Jedro

Protispisnost je podana, kadar sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev stori napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej, da jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Kršitev ni podana, kadar sodišče tem dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi jo po mnenju stranke moralo. Ugotoviti torej je, da z očitkom bistvene kršitve toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (I. točka izreka) ter da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tekom postopka vztrajala, da do škode ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, in da je bila prometna nesreča nameščena oziroma namerno povzročena. Glede na podani ugovor toženke, bi zato skladno z uveljavljeno sodno prakso (II Ips 145/2011), tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) moral dokazati nastanek zavarovalnega primera. Sodišče prve stopnje je po oceni toženke zmotno zaključilo o obstoju škodnega dogodka oziroma, da je tožnik zadostil dokaznemu bremenu. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje z dokazno in trditveno nepodprtim sklepanjem pripisalo sporno lego vozila nagonski in nepremišljeni reakciji voznika po trčenju. Iz položaja vozila je namreč razvidno, da vozilo v ta položaj ni moglo priti z enostavnim nagonskim ali nepremišljenim vzvratnim premikom, saj bi mu bilo pri tem na poti drevo, v katerega se je zaletelo. Slednje pa po mnenju toženke kaže premišljen in načrtno izveden manever. Nekonsistentna naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je sledilo le delu izpovedb neposrednih udeležencev škodnega dogodka, v delu, ki pa se ne sklada z odločitvijo sodišča, pa je izpovedbe v celoti označilo za neverodostojne. Pri tem pa ni pojasnilo zakaj ocenjuje, da v tem delu niso verodostojno izpovedali. Prav tako za neverodostojne označi izpovedbe policistov, čeprav tudi v tej zvezi ne poda utemeljenega razloga. Meni, da izpovedbe policistov, ki se nanašajo na nenavadno obnašanje vseh udeleženih tekom policijske obravnave škodnega dogodka ter nesklepčnosti njihovih izjav, neutemeljeno niso bile upoštevane. Uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker dokazna ocena naj ne bi obsegala vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, temveč naj bi sodišče prve stopnje brez razloga za verodostojen vzelo le en dokaz - mnenje izvedenca in je ostale dokaze presojalo zgolj skozi skladnost z njim. Sodišče prve stopnje pa je pozabilo na nesporno dejstvo, ki ga večkrat omenja tudi sam izvedenec, da le materialni dokazi ter izračuni na njihovi podlagi ne zadostujejo za presojo o tem, ali je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga opisuje tožnik, temveč je bistvenega pomena presoja verodostojnosti izjav neposrednih udeležencev v prometni nesreči. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženke. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je vmesno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Protispisnost je podana, kadar sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev stori napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej, da jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Kršitev ni podana, kadar sodišče tem dokazom pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi jo po mnenju stranke moralo.(1) Ugotoviti torej je, da z očitkom bistvene kršitve toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V tej zvezi pa sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ocenjuje, da je bila dokazana ocena sodišča prve stopnje izvedena skladno z določbo 8. člena ZPP, saj je o tem katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za dokazana odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena ne temelji le na presoji izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke mag. F.J. in njegove dopolnitve, ampak tudi izpovedbe tožnika kot stranke ter udeležencev prometne nesreče R.S. ter D.G. kot prič, kakor tudi presoji listinskih dokazov in izpovedb policistov T.V. ter D.H., ki sta sestavila policijski zapisnik. Izčrpna, jasna in povsem logično razumljiva je ocena sodišča prve stopnje o tem, zakaj je izpovedbam tožnika ter prič R.S. in D.G. sledilo v delu, ko so opisale kako je do škodnega dogodka prišlo, saj je bila njihova izpovedba podprta tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, medtem ko jim v delu, ko so izpovedali, da vozilo po trku ni bilo premaknjeno, ni sledilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je po škodnem dogodku prišlo do premika vozila. Razloge za takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje podalo v 13. točki obrazložitve. Prav tako je v 14. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo policijskemu zapisniku in izpovedbam policistov T.V. in D.H., ki sta sestavila policijski zapisnik, saj je tožnik v okviru dokaznega postopka zlasti z izvedencem uspel prepričljivo izpodbiti verodostojnost tega policijskega zapisnika.

7. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ustrezno opravljeni in obrazloženi dokazni oceni, o tem, da je bil tožnik dne 22. 7. 2013 kot sopotnik v vozilu Renault Clio, udeležen v prometni nezgodi, pri tem pa je bil pripet z varnostnim pasom. Škodni dogodek pa je predstavljal negotov, od udeležencev neodvisen dogodek v smislu prvega odstavka 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vozilo je sicer bilo po trku premaknjeno nazaj v položaj pred drevo, vendar takšen post festum premik vozila tudi po oceni sodišča druge stopnje v ničemer ne more vplivati na presojo obstoja škodnega dogodka, torej trka v drevo, do katerega je prišlo že pred tem. S tem je zavrniti ugovor toženke o nameščeni oziroma namerno povzročenem škodnem dogodku. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi z izvedencem cestnoprometne stroke uspel dokazati, da je bil škodni dogodek posledica nekega negotovega dogodka, za katerega je podano zavarovalno kritje zavarovalnice na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-10 (priloga B3). Toženka pa nasprotnih trditev o nameščeni prometni nezgodi, ko tako uveljavlja ugovor nenastale pravice, ni uspela dokazati, oziroma je njene trditev o tem, da je vozilo Renault Clio na desni strani najprej oplazilo drevo in zapeljalo mimo njega, nato pa zapeljalo nazaj in nato zapeljalo v drevo, izvedenec cestnoprometne stroke izrecno ovrgel. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno in tudi ne v nasprotju s sodno prakso upoštevalo porazdelitev dokaznega bremena med pravdnima strankama, zato so nasprotne pritožbene navedbe s citiranjem judikata neutemeljene. Zavrniti je tudi pritožbene trditve, da nagonski ali nepremišljen premik vozila po trku ne bi bil mogoč, ker bi vozilu pri tem bilo na poti drevo, v katerega se je zaletelo, in bi zato bilo mogoče sklepati, da je bil premik vozila premišljen in načrtno izveden. Ravnanje udeležencev prometne nezgode po trku v drevo ne vpliva na ugotovljeno,dejstvo, da je do trka v drevo prišlo na način, kot ga je potrdil izvedenec. Toženka pa trditev, da bi bilo iz ravnanja udeležencev nesreče po trku mogoče sklepati, da je bila nesreča namenoma povzročena, ni uspela dokazati. Tudi morebitna ovira pri vzvratni vožnji vozila Renault Clio po trku v drevo ne omogoča zaključka, da je bil ta premik premišljeno, načrtno izveden ter bi bilo zaradi takega ravnanja moč zaključiti, da je voznik tega vozila namerno povzročil trk v drevo in s tem namenoma povzročil prometno nesrečo. 8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

op. št. (1) : Tako odločbi VS RS II Ips 314/2012 z dne 2. 10. 2014 in II Ips 127/2012 z dne 16. 1. 2014 in številne druge.