Jedro

Triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev, posamezna od občasnih terjatev pa nima enake usode kot druge. Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve. Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih ZOR v 2. odstavku 372. člena določa, da zastarajo tako kot občasne terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi z dne 30.5.2003 ostane v veljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba za znesek 377.445,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.4.2003 dalje do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 30.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo kot neutemeljen. Tako stališče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožnika napačno. Iz pogodbe o dolgoročnem kreditu izhaja, da bo kreditojemalec kredit vračal v 36. mesečnih obrokih. Mesečni obrok je bil sestavljen iz dela glavnice in obresti, ki so se mesečno spreminjale glede na vsakokrat veljavni sklep o obrestnih merah banke (2. člen pogodbe). Glede na svojo vsebino so posamezni mesečni obroki anuitete, saj so sestavljeni iz dela glavnice in obresti. Glede zastaranja anuitet pa je zakon popolnoma jasen, saj zastarajo v roku 3. let od zapadlosti vsake posamezne anuitete (2. odst. 373 člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). O tem se je izjasnilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. II Ips 185/2001, ko je v razlogih sodbe navedlo, da obročno plačilo glavnice brez obresti niso anuitete in zanje ne velja triletna zastaralna doba. Z nasprotno razlago zgoraj navedenega je nedvomno, da gre v zadevnem primeru, glede na to, da so se mesečno plačevale tudi obresti, za mesečne anuitete, kot je to zatrjevala tožena stranka ves čas postopka. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala nasprotnega. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem ali gre za anuitete ali ne, ni ukvarjalo. Postavilo se je na stališče, da predstavlja kredit enotno obveznost, dogovor o 36. delnih plačilih kredita pa ni bil takšne narave, da bi vsaka izmed njih imela naravo samostojne terjatve. Sodišče prve stopnje svojega zaključka ni obrazložilo, predvsem pa je takšen zaključek napačen. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje navrglo dele razlogov sodb Vrhovnega sodišča RS, na katere se je sklicevala tožeča stranka, vendar je šlo v obeh zadevah za povsem različno dejansko stanje od zadevnega. Poleg tega je iz zgoraj navedene kreditne pogodbe razvidno, da je bilo vračilo kredita razdeljeno na 36. samostojnih mesečnih zneskov. Njihova samostojnost je razvidna tudi iz dejstva, da se je njihova višina sproti spreminjala, glede na vsakokratne spremembe obrestnih mer, ravno slednje pa predstavlja bistvo anuitete, zaradi smiselne podobnosti z vračilom obresti, je zakon zanje uredil enak zastaralni rok kot za obresti, to je triletni zastaralni rok.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je pok. G.K. (toženčev pravni prednik) s tožečo stranko dne 1.2.1996 sklenil pogodbo o dolgoročnem kreditu za znesek 450.000,00 SIT, ki se ga je zavezal vrniti v 36. mesečnih obrokih. Ker zapadle obveznosti niso bile poravnane, je dolg na dan 23.4.2004 znašal 377.445,80 SIT. Med pravnima strankama pa je sporno ali je navedena terjatev zastarala, glede na to, da je bil zadnji obrok poravnan dne 15.7.1998, izvršilni predlog pa je bil vložen dne 16.5.2003. Za presojo toženčevega ugovora zastaranja je odločilen odgovor na vprašanje, ali je treba uporabiti splošen, petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ali pa velja triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR.

Triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so (poleg ostalega) samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev, posamezna od občasnih terjatev pa nima enake usode kot druge. Obroki posojila (kredita) pa ne glede na takšno ali drugačno voljo pogodbenih strank ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok. Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih ZOR (kot izjemo) v 2. odstavku 372. člena določa, da zastarajo tako kot občasne terjatve (v treh letih). Anuitete pa niso vsa obročna odplačila, temveč le tista, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti. Podani morajo biti torej trije pogoji. Anuitete morajo biti: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuitete in (zato) tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila, za katera 2. odstavek 372. člena ZOR posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok.

Toženec je na naroku dne 1.4.2004 zatrjeval, da je bilo med tožečo stranko in njegovim pravnim prednikom dogovorjeno vračilo kredita v mesečnih anuitetah, ki so bile sestavljene iz dela glavnice in vsakokrat veljavnih obresti. Sodba sodišča prve stopnje pa o tem ali so bile dogovorjene anuitete v smislu 2. odst. 372. člena ZOR nima razlogov. Obremenjena je z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere jo je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju ugotoviti ali so bile v obravnavanem primeru dogovorjene anuitete v smislu 2. odst. 372. člena ZOR in na podlagi tega ugotoviti ali je ugovor zastaranja utemeljen, svojo odločitev pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi jasno in popolno obrazložiti.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.