Up-299/98

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. U. iz N. G. in Z. Š. iz Š., ki ju zastopa K. G., odvetnica v N. G. na seji dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. U. in Z. Š. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 352/98 z dne 10.9.1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča št. St 11/96 z dne 22.6.1998 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnika navajata, da jima je dne 12.7.1996 na podlagi disciplinskega postopka prenehalo delovno razmerje, pred tem pa sta bila od 23.8.1995 do 12.7.1996 v suspenzu in prejemala 50% plače. Nad podjetjem je bil dne 22.8.1996 začet stečajni postopek. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 370/96 z dne 13.11.1997 sta bila sklep disciplinske komisije in sklep začasne uprave o prenehanju delovnega razmerja razveljavljena, s tem pa priznane pritožnikoma vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plačila celotne plače, regresa in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust.

Celotna v postopku stečaja prijavljena terjatev jima je bila priznana. Pri poplačilu pa je stečajni senat upošteval terjatev pritožnikov v celoti do višine izhodiščnih plač, razliko pa obravnaval kot terjatve ostalih upnikov, za katere se upošteva sorazmernost poplačila glede na višino razpoložljive stečajne mase.

2.Pritožnika navajata, da je s tem sodišče kršilo 160. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97, v nadaljevanju: ZPPSL) in 14. člen Ustave (enakost pred zakonom), saj bi jima morale biti njune terjatve v celotni priznani višini tudi izplačane, to je izplačane v višini celotnih plač, kot so bile izplačane tudi drugim delavcem podjetja do začetka stečajnega postopka.

3.Sodišče je zavrnilo ugovor oziroma pritožbo pritožnikov z obrazložitvijo, da je bila pritožnikoma priznana celotna prijavljena terjatev, izplačilo le-te pa v enakem procentu kot za vse druge upnike. Pritožnika naj bi bila v suspenzu prejemala več kot je znašala njuna izhodiščna plača in do katere bi bila po zakonu upravičena. ZPPSL določa privilegiran položaj le za plače do višine izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo in to le za obdobje treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka. Terjatve iz naslova regresa, prevoza in neizkoriščenega dopusta niso privilegirane terjatve. ZPPSL pa da v svojem 4. odstavku 160. člena izrecno določa, da se neizplačani osebni dohodki delavcev nad izhodiščnimi plačami, določenimi s kolektivno pogodbo, poplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno z ostalimi upniki. Njuno terjatev je sodišče opredelilo kot terjatev do stečajne mase, zato naj njunega položaja ne bi bilo mogoče primerjati s položajem drugih delavcev stečajnega dolžnika, ki so prejeli plače pred uvedbo stečajnega postopka.

4.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998). Status privilegiranih terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa sodišča, določa 160. člen ZPPSL (novela zakona ZPPSL-A Ur. l. RS št. 39/97, zaradi prehodne določbe ne pride v poštev) in gre torej za uporabo materialnega prava.

Ustavno sodišče se zato v obravnavanem primeru ne spušča v vprašanje interpretacije določbe 160. člena ZPPSL. Zgolj s tako razlago in uporabo materialnopravne norme, kot jo pritožnika izpodbijata, sodišče ni moglo kršiti pravice pritožnikov do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v tem primeru konkretizacija načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Da bi v njunem primeru sodišča normo drugače uporabila kot v drugih enakih primerih, pa pritožnika ne zatrjujeta in ne dokazujeta.

5.Očitno je torej, da v tem primeru ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjujeta pritožnika. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

6.Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ni bilo potrebno odločiti o predlogu za začasno zadržanje izpodbijanih aktov.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude