Jedro

Tožnik je v obravnavanem primeru z eno tožbo izpodbijal dve odločbi toženke, in sicer odločbo z dne 21. 8. 2014, s katero je bilo odločeno o imenovanju zastopnika pacientovih pravic na območju Nacionalnega inštituta za javno zdravje in odločbo z dne 5. 2. 2015, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za izrek ničnosti prvo navedene odločbe. Sodišče je ugotovilo, da tožbena zahtevka temeljita na dveh različnih dejanskih stanjih in pravnih podlagah in zato presodilo, da ni podlage za njuno skupno obravnavo.

Začetek roka za vložitev tožbe je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 določen s trenutkom vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil dne 11. 3. 2015, kar je, glede na to, da se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe v konkretni zadevi iztekel dne 15. 10. 2014, prepozno.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Vlade RS, št. 18002-2/2013/50 z dne 5. 2. 2015 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Vlade RS, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 se zavrže.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je dne 11. 3. 2015 prejelo tožbo tožnika, s katero ta izpodbija odločbi toženke, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 in št. 18002-2/2013/50 z dne 5. 2. 2015. 2. V tožbi tožnik navaja, da je bil leta 2008 na predlog ZZS OE Nova Gorica imenovan za zastopnika pacientovih pravic za območje, ki ga pokriva predlagatelj. Svoje delo je vzel zelo resno, opravljal ga je strokovno in se mu je v celoti posvetil. Ob bližajočem se izteku petletnega mandata, ga je v avgustu 2013 ZZS OE Nova Gorica zaprosil za sprejem ponovnega mandata, na kar je pristal in soglašal s kandidaturo. Ministrstvo za zdravje je bilo že v mesecu septembru 2013 obveščeno, da se tožniku mandat izteče meseca novembra 2013, vendar se na to ni odzvalo. Zaradi nujnosti nadaljnjega reševanja zadev, je tožnik preko medijev in Mestne občine Nova Gorica javno kritiziral delo Ministrstva za zdravje. To mu je Ministrstvo zamerilo in je zato toženki, ki je pristojna za imenovanje zastopnika pacientovih pravic, zamolčalo njegovo prijavo na ponovni javni razpis v mesecu decembru 2013. Ker je bila tožnikova prijava edina prijava na javni razpis, toženka pa o njej ni bila obveščena, na 50. seji dne 19. 3. 2014 ni imenovala nobenega kandidata, ampak je razpis ponovila. Tožnik zatrjuje, da bo so mu bile s tem kršene ustavne pravice iz 21. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

3. Tožnik nadalje navaja, da se je prijavil tudi na ponovni javni razpis. Ministrstvo za zdravje v nobenem od obeh razpisov z njim ni opravilo razgovora, niti ga ni obvestilo o izidu postopka. V izpodbijani odločbi z dne 5. 2. 2015 toženka navaja, da je bila dne 1. 9. 2014 tožnikova pooblaščenka obveščena o izidu drugega javnega razpisa, spregleda pa dejstvo, da o izidu prvega javnega razpisa tožnik ni bil nikoli obveščen. Po mnenju tožnika si toženka napačno razlaga 50. člen Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) oziroma z neustavno razlago te določbe dopušča in podpira klientelizem ter ustvarjanje konflikta interesov. Meni, da so mu bile kršene državljanske in človekove pravice, ker mu ni bila dana možnost, oziroma pravica do izjave. Kršena mu je bila tudi pravica do pritožbe in kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj pred izdajo odločbe ni bil zaslišan, da bi se izjasnil o dejstvih in okoliščinah. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi izreče za nični in ju odpravi.

4. Sodišče je tožbi zavrglo.

5. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Z eno tožbo se torej praviloma izpodbija en dokončni upravni akt. To izhaja tudi iz prvega odstavka 31. člena ZUS-1, ki določa obvezne sestavine tožbe. Glede na 35. člen ZUS-1, je sicer možna kumulacija tožbenih zahtevkov, vendar le ob predpostavki, da tožnik uveljavlja v eni tožbi več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, da vsi ti zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da je za vse pristojno isto sodišče. 6. Tožnik je v obravnavanem primeru z eno tožbo izpodbijal dve odločbi toženke, in sicer odločbo, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014, s katero je bilo odločeno o imenovanju zastopnika pacientovih pravic na območju Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Območna enota Nova Gorica in odločbo, št. 18002-2/2013/50 z dne 5. 2. 2015, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za izrek ničnosti prvo navedene odločbe. Odločbi sta bili izdani v dveh samostojnih upravnih postopkih, temeljita pa na dveh različnih dejanskih stanjih in pravnih podlagah. V odločbi z dne 21. 8. 2014 je upravni organ, zaradi uresničevanja ZPacP, na podlagi objavljenega javnega razpisa in na razpis prijavljenih kandidatov, odločal o imenovanju zastopnika pacientovih pravic za Območno enoto Nova Gorica. Pogoji za imenovanje slednjega so določeni v šestem odstavku 50. člena ZPacP. Na to pravno podlago se je pri odločanju oprl tudi upravni organ. Z odločbo z dne 5. 2. 2015 pa je upravni organ, na predlog tožnika, da se odločba o imenovanju izreče za nično, presojal ali so za to podani zakonski pogoji, določeni v 289. členu ZUP. Skladno z navedenim, je sodišče ugotovilo, da tožbena zahtevka temeljita na dveh različnih dejanskih stanjih in pravnih podlagah in zato presodilo, da ni podlage za njuno skupno obravnavo.

