Jedro

Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči oziroma da iz tega razloga finančna plat ni mogla biti odločilna pri podaji odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 9. 2021 in 24. 12. 2021. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved iz poslovnega razloga z dne 31. 7. 2020 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 3. 9. 2020, temveč traja najprej z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je zahtevek za prijavo v matično evidenco za čas od 3. 9. 2020 do vrnitve nazaj na delo, reparacijski zahtevek za to obdobje, reintegracijski zahtevek ter plačilo denarnega povračila v višini 17.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Izpostavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nezadostna oziroma dokazi med seboj niso ustrezno dokazno ocenjeni. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo del in nalog, ki jih je tožnik dejansko opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Njegovo delo ni zajemalo le odkup lesa od fizičnih oseb in prodajo brez prevoza, temveč še cel kup drugih opravil, kar sta potrdili priči A. A. in B. B. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi teh dveh prič, niti do izpovedi tožnika. Dokazno ni ocenilo niti SMS korespondence, ki je potekala med tožnikom in zakonitim zastopnikom tožene stranke, ki potrjuje, da je tožnik opravljal vsa zatrjevana dela. Toženka je odpovedala tožniku pogodbo iz razloga, ker naj bi prenehala potreba po opravljanju dela, ki predstavlja le en manjši del opravil in nalog, ki jih je po pogodbi opravljal. Odkup lesa od fizičnih oseb in prodaja brez prevoza, torej delo, glede katerega je prenehala potreba, dejansko ni delo po pogodbi in delo, ki bi ga tožnik dejansko opravljal. Tožnik je opravljal bistveno več del kot le odkup lesa od fizičnih oseb in prodaja brez prevoza. Tožena stranka ni izvedla nikakršne reorganizacije dela, niti ni izkazala ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval zakonitost odpovedi. Delovnega mesta tožnika ni ukinila, niti se niso zmanjšale potrebe po opravljanju del in nalog, ki jih je opravljal tožnik. Toženka je tako v letu 2019, kot v letu 2020 poslovala z dobičkom, nabavila je nov tovornjak, kar ne more pomeniti prenehanje potreb po opravljanju dela. Stranke, ki jih je imel tožnik, je nemudoma v avgustu in septembru 2020 prevzel C. C., kar je slednji tudi potrdil na zaslišanju, sodišče pa se do njegove izpovedi ni opredelilo. Nato pa je toženka že oktobra zopet začela z odkupom lesa od fizičnih oseb in imela kar za 31.582,93 EUR prihodka, kar kaže zgolj na začasnost oz. neutemeljenost poslovnega razloga. Promet je bil v avgustu 0,00 EUR, ker tožnik dela zaradi odpovedi ni opravljal. Toženi stranki se tudi ni zmanjšal promet in prihodki, ki bi morebiti narekovali odpoved, če je že prišlo do upada prometa, je bil ta minoren. Pandemija se je gozdarske panoge bolj malo dotaknila, morebitno zmanjšanje količin gre kvečjemu pripisati sezonskim nihanjem. Tožnik je namreč še julija 2020 prislužil kar 17.115,96 EUR, kar je več kot dovolj za kritje njegovih stroškov. Toženka se zaradi Covid-19 ni poslužila nobenega protikoronskega ukrepa, kar evidentno kaže na to, da finančna plat ni mogla biti odločilna pri podaji odpovedi. Toženka je marca 2020 sklenila izvensodno poravnavo z enim izmed svojih poslovnih partnerjev, prodala je terjatve novemu upniku in tako ustvarila izgubo, saj je pristala na nekaj deset tisoč eurov nižji znesek, koliko je bil dolgovan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih odločilnih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Pritožba neutemeljeno smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna, navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih, le-ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in jih zato ne ponavlja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: Pritožnik je delal po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 8. 2016 na delovnem mestu strokovni sodelavec, na katerem je bil edini zaposlen. V okviru tega delovnega mesta je v pretežni meri opravljal delo odkupa in prodaje lesa od fizičnih oseb, od pravnih oseb pa le v manjšem obsegu (cca 10 % celotnega obsega dela), opravljal je tudi druga dela, povezana z odkupom in prodajo lesa, kot so ogled stanja lesa, spremljanje trga z lesom, opozarjanje kupcev na neplačevanje terjatev, reševanje reklamacij. Ni pa opravljal drugih zatrjevanih nalog (organiziranja prevozov za službene tovornjake, ni upravljal z večjimi gospodarskimi posestvi, ni pripravljal gradiv in spremljanja razpisov). Tožena stranka mu je dne 31. 7. 2020 podala redno odpoved iz poslovnega razloga, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka dne 3. 9. 2020. Odpoved je toženka podala zaradi organizacijskih razlogov na njeni strani, t.j. reorganizacije ter posledično optimizacije delovnega procesa, ki vključuje tudi racionalizacijo na področju stroškov dela, sprejela je odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu strokovni sodelavec. Delo tožnika je razporedila na ostale zaposlene, konkretno na direktorja toženke D. D. Ta odločitev je posledica ekonomskih razlogov, in sicer zmanjšanja prometa ter obsega dela. Toženka je manjši delodajalec, ki je v času odpovedi tožniku zaposlovala 8 delavcev, ni imela sprejetega akta o sistemizaciji, po prenehanju delovnega razmerja tožniku ni zaposlila novih delavcev ali študentov, prišlo je celo še do nadaljnjega zmanjšanja števila zaposlenih za enega delavca.

8. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljiti in v sodnem sporu v primeru, če delavec zakonitost odpovedi izpodbija, dokazati poslovni razlog tako, da je z vidika poslovanja običajnega poslovnega subjekta sprejemljiv in preverljiv. Sodišče presoja utemeljenost in preverja obstoj tistega razloga, ki ga v odpovedi navede delodajalec.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da tožnik ne bi opravljal del in nalog po pogodbi o zaposlitvi in da bi torej toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po delu, ki ga tožnik dejansko ni opravljal, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 250/2015. Prepričljivo in preverljivo je sodišče prve stopnje v točkah 10-13 obrazložilo, zakaj meni, da je tožnik opravljal dela, skladna s pogodbo o zaposlitvi in katera dela, pri čemer je bila, kot to izhaja iz obrazložitve, osrednja tožnikova naloga odkup in prodaja lesa od fizičnih oseb ter s tem povezana opravila. Pojasnilo je tudi, zakaj ni sledilo njegovim navedbam, da drugih zatrjevanih del in nalog ni opravljal oziroma jih je opravil le občasno. Sodišče je s prepričljivimi razlogi utemeljilo, zakaj verjame pričam tožene stranke o vsebini dela, ki ga je opravljal tožnik (glede navedenega so bile namreč skladne izpovedi zakonitega zastopnika D. D., ki ga je glede navedenega predlagal tudi tožnik, E. E., F. F. in E. E.), s tem pa je odgovorjeno tudi na vprašanje, zakaj v tem delu ne sledi tožniku. Tako ne drži, da se sodišče do izpovedi tožnika ne bi opredelilo. Izpovedi A. A. in B. B. ne potrjujeta navedb tožnika glede vseh zatrjevanih del, saj se do večine njih nista znala opredeliti in torej ne drži pritožbena navedba, da sta ti dve priči potrdili opravljanje dodatnih del, ki iz pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo. Priči sta izpovedali izključno glede vsebine sodelovanja med njima in tožnikom, pri tem pa sta celo izrecno pojasnili, da delovnih zadolžitev tožnika pri toženki ne poznata. Izpovedno sporočilo navedenih dveh prič glede celotne vsebine dela, ki ga je opravljal tožnik, je torej irelevantno, zato sodišče prve stopnje že iz tega razloga svoje dokazne ocene pravilno ni utemeljilo na njuni izpovedi. Očitno je torej, da izostanek posebne presoje njunih izpovedi glede vsebine del, ki jih je opravljal tožnik, s strani sodišča prve stopnje, že iz tega razloga ni vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Za SMS korespondenco med tožnikom in zakonitim zastopnikom tožene stranke pa tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni pojasnil, kaj konkretno iz nje izhaja (torej kateri konkretni sms-pogovor dokazuje katero vsebino dela) in je bila torej njegova tozadevna trditvena podlaga preskopa (pavšalna). Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage. Zato tudi v tem delu ni podana očitana kršitev določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Protispisne so pritožbene navedbe, da odkup lesa od fizičnih oseb in prodaja brez prevoza dejansko ni bilo tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi. Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi (A2), tožnikove izpovedbe ter zaslišanja prič namreč jasno izhaja, da njegove naloge med drugim zajemajo tudi odkup lesa, dogovarjanje z dobavitelji in kupci glede nabave in prodaje lesa, reševanje reklamacij povezanih s posli, spremljanje trga z lesom, kar vse so naloge, ki jih je tožnik opravljal skladno s pogodbo o zaposlitvi, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe glede tega pa so tudi protislovne, saj tožnik po eni strani zatrjuje, da njegovo delo ni zajemalo le odkup lesa (kar pomeni, da je zajemalo tudi odkup lesa), po drugi strani pa zatrjuje, da to ni delo, ki bi ga dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje tudi sicer ni ugotovilo, da je tožnikovo delo zajemalo le odkup lesa in prodajo brez prevoza, kot to smiselno izhaja iz pritožbe, temveč je v citiranih točkah navedlo vsa oziroma tudi druga dela, ki jih je tožnik pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi opravljal. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem, katera dela in naloge je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi, ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi prenehala potreba po opravljanju dela, ki predstavlja le manjši del opravil in nalog, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da toženka ni izvedla nobene reorganizacije dela, da ni dokazala ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval zakonitost odpovedi, da se potrebe po opravljanju dela tožnika niso zmanjšale ter da toženka njegovega delovnega mesta ni ukinila. Kot na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka dokazala utemeljenost ekonomskega razloga, ki je botroval izvedeni reorganizaciji. Predloženi finančni izkazi tožene stranke nedvomno dokazujejo zmanjšanje prometa, dobička in obsega del toženca, v okviru zaslišanja pa so navedeno potrdili tudi zakoniti zastopnik toženca in zaposleni pri tožencu, nenazadnje pa tudi priča G. G. (nekdaj zaposlen pri toženi stranki), ki je potrdil, da je bilo tisto leto pri toženki res slabo, da ni bilo posla in je iz tega razloga tudi sam odšel od tožene stranke. Pa tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je bila v letu 2020 na splošno manjša prodaja oz. odkup lesa od fizičnih oseb. Vse navedeno je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga povsem pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, pri čemer niti ne gre spregledati, da tožnik za svoje nasprotne navedbe o tem, da ni prišlo do upada prometa in torej poslabšanja poslovanja, ni podal nikakršnih tehtnih dokazil. Zgolj dejstvo, da je toženka v letu 2020 nabavila nov tovornjak njegovih navedb ne potrjuje, saj med nakupom tovornjaka, ki ga je toženka naročila že oktobra 2019, in redno odpovedjo, ni nobene korelacije, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako njegovih navedb ne potrjuje sklenjena izvensodna poravnava v marcu 2020, saj tožnik celo sam zatrjuje, da je z njo toženka ustvarila izgubo.

12. Upad prometa je eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi (izkaz poslovnega izida, bilance stanja, primerjava prometa iz dejavnosti odkupa in prodaje lesa) in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do poslabšanja poslovnih rezultatov ter zmanjšanja prometa in prodaje v primerjavi s predhodnim letom in da torej ne gre le za občasno sezonsko nihanje, kar za utemeljenost ekonomskega in poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga namreč ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca že nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.1

13. Dokazni postopek pa je nadalje tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno pokazal, da je toženka v posledici slabše ekonomske situacije izvedla dejansko reorganizacijo, da je torej zmanjšala število zaposlenih, pri čemer je dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, prerazporedila na druge delavce, konkretno na zakonitega zastopnika D. D. V posledici ekonomskega razloga je tako podan tudi organizacijski razlog, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na navedeno tako pravzaprav niti ni relevantno, katere naloge vse je tožnik v okviru svojega delovnega mesta opravljal, saj je vse njegove naloge v posledici reorganizacije zaradi zmanjšanja stroškov dela prevzel zakoniti zastopnik. Posledično pa ni relevantno niti, koliko dohodka je tožnik prislužil julija 2020, niti da je toženka že oktobra zopet pričela z odkupom lesa od fizičnih oseb in kakšen prihodek je s tem ustvarila.2 Toženka po prenehanju delovnega razmerja tožnika ni zaposlila novih delavcev ali študentov (kar je tudi pritožbeno nesporno), ne držijo pa niti pritožbene navedbe, da bi C. C. (kot dolgoletni zunanji sodelavec toženke, ki je zanjo opravljal prevoze) na zaslišanju potrdil, da je prevzel vse tožnikove stranke, še manj, da bi prevzel tožnikovo delo. Navedeno je namreč izrecno zanikal, saj je pojasnil, da je opravljal zgolj prevoze in ni prevzel nobene tožnikove stranke. Iz prvostopenjske sodbe tako povsem jasno in pravilno izhaja, da izvedeni dokazi (med drugim tudi izpovedi ostalih prič, kamor spada tudi priča C. C.), ne potrjujejo, da bi toženka po odpovedi tožniku zaposlovala oziroma najemala nove delavce, ki bi opravljali tožnikovo delo. Tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče do izpovedi priče C. C. ni opredelilo. Opredelilo se je posredno, kar zadostuje. Iz konteksta celotne obrazložitve dokazne ocene je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče, ki mu je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo, s tem, ko je navedlo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje zaključke o dokazanosti poslovnega razloga in obrazložilo, zakaj šteje, da je slednji potrjen z izvedenimi dokazi, hkrati smiselno ocenilo tako izpovedbo priče C. C., kot ostalih prič (tudi A. A. in B. B.), ki jih je predhodno povzelo v 4. točki sodbe.

14. Delodajalec ima z Ustavo RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (v katere okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog), zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni sprejela predvidenih državnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči oziroma da iz tega razloga finančna plat ni mogla biti odločilna pri podaji odpovedi. Delodajalci namreč niso bili dolžni sprejeti pomoči države, ki tudi sicer ni bila dana v obliki nepovratnih sredstev. Bila je pogojena z nadaljnjimi obveznostmi delodajalca, v primeru neizpolnitve le-teh, pa so bili delodajalci zavezani pomoč vrniti.3

15. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tako iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je pri toženi stranki v posledici slabšega poslovanja prišlo do dejanskih organizacijskih sprememb, ki so v primeru tožnika pomenile ukinitev njegovega delovnega mesta. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga in tudi prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da se naloge, ki jih je opravljal tožnik, še vedno opravljajo (s strani zaposlenega direktorja D. D.) na zakonitost odpovedi ne vpliva. Kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, se namreč lahko delodajalec zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov poslovanja samostojno in svobodno odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela in delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene. Vsak gospodarski subjekt ima namreč pravico, da organizira poslovni proces v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne sme spuščati. Sodišče v takšnem primeru ugotavlja le morebitno fiktivnost odpovednega razloga. Da bi bila odpoved podana iz fiktivnih razlogov v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno, s tem v zvezi pa tudi tožnik ni podal konkretiziranih pritožbenih navedb.

16. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna, ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka.

1 Prim. VDSS, opr. št. Pdp 933/2015 v zvezi z VSRS, opr. št. VIII Ips 167/2016. 2 Tudi sicer pa je iz predloženih podatkov (B8) razvidno, da je bil dohodek iz naslova odkupa tudi v oktobru, novembru in decembru 2020 bistveno manjši od dohodka v istih mesecih predhodnega leta. 3 Glej tudi VDSS, opr. št. Pdp 224/2021.