se je sporna čajna kuhinja redno čistila, kdaj je bila predhodno očiščena, ali se je izvajal nadzor nad stanjem talne površine, kako pogosto se je izvajal in kdaj je bil nazadnje opravljen. Ob tem dejstvu sodišče ni imelo podlage za zaključek, da naj bi zavarovanec poskrbel za redno čiščenje sporne talne površine, odločitev ni preverljiva, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, niti v materialnem pravu, sodba se v tem delu ne da preizkusiti, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi povsem prezrlo določila veljavne zakonodaje, 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. V zvezi z zatrjevano opustitvijo dolžnega nadzora nad stanjem talne površine tožnica izpostavlja, da je v tej smeri podala pravočasne obrazložene trditve, tem toženka ni argumentirano nasprotovala in ni podala nobenih dokazov. Povsem izven trditvene podlage toženke in brez podlage v izvedenih dokazih je sodišče zaključilo, da nadzor nad stanjem pohodne površine ni bil potreben, saj da ni izkazano, da se je poškodoval še kdo in kar bi morebiti lahko narekovalo povečan nadzor. Podlage za takšen zaključek sodišče ne ponudi, v tem delu je izpodbijana sodba neobrazložena in nepreverljiva. V zgoraj opisani smeri je sodišče po uradni dolžnosti raziskovalo dejstva, ta dejstva je nato štelo kot ključna za zavrnitev zahtevka. Izpostavljene zaključke o nepotrebnosti izvajanja nadzora nad talno površino je sodišče sprejelo brez podane trditvene podlage toženke, s tem je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, posledica te kršitve je bila napačna odločitev o neobstoju odgovornosti zavarovanca toženke. Sodišče lahko upošteva in ugotavlja le dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka, kar se tiče ugotavljanja razlogov za ekskulpacijo objektivne in krivdne odgovornosti, nima pa pooblastila namesto toženke ugotavljati in navajati dejstev. Dokazi se lahko upoštevajo le v okviru trditvene podlage, ne pa obratno. Ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev ZPP. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da toženkinega zavarovanca kot imetnika sporne površine in kot tožničinega delodajalca zavezuje strožja mera skrbnosti pri vzdrževanju, oziroma zagotavljanju varnega delovnega okolja, varnih pohodnih površin. Ta skrb terja tudi izvajanje preventivnih ukrepov, redno čiščenje, reden nadzor nad stanjem pohodnih površin, namestitev ustreznih protidrsnih zaščit in opozoril. Masten madež na tleh čajne kuhinje kaže na to, da toženki ni uspelo dokazati, da je bila pohodna površina ustrezno očiščena in vzdrževana, toženkin zavarovanec bi glede na namembnost prostora in lastnosti spornega tlaka lahko in moral pričakovati, da obstoji možnost mastnih madežev na tleh, ki niso vidni in kar bi nedvomno narekovalo sprejetje skoraj opisanih ukrepov. Opisani ukrepi so zlasti pomembni in nujni v prostorih, kjer redoma prihaja do politja hrane in pijače po tleh, v konkretnem primeru je to bila sporna čajna kuhinja, sodišče se v izpodbijani sodbi do tega ni opredelilo, to ponovno predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je glede na namensko uporabo obravnavanega prostora povsem možen nastanek mastnih madežev na tleh, glede na takšno predhodno ugotovitev je nato zaključek, da zavarovancu naj ne bi bilo mogoče očitati opustitve zagotavljanja suhih in nedrsečih talnih površin in opustitve izvajanja nadzora nad stanjem pohodnih površin, še toliko bolj nerazumljiv in neprepričljiv. V zvezi z dolžnostjo namestitve protizdrsne zaščite in opozorilne table je sodišče zmotno, nekritično in brez obrazložitve sledilo netočnim in neargumentiranim zaključkom izvedenca, da tla v čajni kuhinji običajno niso bila mokra in da posledično ni bilo potrebe po namestitvi protizdrsnih zaščit in opozorilnih tabel. Na ta način je sodišče grobo ponovno poseglo v trditveno podlago pravdnih strank in po uradni dolžnosti ugotavljalo dejstva, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Toženka namreč v tej smeri, da tla v čajni kuhinji običajno naj ne bi bila mokra, ni podala trditvene podlage, niti ni predlagala dokazov, to vprašanje se v postopku ni pojavilo in sodišče neosnovanega zaključka izvedenca ne bi smelo upoštevati, še manj pa na tej podlagi sprejeti svoje odločitve. Četudi bi držalo, da tla v čajni kuhinji običajno niso bila mokra, to še ne pomeni, da zavarovanec posledično ni bil dolžan skrbeti za varne in nezdrsne talne površine, da naj ne bi bilo potrebe po namestitvi protizdrsne zaščite in opozorilne table, kot je to v izpodbijani sodbi nekritično, neobrazloženo navedlo sodišče. Izvedenec v izdelanem izvedenskem mnenju ni podal nobene obrazložitve, niti strokovne podlage za svoj zaključek o nepotrebnosti protizdrsne zaščite in opozorilne table, to pa bi bilo ključno za preveritev pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja. Sodišče je glede teh vprašanj slepo sledilo neobrazloženim in strokovno nepodkrepljenim zaključkom izvedenca, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Obrazložitev je neprepričljiva, pojasnilo o tem, od kod sodišče črpa podlago, da protizdrsna zaščita in opozorilna tabla naj ne bi bili potrebni, sodba ne vsebuje, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne more preizkusiti, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba za tožnico dejansko predstavlja nedovoljeno sodbo presenečenja, razloge za zavrnitev zahtevka je sodišče sproduciralo samo, brez ustrezne trditvene podlage in brez podlage v izvedenem dokaznem postopku ter brez podlage v materialnopravnih predpisih in izključno na podlagi neargumentiranih in nepreverljivih zaključkov izvedenca, v posledici tega je v prvi vrsti zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe ZPP (14. in 5. točko 339. člena ZPP, posledično je materialno pravo uporabilo napačno in je sodba v celoti nezakonita. Tožnica posebej poudarja, da je izvedenec strokovno ugotovil, da je sporen tlak v čajni kuhinji v primeru mastnega madeža zelo drsljiv, sodišče je tudi ugotovilo, da je mastni madež na tleh čajne kuhinje povsem možen, ter da je ta tudi bil vzrok za tožničin zdrs in padec. Ugotovljeno stanje je zato nedvomno terjalo ukrepanje zavarovanca toženke v smislu odprave oziroma preprečitve drsnosti pohodne površine. V posledici tega je odločitev sodišča, da zavarovanec naj ne bi bil dolžan sprejeti zatrjevanih ukrepov, rednega nadzora in čiščenja, namestitve protizdrsne zaščite ter opozorilne table, neživljenjska, nelogična in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in sodišča. V nadaljevanju pritožba navaja tri sodbe prvostopnega sodišča, v vseh treh je sodišče ugotovilo odgovornost toženke iz razloga, ker ni poskrbela za preprečitev padcev. Navaja še, da je sodba sodišča prve stopnje arbitrarna in samovoljna, dejansko stanje je ugotovljeno zmotno, razlogi sodbe pa so neobrazloženi, nejasni in sami s seboj v nasprotju, sodbe se ne da preizkusiti in posledično je materialno pravo uporabljeno napačno. Dodaja še, da je odločitev o stroških postopka tudi napačna, ker bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in bi moralo stroške postopka naložiti v plačilo toženki.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložen in tudi pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec poskrbel za redno čiščenje prostora, kjer se je zgodil škodni dogodek. Obrazloženo je, da je tožnica poznala ta prostor, vanj je dnevno prihajala, vedela je, da se v tem prostoru pije kava, da se zajtrkuje in malica ter da je sama tožnica izpovedala, da se prostor dnevno čisti.

