Jedro

Drugotožena stranka je sicer res v skladu s 184. členom ZOR dolžna skrbno in redno opravljati svoje storitve, vendar je okvir njenih obveznosti začrtan v navedenih določbah Zakona o javnih cestah in pravilnika. Ob takem okvirju in ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni mogoče reči, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s potrebno poklicno skrbnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, nastale v prometni nesreči 18.12.1990 v jutranjih urah na cesti M. - N. m., ko je tožnico med vožnjo po njenem nespluženem voznem pasu v ovinku zaneslo na nasprotni spluženi vozni pas in nato po nasipu navzdol. Štelo je za dokazano, da višina snega na tožničinem voznem pasu ni presegla 15 cm, drugotožena stranka pa bi ravnala krivdno, če bi v nasprotju s pravilnikom pričela orati šele, ko bi bilo snega več kot 15 cm. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje o višini snega na tožničinem voznem pasu v času prometne nesreče in nato zaključilo, da drugotožena stranka ni zanemarila svojih dolžnosti glede čiščenja ceste, kot ji jih nalaga pravilnik.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa njeno spremembo oziroma razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija poudarja, da je bila v času prometne nesreče na vozišču ledena podlaga, na njej pa novo zapadli sneg, oboje skupaj je gotovo moralo nanesti več kot 10 cm. Opozarja na nekatere podatke iz dežurne knjige drugotožene stranke, med njimi na sporočilo dežurnega delavca na V. ob 3. uri in 25 minut, da je potrebno oranje cestišča. Ob takem sporočilu je bilo ukrepanje nujno, kljub temu pa je vozilo s plugom odšlo iz N. m. šele ob 4. uri in 35 minut, splužilo tako le en vozni pas in se ob 5. uri in 30 minut, ko je prišlo do nesreče, še ni pričelo vračati. Tožnica glede na močno sneženje zatrjuje, da je bilo v času prometne nesreče na njenem voznem pasu gotovo 15 cm snega. Podatek v policijskem zapisniku o 5 cm novega snega je točen, vendar v njem ni upoštevana ledena podlaga. Da je bilo vozišče poledenelo in je drselo, so videli vsi navzoči, ki so pripeljali na kraj nesreče. Čeprav je bila drugotožena stranka pravočasno obveščena, kljub pomenu in prioriteti ceste ni zagotovila pravočasnega čiščenja in se vozilo, ki je šlo na oranje ceste, ni vrnilo vse do 7. ure in 30 minut. Zato je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz prej povzetih revizijskih trditev izhaja, da tožnica prav to poskuša z opozarjanjem na ledeno podlago in višino novozapadlega snega, na sporočilo preglednika U., kot je zapisano v dežurni knjigi, na razlago pomena podatkov iz policijskega zapisnika itd. Teh trditev revizijsko sodišče glede na navedeno zakonsko določbo ne more upoštevati. Poleg tega tožnica niti v pritožbi, ko bi še lahko uveljavljala zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni opozarjala na zatrjevano ledeno podlago. Na pomen v dežurni knjigi zapisanega sporočila J. U. kot cestnega preglednika v cestni koči na V. na G. je glede na njegovo izpoved v tej pravdni zadevi opozorilo sodišče druge stopnje, saj je moral ob podajanju sporočil o eventuelni potrebi po pluženju upoštevati čas, v katerem bo prišlo do oranja in pričakovane obilne snežne padavine. Tožničina lastna, v reviziji na novo podana razlaga podatkov iz policijskega zapisnika (v katerem ni govor o 5 cm novega, temveč o 5 cm nespluženega snega, omenja pa se še, da je v času nesreče rahlo deževalo), kako jih je potrebno obravnavati, ne more biti upoštevna. Pomembne so okoliščine v času same prometne nesreče, zato na drugačno razsojo dogajanje po prometni nesreči oziroma zatrjevana nadaljnja zamuda vozila za pluženje, ne more vplivati. Glede same dejanske okoliščine o višini snega na njenem voznem pasu v času prometne nesreče ne nazadnje tudi tožnica sama ni dosledna, saj v začetku revizije navaja višino več kot 10 cm, nato pa 15 cm.

Materialnopravna podlaga za presojo o obstoju krivdne odgovornosti drugotožene stranke je bila glede na čas škodnega dogodka podana v takrat veljavnem Zakonu o cestah (Ul. SRS št. 2/88 p.b.), ki je v drugi alinei 82. člena cestnim podjetjem v okviru obveznosti rednega vzdrževanja cest nalagal tudi zagotavljanje prevoznosti cest v letnem in zimskem času. Podrobnejša opredelitev teh obveznosti je bila urejena v pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ul. SRS št. 35/88), ki je v 54. členu določal, da je z odstranjevanjem snega z voznih površin potrebno pričeti na način, kot je določen v operativnem načrtu, da pa v času pluženja višina snega na cestah I. prioritete ne sme preseči 10 cm, na cestah II.

prioritete pa 15 cm. Cesta N. m. - M. je po ugotovitvah nižjih sodišč uvrščena med ceste II. prioritete, kar v postopku niti ni bilo sporno. Glede na v uvodu obrazložitve te revizijske odločbe povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano in tudi glede na neprerekane podatke v spisu, izhajajoče iz dežurne knjige drugotožene stranke, da je v noči pred nesrečo drugotožena stranka to cesto že trikrat posipala, je materialnopravno zmotno revizijsko stališče, da je drugotožena stranka kršila svojo obveznost rednega vzdrževanja ceste in s tem povzročila prometno nesrečo. Drugotožena stranka je sicer res v skladu s 184. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) dolžna skrbno in redno opravljati svoje storitve, vendar je okvir njenih obveznosti začrtan v navedenih določbah Zakona o javnih cestah in pravilnika. Ob takem okvirju in ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni mogoče reči, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s potrebno poklicno skrbnostjo. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da so vozniki dolžni prilagoditi način in hitrost vožnje razmeram na cesti ter da je bila tožnica prav zaradi neprilagojene vožnje razmeram na cestišču s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške spoznana za odgovorno.

Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti in ker tudi ni podan v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo tožničino neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti.