Jedro

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2316/2023/18 (1221-13) z dne 20. 1. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Med drugim je pojasnilo, da tožnik ne prereka ugotovitev toženke, da v postopku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila nova, in da gre tudi sicer za dejstva, ki ne povečujejo pomembno verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Zatrjevane okoliščine, to je strah pred dekletovimi sorodniki, zaradi katerega si ne upa vrniti v Alžirijo in zato tam tudi ne more služiti vojaškega roka, ne predstavljajo razlogov za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite iz 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Kot navaja, želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo navedeno že v tožbi, in sicer da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično in stvarno, saj mu v izvorni državi grozi smrt s strani bratov dekleta, s katerim je bil skupaj v Alžiriji. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo konkretno življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

7.Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi

8.Izpodbijana sodba temelji na stališču, da pritožnik upoštevnih dejstev, ki bi povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito oz. za podelitev katerekoli od oblike te zaščite iz 20. člena ZMZ-1, v postopku ni navedel. Temu stališču pritožnik določno ne nasprotuje, ponavlja le, da mu v matični državi grozi smrt s strani bratov dekleta, s katerim sta bila skupaj. Pri tem prezre, da se je sodišče v izpodbijani sodbi strinjalo z razlogi toženke za odločitev (71. člen ZUS-1), ki jih je navedla v svojem sklepu, med drugim, da pritožnikova ravnanja kažejo na zlorabo postopka mednarodne zaščite in da bi pritožnik o tej okoliščini lahko povedal že v prvem postopku za mednarodno zaščito. V njem je bil namreč podrobno informiran in pozvan, da mora navesti vse razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, s samovoljno zapustitvijo azilnega doma pa je tudi onemogočil opravo poglobljenega osebnega razgovora, kjer bi lahko dodatno pojasnil svoje razloge za mednarodno zaščito. Iz navedenega izhaja, da pritožnik tudi po stališču sodišča prve stopnje ni izkazal upravičenih razlogov, zakaj o navedenih grožnjah ni povedal že v prejšnjem postopku, in posledično, da zaradi tega ni izpolnjen pogoj za dopustnost ponovne prošnje. Tega pritožnik z omenjenimi navedbami ne more izpodbiti.

9.Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se je pritožnik v tožbi skliceval na prepoved nevračanja s trditvami, da je v izvorni državi brezdomec in da to pomeni nehumano ravnanje. Te navedbe je sodišče zavrnilo na podlagi stališča, oprtega na 20. in 52. člen ZUS-1, da je navedba o brezdomstvu nedovoljena tožbena novota, in presoje, da vračanje v izvorno državo sploh ni predmet tega postopka. Pritožnik navedenemu konkretno ne oporeka, zato s pavšalno navedbo, da bi moralo sodišče upoštevati, da je vračanje prepovedano, če posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, ne more doseči drugačne odločitve. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da po ustaljeni sodni praksi revščina, s katero se sooča prebivalstvo v določeni državi zaradi nedelovanja njenih sistemov, očitno ni škoda, ki bi utemeljevala posameznikovo upravičenje do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda kot podlaga za podelitev subsidiarne zaščite ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti prosilcu tretja oseba. Kar zadeva vračanje v izvorno državo, pa mora toženka v skladu s 5. členom Direktive 2008/115/ES tudi v postopku izdaje odločbe o vrnitvi tujca, ki nezakonito biva na ozemlju Republike Slovenije (tak je pritožnik), spoštovati načelo nevračanja.

10.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 211/2022 z dne 14. 12. 2022, 9. in 10. točka.

2Gre za dejstva, ki bi utemeljevala strah pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, oziroma ki bi pomenila utemeljene razloge, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki bi izvirala od subjektov preganjanja ali resne škode, ki jih določa 24. člena ZMZ-1.

3Po nekaj dneh bivanja v Sloveniji v letu 2023 (ko je podal prvo prošnjo) je nato nezakonito prehajal meje več evropskih držav (Švice, Nemčije, Nizozemske, Francije, Avstrije), v nobeni od njih pa ni zaprosil za mednarodno zaščito.

4Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 266/2024 z dne 7. 11. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

5Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

6Več o tem Vrhovno sodišče v sodbi I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024.