7. Glede na navedeno in ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS (primeroma, sklep I Up 206/2011 z dne 21. 1. 2012, sklep I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013, itd.), je sodišče tožnika z dopisom z dne 9. 12. 2015 pozvalo, naj v roku 8 dni od prejema dopisa odpravi pomanjkljivosti tožbe, in to tako, da zoper vsako izpodbijano odločbo vloži samostojno tožbo ter da tožbi zoper odločbo, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 priloži tudi izpodbijano odločbo, v izvirniku, kopiji ali prepisu. Pri tem je sodišče tožnika opozorilo, da bo, če napotilu ne bo sledil, štelo, da s tožbo izpodbija samo odločbo toženke, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014, v preostalem delu pa bo tožbo zavrglo.

8. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je bil dopis vročen pooblaščenki tožnika(1) dne 14. 12. 2015. Tožnik se je na dopis pravočasno odzval sam, z vlogo z dne 22. 12. 2015, vendar ni sledil napotilu sodišča, torej zoper izpodbijani odločbi ni vložil samostojni tožbi, niti ni priložil manjkajoče izpodbijane odločbe, pač pa zgolj izražal pomisleke v delo sodišča. K točki I. izreka:

9. Tožba zoper odločbo Vlade RS, št. 18002-2/2013/50 z dne 5. 2. 2015 se zavrže. 10. Sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z navodili iz dopisa z dne 9. 12. 2015 in je ta ostala nepopolna. Skladno z opozorilom iz dopisa z dne 9. 12. 2015, je sodišče zato tožbo zoper odločbo toženke, št. 18002-2/2013/50 z dne 5. 2. 2015, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II. izreka:

11. Tožba zoper odločbo Vlade RS, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 se zavrže. 12. V nadaljevanju je sodišče opravilo še predhodni preizkus tožbe (presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk) v tistem delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014. 13. Sodišče naprej pojasnjuje, da tožnik z vlogo z dne 22. 12. 2015 ni dostavil izpodbijane odločbe z dne 21. 8. 2014, vendar pa je sodišče v postopku od toženke pribavilo celotni upravni spis, v katerem se nahaja tudi izpodbijana odločba in zato tožbe ni zavrglo iz razloga, ker ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 28. člena ZUS-1. Takšno je namreč tudi stališče Vrhovnega sodišča RS. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnikova tožba prepozna.

14. ZUS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je postopek končan. Gre za procesni, torej prekluzivni rok. To pomeni, da ima zamuda roka za posledico zavrženje tožbe po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 15. Z izpodbijano odločbo, št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 je bilo odločeno, da se za zastopnika pacientovih pravic na območju Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Območna enota Nova Gorica imenuje A.A. Zoper to odločbo je bilo, glede na pravni pouk, mogoče sprožiti upravni spor. O imenovanju zastopnika je bila pooblaščenka tožnika obveščena z dopisom, št. 012-33/2014/17 z dne 28. 8. 2014. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil dopis vročen pooblaščenki tožnika dne 15. 9. 2014, ko je tudi pričel teči rok za vložitev tožbe. Začetek roka za vložitev tožbe je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 namreč določen s trenutkom vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V konkretni zadevi se je rok za vložitev tožbe iztekel dne 15. 10. 2014. 16. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil dne 11. 3. 2015, kar je, glede na to, da se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe v konkretni zadevi iztekel dne 15. 10. 2014, prepozno. Sodišče je zato tožbo zoper odločbo št. 18002-2/2013/33 z dne 21. 8. 2014 z dne zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 17. Tožnik je s tožbo zahteval, da sodišče izpodbijani odločbi izreče za nični in ju odpravi, na ničnost pa, po določbi drugega odstavka 37. člena ZUS-1, pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče zato še pojasnjuje, da lahko odločitev o ničnosti upravnega akta sprejeme le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo, določene v 36. členu ZUS-1 (smiselno tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014). V prejšnjih točkah obrazložitve sodbe je sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso izpolnjene, kar hkrati pomeni, da tudi niso podani pogoji za odločanje sodišča o ničnosti izpodbijanih odločb. opomba (1) : Pooblastilo za zastopanje tožnika v predmetnem upravnem sporu je bilo sodišču dostavljeno dne 24. 3. 2015. Od tega dne dalje je sodišče, skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP, pisanja v zadevi vročalo pooblaščenki tožnika.