Jedro

V pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti, dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Pod ta pritožbeni razlog spada tudi izpodbijanje dokazne ocene, sprejete s strani sodišča prve stopnje.

Ključna za odločitev v predmetni zadevi je ugotovitev o vsebini dogovora glede cene izvedenih del med strankama, ob tem pa je povsem irelevantno dejstvo, koliko so ta dela (objektivno) vredna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita tudi 1. in 3. točka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 58018/2016 z dne 3. 6. 2016 ter se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 1.374,88 EUR s pripadki, zavrne (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v višini 658,69 EUR, v primeru zamude s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov procesnih kršitev in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da je neustrezna in s sodno prakso neskladna obrazložitev sodišča o zavrnitvi izvedbe dokaza z izvedencem, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi s tem se sklicuje na sklep VSRS II Ips 720/2003. Sodišče je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Za svoje trditve je namreč predlagala ustrezne dokaze, in sicer račun št. 54-2011, lastno zaslišanje in postavitev izvedenca. Dokazno breme glede dogovora o fiksno določeni ceni pa je bilo na tožencu. Obstoj takšnega dogovora bi toženec moral dokazati s stopnjo gotovosti, kar pa mu tudi glede na navedbo sodišča, da dokazanost navedenega vrednosti z zadostno stopnjo zanesljivosti, ni uspelo. Napačen je dokazni sklep sodišča, da knjigovodski listini, račun in IOP, sami po sebi ne izkazujeta sklenitve pogodbe in izpolnitve pogodbenih obveznosti, saj tega z računom sploh ni izkazovala. Sam obstoj dogovora o izvedbi zatrjevanih del in izvedba le - teh nista sporna. Sporna je zgolj cena. Samovoljen je dokazni sklep sodišča o dokazni vrednosti računa št. 54-2011. Ne drži, da ta listina ne predstavlja relevantnega dokaza. Ta sklep je v nasprotju s stališčem v zadevi VSRS III Ip 2/98, ki jo tožnica tudi izrecno povzema. Računi, specificirani glede na količine in cene dobavljenega blaga, predstavljajo dokaz o poslovnem dogodku. Toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval nepravilnosti vsebine vtoževenega računa, kar bi moral storiti po 219. členu ZPP. Navedeni račun je vseboval vse sestavine, določene v 17. členu Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila. Neutemeljeno je stališče sodišča, da bi moral biti račun podpisan s strani toženca. Take zahteve ne določa niti navedeni pravilnik. Tožnica je s predložitvijo računa, z vsemi ustreznimi sestavinami, zagotovo zadostila svojemu dokaznemu bremenu, sodišče pa je nezakonito računu že a priori odvzelo vso dokazno težo in stranki postavilo v isti položaj, kljub temu da je tožnica za svoje trditve ponudila verodostojno listino, toženec pa ničesar. Sodišče je izpovedbo D. D. tolmačilo popolnoma drugače, kot je dejansko izpovedal. Povzema njegovo izpoved in zaključke sodišča. S tem ko je g. D. D izpovedal, da je videl kako je toženec izročil neki osebi znesek 500,00 EUR, vendar te osebe ni na obravnavi, torej to ni g. J. J., je celo ovrgel trditve toženca in priče T. T., hkrati pa je s tem potrdil resničnost izpovedi g. J. J., ki je izpovedal, da mu toženec zneska 500,00 EUR ni nikoli izročil. Sodišče je protispisno ocenilo kot koristno za toženca pričanje g. D. D. in s takšnim ravnanjem kršilo 22. in 23. člen Ustave RS (URS). Sodišče je storilo kršitev tudi s tem, ko se ni opredelilo do tožničinih trditev, da toženec računa po prejemu sploh ni grajal ali zavrnil. Kupca vežejo pogoji o plačilu in drugi pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo, če kupec ne ugovarja fakturi v kratkem roku po prejemu. Po stališču sodne prakse mora dolžnik kot dober gospodar pregledati prejeto fakturo in ji, če se z njo ne strinja, tudi pravočasno ugovarjati. Ni res, da je trditev o naknadnem nakupu materiala, ki jo je sodišče obravnavalo v 13. točki obrazložitve, novota. Te trditve je podala v drugi vlogi in potrjujejo obstoj dogovora o obračunavanju del po dejanskih količinah, saj drugače ne bi obstajal naknadni dogovor o nakupu materiala za kurilnico. Na drugi strani pa predstavljajo novoto navedbe toženca o odhodu g. J. J. v Grčijo. Ne le neobrazložena, tudi nepravilna je odločitev sodišča o nepotrebnosti izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, saj bi sodišče moralo ugotoviti, da toženec ni dokazal z gotovostjo dogovora „na ključ“. Ta dokaz bi bil nujno potreben, saj bi strokovnjak ugotovil, ali je vtoževani znesek obračunanega materiala in del, specificiran v računu, primeren za opravljena dela in dobavljen material. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato predmetni pravdni postopek teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti, dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Pod ta pritožbeni razlog spada tudi izpodbijanje dokazne ocene, sprejete s strani sodišča prve stopnje.1 Pritožba pa v obsežnem delu nasprotuje prav tej. Takšne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno vrednost računa št. 54-20112 in izpisa odprtih postavk3 ter na dokazno oceno zaslišanja priče D. D. Ker gre torej za nedovoljene pritožbene navedbe, jih pritožbeno sodišče ni vsebinsko presojalo.

7. Pritožba se v zvezi z zaslišanjem D. D. sicer sklicuje na t. i. „protispisnost“, ki predstavlja procesno kršitev, opredeljeno v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP4, vendar iz pritožbenih argumentov ni razbrati očitkov o napakah oziroma nedoslednostih pri prepisu pričinih izjav v razloge sodbe. Pritožnica sodišču očita le dajanje napačnega pomena pričinim izjavam, kar pa je dejansko stvar dokazne ocene.

8. Omenjena kršitev pravil postopka ni podana niti v zvezi s povzetkom oziroma dokazno oceno izpovedbe zakonitega zastopnika izvajalca del J. J. (13. točka obrazložitve), saj je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da so njegove navedbe, da se je naknadno pojavila potreba po nabavi še nekega materiala, ki bi ga sicer moral kupiti toženec, t. i. „novota“. Naknadnost potrebe po nabavi in predhodni dogovor o nabavi tega materiala s strani toženca namreč iz tožničine druge pripravljalne vloge5 ne izhajata. Dejstvo, ali predstavljajo toženčeva navedba o „odhodu v Grčijo“ novoto, pa ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve, saj ne gre za pravno odločilno okoliščino oziroma za okoliščino, ki bi bila vezana na kakšno odločilno dejstvo.

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom o neustrezni obrazložitvi zavrnitve izvedbe dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca ustrezne (gradbene) stroke. Pojasnilo sodišča ob navedeni odločitvi, da je dokaz z izvedencem nepotreben, ker mnenje oziroma vsebina mnenja, ki bi ga ta podal, za odločitev o zadevi nista bistvena, je pravilno oziroma ustrezno, pa tudi zadostno (v pojasnilu so zajeti razlogi nepotrebnosti predlaganega dokaza6). Ključna za odločitev v predmetni zadevi je namreč ugotovitev o vsebini dogovora glede cene izvedenih del med strankama7, ob tem pa je povsem irelevantno dejstvo, koliko so ta dela (objektivno) vredna. Sodišče prve stopnje je pravilno definiralo pravno odločilna dejstva, okoliščin v zvezi s temi pa z navedenim dokazom torej ni bilo mogoče ugotoviti (sodišče prve stopnje je o njih odločilo na podlagi rezultatov zaslišanj strank in prič), zato ni pritrditi niti nadaljnjemu pritožbenemu zavzemanju v smeri, da je odločitev o zavrnitvi obravnavanega dokaza (tudi) nepravilna.

10. Neutemeljeni so pritožničini ugovori v smeri, da je sodišče prve stopnje pri odločanju storilo kršitev pravil o dokaznem bremenu oziroma o potrebnem dokaznem standardu. Drži, da je bilo dokazno breme glede dogovora o fiksno odločeni ceni v celoti na strani toženca, vendar je to sodišče v postopku dosledno spoštovalo, kakor to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (gl. npr. tč. 16 obrazložitve). Tudi tožničine navedbe o dokaznem standardu (gotovosti), ki naj bi se zahteval v pravdnem postopku (in ki mu toženec ni zadostil), niso pravilne, saj je dokazni standard pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku „prepričanje“8 in ne „gotovost“. Iz pojasnila sodišča prve stopnje, da je toženec pravno odločilna dejstva uspel dokazati „z zadostno stopnjo zanesljivosti“ pa ne izhaja, da temu dokaznemu standardu toženec ni zadostil, kot to zmotno meni pritožnica, saj gre pri „zadostni stopnji zanesljivosti“ za vsebinsko odprt pojem, ki nedvomno obsega tudi prepričanje.

11. Prav tako ni utemeljeno tožničino stališče, da izpodbijana odločitev ni pravilna, ker toženec ni zatrjeval in dokazoval nepravilnosti vsebine računa št. 54-2011. Nasprotovanje navedenemu računu izhaja iz siceršnjih toženčevih navedb glede dogovora o ceni in iz ugovora izpolnitve. Tožnica zmotno meni tudi, da ima pri tem težo dejstvo, da je imela verodostojna listina vse sestavine, določene v Pravilniku o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila (pritožbene navedbe je razumeti v smeri, da bi morale biti toženčeve obravnavane navedbe zaradi povzetega dejstva podrobnejše oziroma specifičnejše). Ni podana niti procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinih trditev o tem, da toženec ni grajal ali zavrnil spornega računa, saj ne gre za pravno odločilno dejstvo. Tožnica sodne prakse, ki naj bi določala zahtevo po pregledu in pravočasnemu ugovarjanju računu, ni opredelila, ampak se je nanjo le pavšalno sklicevala, kar pritožbenemu sodišču onemogoča podrobnejšo opredelitev do ugovora v tej smeri.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica, glede na to da s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 Prim. npr. sodbo VSRS III Ips 89/2004 in sodbi VSL II Cp 3087/2016 ali II Cpg 11/2017. 2 Že iz pritožbenih navedb oziroma v pritožbi povzete sodne prakse izhaja, da je račun listina, za katero ni predpisano nobeno dokazno pravilo in se ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP. 3 Ob tem gre pripomniti še, da omenjenih pritožbenih navedb ni okvalificirati oziroma razumeti v smeri, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava, kot edine izjeme po kateri lahko sodišče v sporu majhne vrednosti razveljavi sprejeto odločitev iz razloga v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem (drugi odstavek 458. člena ZPP). 4 Navedena kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi zapisniki. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz gradiva v sodbo); povedano drugače, gre za napako tehnične narave (napačen postopek prenosa). 5 Tožnica se v pritožbi sklicuje na sledeče navedbe: „Za dokončanje del v kurilnici je bilo potrebno nabaviti še naprave, ki so potrebne za zagon le - te. Odstopnik terjatve se je s toženo stranko dogovoril , da kupi potrebne naprave oz. material in nato izstavi račun skupaj z opravljenim delom.“ 6 Kot taka tudi ni neskladna z v pritožbi citirano sodno prakso, sklepom VSRS II Ips 720/2003. 7 T. j. ugotovitev, ali sta stranki oblikovali dogovor o fiksno določeni ceni oziroma o t. i. „ceni na ključ“ ali sta se dogovorili za ceno po dejansko porabljenih količinah dela in materiala. 8 Prim. npr. sodbo VSRS III Ips 65/2009.