Jedro

Če stranka - tožnik vloži predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v sporu o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, mora sodišče po 2. odst. 19. čl. ZDSS odločiti brez odlašanja, najkasneje v treh dneh in pri tem ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo take začasne odredbe, ki so določeni v 272. členu ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da v celoti ugodi predlagani začasni odredbi. V pritožbi se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe, da naj bi tožena stranka tožnici izplačala neto zneske osebnega dohodka, nadomestil in povračil stroškov, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 1.6.2002, za obdobje od 1.6.2002 do 1.10.2002, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter da naj ji izplača nadomestilo osebnega dohodka v višini 78.330,00 SIT za obdobje od 1.10.2002 do 1.3.2003. Sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazlaga s tem, da iz navedb v predlogu in iz predloženih listin ne izhaja, da obstoj terjatve, ki jo vtožuje tožnica, še ni izkazan za verjetnega, prav tako ni izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po mnenju pritožbe je namen začasne odredbe predvsem preventiven, preprečiti prihodnje nasilje, protipravno poškodbo ali nenadomestljivo škodo. Začasna odredba naj bi služila začasni ureditvi spornega razmerja do izdaje pravnomočne odločitve. Zaradi posega tožene stranke v tožničin delovnopravni položaj so razmere kritične, zato pritožnica meni, da bi moralo sodišče začasno odredbo po izplačilu osebnega dohodka izdati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava ter obstoj absolutnih bistvenih kršitev navedenih v citirani določbi ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa je na podlagi navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, čeprav se pritožbeno sodišče z argumenti prvostopnega sodišča ne strinja povsem.

Tožnica s tožbo izpodbija odpoved delovnega razmerja z dne 22.10.2002 ter zahteva reintegracijo in povračilo vseh denarnih obveznosti, s konkretnimi zneski navedenimi v 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka. S predlagano začasno odredbo pa zahteva izplačilo neto zneskov osebnega dohodka (pravilno plače), nadomestila in povračila stroškov dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 1.6.2002 za obdobje od 1.6.2002 do 1.10.2002 in za obdobje od 1.10.2002 do 1.3.2003, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in sicer od višine opredeljenih zneskov navedenih v predlogu.

V primeru začasne odredbe, ki jo predlaga tožnica s tožbo in glede na to, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe po 2. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) odločiti najkasneje v 3 dneh, sodišče pri odločanju o začasni odredbi lahko upošteva le navedbe in predlagane dokaze predlagatelja začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z večino materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kljub temu pa to ni razlog za ugoditev pritožbi in za spremembo izpodbijanega sklepa, saj so podani drugi razlogi, zaradi katerih predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je sodišče za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti po 1. odst. 19. člena ZDSS pooblaščeno le takrat, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V primeru upnikovega predloga, pa mora sodišče po 2. odst. 19. člena ZDSS odločiti brez odlašanja, najkasneje v treh dneh, vendar v tem primeru presoja le obstoj pogojev določenih v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02). Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, je presojalo utemeljenost upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe po določbi 270. člena ZIZ in ga zavrnilo, ker niso podani pogoji po 270. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je po pregledu predložene skromne listinske dokumentacije zaključilo, da obstoj denarne terjatve, ki jo vtožuje tožnica, še ni izkazan za verjetnega.

Navedeno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje ni povsem pravilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoj terjatve še ni verjetno izkazan, kar sicer drži za denarno terjatev (plačo do oktora 2002), ne pa za nedenarno terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem sporu in v zavarovanje katere predlaga izdajo te začasne odredbe. Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, je tožnica ravno zaradi odvrnitve nenadomestljive škode, ki ji še vedno nastaja ter zaradi samovoljnega ravnanja toženke, vložila predlog, da naslovno sodišče v skladu z določbami ZDSS v zvezi z določbami ZIZ-a v roku treh dni izda začasno odredbo v sporu, v katerem tožnica izpodbija nezakonitost odpovedi delovnega razmerja z dne 22.10.2002. V tožbi zahteva razveljavitev dane odpovedi, reintegracijo, reparacijo ter neizplačano plačo za čas od junija do oktobra 2002, ko je prejela odpoved. Iz vsebine predlagane začasne odredbe pa izhaja, da je predlog za izdajo začasne odredbe povsem identičen s (tožbenim zahtevkom oblikovanim pod) 3. in 4. točko, kar pa ni dopustno. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že delno izpolnitev tožbenega zahtevka in zato začasna odredba ne sme biti taka, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari. Tudi v postopku pred delovnimi sodišči ni namen izdajanja začasnih odredb v reševanju spora (odločitev o glavni stvari), ampak v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede delavčeve terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Zato začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. To načelno ni dopustno, saj je začasna odredba sredstvo zavarovanja, ne pa sredstvo izpolnitve zahtevka. Zato je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe že iz navedenih razlogov povsem pravilna.

V konkretnem primeru je tožnica predlagala začasno odredbo v zavarovanje svoje nedenarne (odpoved, reparacija) kot denarne (neizplačana plača do odpovedi) terjatve. Ker gre v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, bi sodišče moralo presojati le obstoj pogojev po določbi ZIZ-a ter ugotavljati zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe najprej po 272. členu, v katerem so določeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in nato še po 270. členu ZIZ, ki določa pogoje za zavarovanje denarnih terjatev. Sodišče se torej ni dolžno posebej ukvarjati in obrazlagati obstoja samovolje tožene stranke, saj to je le pogoj za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti (1. odst. 19. člena ZDSS), ne pa razlog za izdajo začasne odredbe na predlog stranke.

Po oceni sodišča druge stopnje je tožničina nedenarna terjatev v konkretnem primeru verjetno izkazana v skladu s 1. odst. 272. člena ZIZ, saj je tožena stranka podala tožnici odpoved v nasprotju z delovnopravnimi predpisi, vendar mora upnik k predlogu za izdajo začasne odredbe poleg pogoja iz 1. odst. citiranega člena ZIZ, izkazati še vsaj enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena in sicer: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Nobenega od teh pogojev pa tožeča stranka v predlogu ni izkazala.

V primerih izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora upnik predlagati izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ob pogojih po 272. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so določene v 273. členu ZIZ. Prav v primeru individualnega delovnega spora je smiselna in največkrat edino sprejemljiva posebna vrsta začasne odredbe opredeljena v 5. točki 1. odst. 273. člena ZIZ. Gre za plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa mora biti, poleg pogojev določenih v 272. členu ZIZ, izpolnjen še dodatni pogoj, saj mora sodišče ugotoviti tudi, ali je izdana začasna odredba potrebna za preživljanje delavca in oseb, ki jih je le-ta dolžan preživljati po zakonu.

V kolikor tožnica meni, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ima možnost vložiti predlog za izdajo začasne odredbe po 5. točki 1. odst. 273. člena ZIZ. Ne more pa s predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevati izpolnitve tožbenega zahtevka, kar je storila v obravnavanem primeru.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (1. odst. 165. člen ZPP).