Ugotovitev, da se prostor dnevno čisti je pravilna, je dokazno podprta z izpovedbo tožnice in treh prič (A. A., B. B. in C. C.) in ne še z dopisom toženkinega zavarovanca z dne 21. 6. 2018. Pravilna je ugotovitev, da je delavka iz ekipe za čiščenje prostor čistila vsak dan in to okrog malice ali po njej. Ni bilo potrebno pojasnilo zaslišane čistilke (C. C.), ali je na dan nezgode že počistila prostor, saj je tožnica zatrjevala, da ji je zdrsnilo, ko je ob prihodu v službo stopila v prostor, čeprav dejstva, ob kateri uri je prišla v službo, ni navedla. Dokazne listine v prilogah B1, B6 in B9 dokazujejo, da se je škodni dogodek zgodil ob 8.00 uri, torej nedvomno pred časom malice.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je z dnevnim čiščenjem toženkin zavarovanec poskrbel za razumno mero skrbnosti glede na dejstvo, da je tožnica prostor in njegovo namembnost poznala. Takšen zaključek je obrazložen, življenjsko logičen, ni mogoče zahtevati od toženkinega zavarovanca, da bo v predmetnem prostoru zagotavljal čiščenje nepretrgoma, očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec ni bil dolžan zagotavljati še nadzora nad stanjem tal v predmetnem prostoru. Vsak delavec mora gledati kot hodi, posebej pa še v prostoru, ki ga pozna in je namenjen prehranjevanju delavcev, ne pa opravljanju dela, za katero so sicer pri delodajalcu delavci zadolženi. Vsak delavec mora sam paziti na svojo varnost. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je s takim zaključkom sodišče prve stopnje kršilo 2. in 7. člen ZPP ter posledično storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je že v odgovoru na tožbo pod točko 2 navedb trdila, da ni življenjsko pričakovati, da bi delodajalec hodil po delovnih prostorih in ugotavljal ali se na tleh kaj nahaja. Sodišče prve stopnje je le sledilo tem trditvam kot povsem življenjsko logičnim in prepričljivim, pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem, da ni mogoče pričakovati, da bi toženkin zavarovanec zaposlil še dodatne delavce za izvajanje nadzora o tem ali je čiščenje tal potrebno ali ne in to v prostoru za prehranjevanje osebja in kjer osebje preživi odmor med delavnim časom. Tožnica je vedela za namembnost prostora in bi sama mogla in morala pričakovati, da so lahko na tleh mastni (in mokri) madeži od hrane in pijače, vedela je, da zavarovanec zagotavlja čiščenje tega prostora enkrat dnevno približno v času malice. Upoštevaje namembnost prostora in dejstvo, da je tožnica zanjo vedela, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec ni bil dolžan postaviti opozorilne table, niti protizdrsne zaščite, da vse to ni bilo potrebno, pa potrjuje izvedensko mnenje.

8. Pritožba neutemeljeno trdi, da izvedensko mnenje temelji na netočnih in neargumentiranih, nestrokovnih zaključkih izvedenca, da tla v čajni kuhinji običajno niso bila mokra in da so to dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, da je sodišče prve stopnje grobo poseglo v trditveno podlago. To namreč ne drži, saj je toženka že v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je prostor, kamor je stopila tožnica, običajno očiščen in po tleh ne drsi in tla običajno niso prekrita z mastnimi madeži. Sicer pa po izdelanem izvedenskem mnenju tožnica ni podala predloga za njegovo dopolnitev, zgolj njeno nestrinjanje z nekaterimi ugotovitvami izvedenca o dejstvih, v okviru podane trditvene podlage toženke, pa ni upoštevno.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec poskrbel za redno čiščenje enkrat dnevno in da v njegovem ravnanju ni najti opustitve dolžne potrebne skrbnosti pri zagotavljanju čiščenja prostora čajne kuhinje in zato njegovo ravnanje ni protipravno ter ni vzrok za nastalo škodno posledico.

10. Ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo napovedalo odločitev o temelju zahtevka, izpodbijana sodba ni sodba presenečanja za tožnico. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je vendarle razsojeno o temelju zahtevka, v svojem sklepu, sprejetem na zadnji obravnavi sodišče prve stopnje ni omenilo, da bo odločilo z vmesno sodbo. S tem ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar neutemeljeno očita pritožba. O čem pa naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba s pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožba ne konkretizira, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

11. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj mastnega madeža in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da na mastnih tleh, kakršna so bila v čajni kuhinji, obstaja velika verjetnost zdrsa, je ugotovilo tudi, da so tla, kakršna so bila v čajni kuhinji, povsem ustrezna za prostore s tako namembnostjo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene od tožbeno zatrjevanih opustitev dolžne skrbnosti in s tem krivdne odgovornosti. Seveda je pravilno presodilo tudi, da ni objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca, kar je tožnica zatrjevala v tožbi, v pritožbi pa ne izpodbija pravilnosti presoje sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih, prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika in 2. člen, 4. člen in 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki jih je v izpodbijani sodbi tudi citiralo in povzelo njihovo vsebino. Ob zgoraj obrazloženem izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pravdnega postopka je tožnica v pritožbi grajala le v zvezi z zatrjevano pravno zmotno presojo o utemeljenosti zahtevka, sicer pa pritožbe v tem delu ni konkretizirala.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).