Jedro

Iz elektronskega sporočila A. A. (naslovljenega na tožečo stranko) izhaja, da je ta ocenil, da so napetostne razpoke posledica napetosti, ki izhajajo iz podlage ometa in so torej konstrukcijske narave in se jih armira z armirnim slojem na površju ometa, v primeru razpok v pozidavi pa še zid statično stabilizira. Za nič od tega ni tožena stranka niti trdila, da bi bila naloga tožeče stranke, ki je ne bi opravila. Pritožbene trditve, da je tožena stranka v postopku substancirano trdila, da je o napakah sproti obveščala tožečo stranko, so torej neutemeljene, nasprotno sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožnici ni uspelo izpodbiti, da vzrok za razpoke (ki jih tožena stranka v postopku ni uspela niti specificirati v smislu časa in kraja nastanka, mesta in njihovega obsega), ne prihaja iz vplivnega območja tožeče stranke. Povedano drugače, tudi če bi toženi stranki uspelo izkazati, da je tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah, pravice do znižanja plačila ne more uveljaviti zoper tožečo stranko, saj razpoke na ometu niso bile posledica (slabo) opravljenega dela tožeče stranke, ampak so bile posledica napak na konstrukcijskih Omnia ploščah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.877,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 6. 2016 do prenehanja obveznosti.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.337,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo v celoti se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila prepozno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili ustno pogodbo o delu, po kateri je tožeča stranka za toženo stranko izdelala omete in estrihe na objektu T. v L. Tožeča stranka je opravljena dela zaračunala s štirimi računi, od katerih je prve tri račune tožena stranka plačala. Z zadnjim računom tožeča stranka vtožuje opravljena dela v kleti (objekti 2,3,4), pritličju (objekt 2), in na terasi (objekt 2). Tožena stranka je ugovarjala, da je imelo opravljeno delo tožeče stranke napake.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo.

7. Pritožnica najprej napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka ne bi pravočasno obvestila tožeče stranke o napakah, zaradi katerih je podala ugovor znižanja kupnine. Pri tem ponavlja trditve iz svoje prve pripravljalne vloge in s tem tudi, da je bilo toženi stranki 21. 3. 2016 posredovano mnenje A. A. iz družbe G. d. o. o., ki ga je tožeča stranka kot dokaz priložila svoji prvi pripravljalni vlogi in ki vsebuje tudi fotografije razpok. V zvezi s tem sporočilom pritožnica poudarja, da ni trdila, da je bila tožeča stranka o napakah obveščena s tem elektronskim sporočilom, temveč že med samim izvajanjem del, vsekakor pa takrat, ko ji je bilo posredovano izvedensko mnenje U. P. 8. Višje sodišče se strinja, da mnenje A. A. z dne 1. 3. 2016 ni obvestilo o stvarnih napakah v smislu prvega odstavka 464. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1, kot je pravilno navedlo sodišče v 34. točki obrazložitve svoje sodbe. Kot takega gotovo ni mogoče upoštevati niti povsem splošne trditve tožene stranke, da je o razpokah sproti obveščala tožečo stranko po telefonu. Posledično pa torej tudi ne, da bi tako obvestilo predstavljalo oboje skupaj, kot to interpretira pritožnica. V pritožbi tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni niti zatrjevala, da bi obvestilo s konkretiziranim opisom napak naslovila na tožečo stranko. Te pritožbene trditve, vključno s tem, da je sodišče neupravičeno zavrnilo predlagano zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, so zato neutemeljene. Če odločilna dejstva o napakah niso navedena, jih dokazni postopek ne more nadomestiti.

