Jedro

Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo ničnost sporazuma med tožnico in toženo stranko z dne 2. 11. 2012, s katerim je tožnica toženi stranki odpustila del dolga v višini 7.310,81 EUR iz naslova odpravnine (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 8.331,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila in zamudne obresti v višini 34,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila, ter ugotovilo, da je višji obrestni zahtevek neutemeljen (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 952,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila) (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper zavrnilni del sodbe oziroma ugotovitev, da je višji obrestni zahtevek neutemeljen, ki bi se moral pravilno glasiti: „Višji obrestni zahtevek se zavrne.“) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih relevantnih trditev. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 63/08-19 (pravilno Up 63/03-19) in sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 izhaja, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine v času pred odpovedjo ali istočasno ob odpovedi. Tožnici je bila odpoved z dne 30. 9. 2012 vročena 2. 11. 2012, nato pa sta stranki sklenili sporazum, s katerim sta potrdili podajo in vročitev odpovedi ter se dogovorili za način in višino izplačila odpravnine. Gre za veljaven sporazum, sklenjen po vročeni odpovedi. Tožnica se ni odpovedala pravici do odpravnine, stranki sta se sporazumeli le glede višine odpravnine, potem ko je tožnica že pridobila pravico do odpravnine. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici, ki je še ni prejel, ne pa, da se ne sme odpovedati pravici, ki jo je že pridobil. Sodba se ne opredeli do ugovorov tožene stranke glede vprašanja istočasnosti. Sodba se sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 2/2015, ki pa ne odraža enake situacije, kot je to v konkretnem primeru. Sodišče bi moralo uporabiti 240. člen OZ. Ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, se je tožnica obrestim lahko veljavno odpovedala. Sodba je v nasprotju s 33., 67. in tudi z 2. členom Ustave RS, saj bi morala biti v zakonu izrecno določena prepoved odpovedati se pravici do odpravnine ali višini te pravice.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede bistvenega vprašanja, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času, ko je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 30. 9. 2012 (A1) izhaja, da delavki pripada odpravnina v skladu z določilom 109. člena ZDR in sicer za vsako leto dela v podjetjih A. d.d., Proizvodni center B., v višini 1/3 povprečne mesečne plače, prejete v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in da bo o višini odpravnine izdan poseben sklep. Iz 1. člena sporazuma z dne 2. 11. 2012, sklenjenega med tožnico in toženo stranko, izhaja, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi z iztekom odpovednega roka 45 dni, to je 17. 12. 2012 in da je delodajalec dolžan tožnici izplačati odpravnino v višini 4.500,00 EUR najkasneje do izteka odpovednega roka, to je do 17. 12. 2012. V 2. členu navedenega sporazuma je določeno, da se ne glede na določbo 3. alinee 1. člena tega sporazuma stranki dogovorita, da se odpravnina delavki izplača zgolj v višini 4.500,00 EUR, preostanek dolga v višini 7.310,81 EUR iz naslova odpravnine, ki bi znašala 11.810,81 EUR, pa delavka delodajalcu odpušča. V 3. členu navedenega sporazuma pa je zapisano, da stranki soglašata, da, razen terjatve na izplačilo odpravnine v višini 4.500,00 EUR, delavec (tožnica) iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi do delodajalca nima nikakršnih terjatev ali premoženjskih zahtevkov.

8. Tožnici je bil del odpravnine v višini 4.500,00 EUR izplačan dne 18. 1. 2013, torej z enomesečno zamudo glede na dogovorjeni dan plačila. Glede na to je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg razlike v odpravnini med pripadajočo odpravnino in izplačanim zneskom vtoževala še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega dela odpravnine.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR upravičena do odpravnine, ki glede na čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki (34 let) in osnovo, ki se upošteva za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, izračunana ob upoštevanju plač za junij, julij in avgust 2012, kot je navedeno v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), znaša 12.886,68 EUR. Presodilo je, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Svojo presojo je sodišče prve stopnje oprlo na 86. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri tem pa se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 in na sodbo VDSS opr. št. Pdp 2/2015 z dne 17. 4. 2015. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo (zlasti v 5. točki obrazložitve sodbe). Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi (kar izhaja tudi iz zgoraj omenjenih odločb) oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi – za kar se zavzema pritožba. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Ta pravna podlaga ni podana niti v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. 2. člen Ustave RS (ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država) pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je izpostavilo, da je namen odpravnine v zagotovitvi socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen.

10. Iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja (enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010), da je odločilni razlog za priznanje razlike odpravnine v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pravici do odpravnine.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila. Datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno določen, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka pa se je tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavezala, da bo najkasneje do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici odpravnino izplačala. Del odpravnine v višini 4.500,00 EUR je bil tožnici plačan z enomesečno zamudo, zato je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude pri izplačilu plačanega zneska iz naslova odpravnine, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni presojalo, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno prispeval k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.