Jedro

Določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v primeru izrečenega mladoletniškega zapora ni dopustno uporabiti.

Izrek

Pritožba zagovornika mlajšega polnoletnika U.S. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog mlajšega polnoletnika U.S. za nadomestitev kazni mladoletniškega zapora z deli v splošno korist. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zagovornik mlajšega polnoletnika. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagal je tudi, da se mlajši polnoletnik zasliši na pritožbeni seji, sicer pa naj o pritožbi odloča drug senat, kot je odločal o pritožbi zoper sodbo, saj je slednji svoje stališče že zavzel. Navedena predloga pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo in sicer prvega zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 485. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), drugega pa, ker ni pravno dopusten. Zakon namreč ne določa, da bi stranka v pritožbenem postopku lahko predlagala spremembo pritožbenega senata temveč bi pritožnik lahko podal le zahtevo za izločitev v smislu tretjega odstavka 41. člena ZKP, česar pa ni storil. Tudi navedba, da je pritožbeni senat, ko je odločal o pritožbi zoper sodbo, že zavzel stališče po vsebini ne predstavlja izločitvenega razloga, saj ta ni konkretiziran.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sicer pravilna, vendar iz povsem drugih razlogov, kot so v sklepu navedeni. Sodišče prve stopnje je s presojo utemeljenosti predloga za nadomestitev zaporne kazni z deli v splošno korist, očitno štelo, da je navedena alternativna izvršitev kazni zapora dopustna tudi v primeru izrečenega mladoletniškega zapora, vendar sodišče druge stopnje meni, da temu ni tako. Mlajšemu polnoletniku U.S. je namreč bila pravnomočno izrečena kazen mladoletniškega zapora v trajanju enega leta in petih mesecev, kar pomeni, da so se v postopku uporabljale določbe šestega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-UPB1). Po določbi prvega odstavka 375. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in sojenja, pa je izrecno navedeno katere določbe KZ-UPB1, ki se nanašajo na postopek zoper mladoletnike, se uporabljajo do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnika in med temi določbami so naštete tudi tiste, ki se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij, vendar tiste iz 107. člena KZ-UPB-1, ki je določala nadomestitev kazni zapora z deli v korist humanitarnih organizacij, ni med njimi. To pomeni, da sedaj veljavni zakonik, ki v sedmem odstavku 86. člena KZ-1 podrobneje določa pogoje za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z deli v splošno korist, te možnosti v primeru izreka mladoletniškega zapora ni predvidel, kar poleg določbe prvega odstavka 375. člena KZ-1 potrjuje tudi dejstvo, da sedmi odstavek 86. člena KZ-1 omenja le kazen zapora do dveh let, ne pa tudi morebiti mladoletniški zapor. Prav tako uporaba sedmega odstavka 86. člena KZ-1 ne pride v poštev z razlago nadaljnje dikcije določbe prvega odstavka 375. člena ZKP, češ, da je določbe KZ-1, kot sicer veljajo za polnoletne, dopustno uporabiti tudi v postopku zoper mladoletnike, kolikor ne nasprotujejo predhodno naštetim določbam KZ-UPB-1. Ugotoviti je namreč, da je sankcija mladoletniškega zapora specifična za postopek zoper mladoletnika, saj v 89. členu KZ-UPB-1 postavlja drugačne pogoje in omejitve za izrek zaporne kazni kot v postopku zoper polnoletne osebe in nenazadnje predstavlja izjemen ukrep zoper mladoletnika, pri kateremu vzgojnega ukrepa ne bi bilo upravičeno izreči. Jasno je zato, da tudi iz tega razloga nadomestitev izvršitve mladoletniškega zapora z delo v splošno korist ne bi bila v skladu z določbami in namenom postopka zoper mladoletne osebe. Ker torej določbe sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v primeru izrečenega mladoletniškega zapora ni dopustno uporabiti se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obravnavani predlog zavrnilo. Spričo povedanega je zato sodišče druge stopnje vloženo pritožbo ne da bi se spuščalo v njeno vsebinsko utemeljenost, zavrnilo.