Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.

Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.

Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.

Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.

V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Celje, št. U06172-1976/2019/54 (U901-12) z dne 17. 11. 2020, s katero je bilo odločeno: da se 11. 11. 2020 ob 10 uri tožnici odvzame psa po imenu A. in se zanj odredi namestitev v zavetišče X., (1. točka izreka) ter da se skrbnici, tj. tožnici, z dnem vročitve izpodbijane odločbe trajno odvzame pes A., št. čipa ..., črne barve, star dve leti in se ji prepove stike z njim (2. točka izreka), trajno odvzeti pes se lahko odda novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo (3. točka izreka), stroški odrejenih ukrepov bremenijo lastnico psa in bo o njih izdan poseben sklep (4. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka). S tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve celotne izpodbijane odločbe oziroma podredno zadržanje izvršitve samo 3. točke izreka izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. To odločitev je oprlo na stališče, po katerem odvzem psa in oddaja tega novemu lastniku ne pomenita "nepovratnega dejanja" niti ni mogoče težko popravljive škode utemeljiti s čustveno navezanostjo na psa. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da sicer ne dvomi v to navezanost, vendar pa ta ne more predstavljati (absolutne) ovire za poseg v odnos med človekom in živaljo, predvsem v primerih, ko gre za zaščito pravic živali. Ker ni bil izpolnjen pogoj težko popravljive škode, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s sorazmernostjo med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki jih zasleduje začasna odredba.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno interpretiranih historičnih dogodkih, pri čemer je psu zagotavljala ustrezno pred vremenskimi vplivi zaščiteno bivališče, njegovi starosti primerno oskrbo ter ga je učila ubogljivosti, mirnosti in prijaznosti. Meni, da je ukrep odvzema psa popolnoma nesorazmeren in nezakonit. Težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi v primeru oddaje psa novemu lastniku bila čustvena navezanost med njo in psom nepovratno prekinjena ter da bi ji takšna izguba psa povzročila nepopravljivo trpljenje, hudo žalost in bolečino. Navaja, da bi v primeru, ko bi bil pes oddan novemu lastniku, bila možnost sodnega nadzora nad izdano odločbo upravnega organa o odvzemu psa popolnoma brez učinka. Navaja še, da je zadeva primerljiva z zadevo U 310/2008 Upravnega sodišča, ker gre tako kot pri usmrtitvi živali tudi v njenem primeru oddaje psa novemu lastniku za nepovraten ukrep. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je pritožnica z začasno odredbo zahtevala, da se izvršitev izpodbijane upravne odločbe v celoti zadrži in podrejeno, da se zadrži vsaj izvršitev 3. točke izreka upravne odločbe, oboje do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča. Predlagala je torej izdajo (odložitvene) začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora zatrjevati in izkazati konkretno škodo, ki ji bo nastala zaradi pravnega učinkovanja izpodbijanega akta ter, da je to škodo mogoče (začasno) odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Vrhovno sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.1 Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.2

8. Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes.3 V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv, kot je določeno že v 1. členu tega zakona. Ukrep, ki je bil izrečen v obravnavanem primeru je določen v tretji alineji 43. člena ZZZiv, in sicer, da ima pristojni inšpektor poleg pravic in dolžnosti po drugih predpisih še naslednje pravice in dolžnosti, med njimi, da začasno ali trajno odvzame žival in prepove stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona ter da za odvzete hišne živali uradni veterinar odredi namestitev v zavetišče, ki lahko žival takoj odda primernemu skrbniku. Če je bila žival oddana novemu skrbniku, je v primeru pravnomočno odpravljene odločbe o odvzemu živali dosedanji skrbnik živali upravičen do odškodnine, ki jo uveljavlja pred pristojnim sodiščem.

9. Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec.4 Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali. Odvzeta žival se namreč šteje za zapuščeno žival po 31. alineji 5. člena ZZZiv, ki se ji po 27. členu ZZZiv zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Ker se torej šteje za zapuščeno žival, ni ovire za oddajo psa novemu lastniku. Poleg tega je zavetišče zatočišče (tudi) za odvzete živali in to torej ni trajna rešitev za posamezno žival. 10. Ko gre za inšpekcijske ukrepe (kot v obravnavani zadevi), je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa.5 Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.6

11. V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.

12. Tudi njene trditve o tem, da bi bila možnost sodnega nadzora brez učinka, če bi bil odvzeti pes oddan novemu lastniku, Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene, in sicer v okviru teleološke razlage ZZZiv, ki primarno temelji na zaščiti živali in celovitemu izrekanju ukrepov, kot so predvideni v samem zakonu. ZZZiv kot nadomestilo za zatrjevano potencialno izgubo v primeru pravnomočno odpravljene odločbe o odvzemu živali predvideva sprožitev postopka z odškodninskim zahtevkom.

13. Zadeva Upravnega sodišča, ki jo pritožnica navaja kot primerljivo, tj. U 310/2008 se je nanašala na drug ukrep, kot je predviden po ZZZiv, in sicer usmrtitev živali zaradi njene napadalnosti. Primerjava usmrtitve živali z njenim odvzemom in predajo novemu lastniku po mnenju Vrhovnega sodišča ni možna.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako Vrhovno sodišče v zadevah I Up 348/2016, I Up 38/2017, I Up 145/2018, I Up 152/2018 in I Up 121/2019. 2 Enako VSRS v zadevah I Up 167/2018, I Up 185/2018, I Up 189/2018 in I Up 60/2019. 3 Tako tudi VSRS v sklepu I Up 247/2015 z dne 20. 10. 2015. 4 Primerjaj sklepa VSRS I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009 in I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011. 5 Sklepa VSRS I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018 in I Up 60/2019 z dne 10. 4. 2019. 6 Sklep VSRS I Up 221/2019 z dne 8. 1. 2020.