9. Tudi sicer pa iz elektronskega sporočila A. A. (naslovljenega na tožečo stranko) izhaja, da je ta ocenil, da so napetostne razpoke posledica napetosti, ki izhajajo iz podlage ometa in so torej konstrukcijske narave in se jih armira z armirnim slojem na površju ometa, v primeru razpok v pozidavi pa še zid statično stabilizira. Za nič od tega ni tožena stranka niti trdila, da bi bila naloga tožeče stranke, ki je ne bi opravila. Pritožbene trditve, da je tožena stranka v postopku substancirano trdila, da je o napakah sproti obveščala tožečo stranko, so torej neutemeljene, nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožnici ni uspelo izpodbiti (to bo obrazloženo tudi v nadaljevanju), da vzrok za razpoke (ki jih tožena stranka v postopku ni uspela niti specificirati v smislu časa in kraja nastanka, mesta in njihovega obsega), ne prihaja iz vplivnega območja tožeče stranke. Povedano drugače, tudi če bi toženi stranki uspelo izkazati, da je tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah, pravice do znižanja plačila ne more uveljaviti zoper tožečo stranko, saj razpoke na ometu niso bile posledica (slabo) opravljenega dela tožeče stranke, ampak so bile posledica napak na konstrukcijskih Omnia ploščah.

10. Ne držijo niti pritožbene trditve, da iz mnenja B. B. jasno izhaja, da je prišlo do razpok na ometih zaradi neustrezne debeline ometa. Pritožnica spregleda in niti ne izpodbija ugotovitev izvedenca, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo in zapisalo v 41. točki obrazložitve sodbe: ta je ugotovil, da se razpoke ne bi pojavile, če bi se vgradile brezhibne Omnia plošče in bi vzdolžne stike med njimi bandažirali pred nanosom strojnega ometa. V zvezi z debelino ometa pa je izvedenec navedel, da bi tanjši nanos ometa lahko povzročil razpoke le na mestih, kjer stik dveh Omnia plošč ni bil zapolnjen z malto. Pritožnica zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotnost zaključka, da izvedensko mnenje razbremenjuje tožečo stranko. Ob tem prav tako ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kajti pritožnica sploh ne pojasni konkretno, katerimi dokazom ti razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo.

11. Tožena stranka nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker ji ni dodelilo ustreznega roka, da bi odgovorila na navedbe tožeče stranke iz njene druge pripravljalne vloge z dne 25. 11. 2019, ki da jo je tožena stranka prejela šele 26. 11. 2019. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka te kršitve pred sodiščem prve stopnje na naroku dne 29. 11. 2019 ni uveljavljala. Nasprotno, iz zapisnika o glavni obravnavi (red. št. 32, list. št. 98 spisa) izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke glede na sprejeto stališče sodišča prosil le za petminutno prekinitev naroka za pripravo odgovora na prejeto vlogo tožeče stranke. Ker mora skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (pritožnica pa slednjega v pritožbi ne zatrjuje), so pritožbene trditve o kršitvi določb postopka neutemeljene. Pritožnica v pritožbi tudi ne pojasni, česa ne bi mogla navesti na naroku, kar bi lahko po dodelitvi ustreznega roka storila v pisni pripravljalni vlogi. Ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, da tako imenovani pogoj nekrivde, ki bi, če bi bil podan, toženi stranki omogočil kasnejše pisno odzivanje na vlogo tožeče stranke, ni podan. Pritožbene trditve, da tožena stranka ni imela dovolj časa, da bi lahko poglobljeno preučila navedeno pripravljalno vlogo tožeče stranke in nanjo ustrezno odgovorila, so presplošne, da bi nanje višje sodišče lahko konkretno odgovorilo, pritožnica pa argumentu sodišča prve stopnje, da gre za okoliščine iz njene vplivne sfere, s katerimi je (ali pa bi vsaj lahko bila) seznanjena ves čas postopka, niti ne oporeka. Prav tako ne uveljavlja, da bi šele kasneje izvedela za nova pravno relevantna dejstva, ki jih ni mogla uveljavljati prej. 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP torej v tem postopku ni bila kršena.

12. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je navedlo, da naj bi bila tudi prva pripravljalna vloga tožene stranke z dne 14. 11. 2019 sodišču posredovana prepozno. Poleg tega, da tožena stranka na dopolnitev tožbe v pravdnem postopku, torej na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 3. 10. 2018, sploh ni odgovorila, je sodišče vlogo tožene stranke z dne 14. 11. 2019 v postopku vsebinsko upoštevalo, zato pritožničina pravica do izjave tudi v tem primeru ni bila kršena.

13. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna odločitev tudi o stroških postopka, v zvezi s katero pritožnica konkretnejših pritožbenih trditev ni podala.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka na pritožbo odgovorila prepozno, sama krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda.