Jedro

Če se stranka ne pritoži zoper sklep, s katerim se okrajno sodišče izreče za nepristojno, ne more v kasnejšem postopku pred drugim sodiščem uspešno uveljavljati ugovora pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej sklenilo, da se ugovor krajevne in stvarne pristojnosti zavrne, nato pa razsodilo, da je zahtevek po tožbi utemeljen po temelju le za obdobje od 13.4.1991 do 31.5.1991, zahtevek za obdobje od 15.11.1990 do 12.4.1991 in za obdobje od 1.6.1991 do 31.12.1991 pa je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo 10.500,00 SIT po nasprotni tožbi.

Zoper sodbo in sklep se zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sklep razveljavi, posledično pa naj razveljavi tudi vmesno in delno sodbo, saj jo je sprejelo sodišče, ki za to ni pristojno. Pritožnik sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik se namreč strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za navaden premoženjskopravni spor in ne za spor iz avtorske oziroma sorodne pravice. Kljub taki ugotovitvi, ugotavlja pritožnik, pa je okrožno sodišče vzelo zadevo v razsojanje in ni sprožilo kompetenčnega spora. Pritožnik se sklicuje na 1. odstavek 19. člena ZPP, ki določa, da mora vsako sodišče ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost. Pritožba ni utemeljena.

4. točka drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno.

Četudi bi držalo, kot trdi pritožnik, da je okrožno sodišče razsodilo o zadevi iz pristojnosti okrajnega sodišča, bi to ne predstavljalo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj je ravno okrožno sodišče višje prvostopno sodišče kot okrajno sodišče. Prav tako pa ni podana druga različica te absolutne bistvene kršitve, da bi torej sodišče na ugovor nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Ugovor krajevne pristojnosti namreč lahko poda stranka najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člen ZPP). Le na tak ugovor se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, po uradni dolžnosti pa se lahko izreče za nepristojno le v primeru, ko je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, pa še to le ob predhodnem preizkusu tožbe.

V obravnavani zadevi pravila o prekluziji stranke za ugovor krajevne pristojnosti sicer ni mogoče neposredno uporabiti, saj je v času, ko je tožena stranka vložila odgovor na tožbo, postopek tekel še pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Tožena stranka takrat torej sploh ni mogla ugovarjati, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi ter se pristojnost tega sodišča po naravi stvari tudi ni mogla ustaliti. Vendar pa se je imela tožena stranka nato možnost pritožiti zoper sklep Okrajnega sodišča v Piranu, s katerim se je to izreklo za stvarno in krajevno nepristojno. Tožena stranka se zoper sklep ni pritožila, s čimer je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi izgubila možnost podati ugovor krajevne pristojnosti. To pa pomeni, da je bil ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je podala kasneje, prepozen, saj je bil vložen v času, ko je že prišlo do t.i. tihe prorogacije.

Iz navedenih razlogov sledi, da zatrjevana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ni podana. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno sprožiti kompetenčnega spora. To je namreč zgolj možnost, ki jo sodišče ima, ne pa tudi njegova dolžnost. Ne glede na to stališče, pa bi opustitev sprožitve kompetenčnega spora v nobenem primeru ne predstavljala absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, prav tako pa tudi ni videti vzroka (predvsem pa ga pritožnik niti ne zatrjuje), da bi takšna odločitev kakorkoli vplivala na pravilnost meritorne odločitve.

Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. To velja tudi glede odločitve, ki jo zajema sodba, kolikor je pritožbo mogoče razumeti tako, da vlaga pritožbo tudi proti sodbi. Ob tem pa niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna ter jo pritožbeno sodišče sprejema, kakor tudi soglaša z razlogi izpodbijane odločbe. V skladu z določbo 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo potrdilo.