Jedro

Odprava odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka po določbi 2. odstavka 197. člena ZDavP je izjema, ki je posebej določena za to vrsto davka in morajo biti za njeno uveljavitev izpolnjeni vsi predpisani pogoji, to pa je, da je bila pogodba razdrta po volji pogodbenih strank ali z odločbo sodišča izrečena za neveljavno. Ker v obravnavanem primeru pogodba ni bila razdrta po volji obeh pogodbenih strank, saj kupec sporazuma o razdrtju ni podpisal in, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov pri razdrtju pogodbe ni hotel sodelovati, tudi po presoji sodišča pogoji za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo davka po 197. členu ZDavP v tem primeru niso izpolnjeni. Tožbena navedba, da je pogodba, glede na določbe 125. in 126. člena ZOR zaradi neizpolnitve s strani ene pogodbene stranke razdrta že po samem zakonu, je v tem primeru pravno neupoštevna, saj ZDavP ugotavljanja pogojev, po katerih se pogodba šteje za razdrto po zakonu med razlogi za vračilo davka ne določa, za presojo pa ni relevantna niti kasneje sklenjena pogodba o prodaji iste nepremičnine, saj ne spreminja relevantnega dejanskega stanja glede na pogoje iz 2. odstavka 197. člena ZDavP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 25. 3. 2003, s katero ni bilo ugodeno njeni vlogi za vračilo davka na promet nepremičnin, odmerjenega po kupoprodajni pogodbi s kupcem CC, iz D. Iz podatkov in listin v spisu je razvidno, da je tožnik dne 26. 2. 2003 pri prvostopnem organu vložil zahtevek za vračilo davka na promet nepremičnin v znesku ... SIT, ki je bil plačan iz naslova dne 20. 4. 2000 sklenjene kupoprodajne pogodbe med njim kot prodajalcem in CC kot kupcem, v katerem je navedel, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo, ker kupec ni plačal kupnine in je tako pogodba po samem zakonu razdrta, kupec pa ni hotel skleniti pisnega sporazuma o razdrtju. Prvostopni organ vlogi za vračilo davka na promet nepremičnin ni ugodil z navedbo, da iz tožnikove vloge za vračilo davka ne izhaja, da je pogodba o prenosu nepremičnin razdrta po volji obeh pogodbenih strank in se pri tem skliceval na določbo 2. odstavka 197. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP). Tožena stranka v izpodbijani odločbi pritrjuje prvostopnemu organu. ZDavP v 2. odstavku 197. člena določa, da ima zavezanec, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank preden je opravljen prenos na novega pridobitelja ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. Če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti ali se izpolni samo deloma, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu plačani prometni davek vrne v celoti oziroma ustrezen del. V primerih iz 2. in 3. odstavka tega člena zavezancu ob vračilu prometnega davka ne pripadajo obresti. Vsaka pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini je odraz svobodne volje strank, ki lahko s svojim premoženjem prosto razpolagajo in se vanjo davčni organ ne spušča. Njegova pristojnost in naloga je, da glede na vsebino sklenjenega pravnega posla, kot izhaja iz predloženega dokumenta presodi, ali je ta podvržen plačilu davka in katerega, ter da, upoštevajoč ustrezne davčne predpise, davek odmeri, odloči o oprostitvi plačila davka ali pa odloči o vračilu plačanega davka, kadar je ta možnost z zakonom izrecno določena. Po mnenju tožene stranke je glede na določbo 2. odstavka 197. člena ZDavP pogoj za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka, da je bila pogodba razdrta po volji vseh pogodbenih strank ali z odločbo sodišča izrečena za neveljavno. Zgolj enostransko razdrtje pogodbe, kljub morebitni izpolnitvi pogojev za razdrtje pogodbe po zakonu v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih ne zadošča, saj se v davčnem postopku zadeve prvenstveno obravnavajo po davčnih predpisih. Določba "da je pogodba razdrta po volji strank" pomeni, da je potrebna volja vseh pogodbenih strank in ne le ene in da mora biti ta volja pogodbenih strank jasno in nedvoumno izražena. Ker mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice sklenjena v pisni obliki, mora biti tudi odločitev pogodbenih strank o razdrtju pogodbe izražena v pisni obliki. Davčni organ pa ni dolžan ugotavljati ali je bila pogodba s posamičnimi dejanji ene ali druge pogodbene stranke razdrta oziroma razveljavljena, saj odloča o zahtevku za odpravo odločbe in vračilo plačanega davka na promet nepremičnin le na podlagi vloge zavezanca in predloženih pisnih dokazil. Po 15. členu ZDavP mora namreč zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik je sicer priložil pozive svojega odvetnika kupcu k plačilu kupnine z opozorilom, da se bo pogodba štela za razdrto ter predlog sporazuma o razveljavitvi kupne pogodbe, podpisan s strani tožnika, vendar pa iz predloženih listinskih dokazil ni jasno in nedvoumno razvidna volja pogodbenih strank, da se prodajna pogodba z dne 20. 4. 2000 razdre in predložena enostranska dokazila niso zadostna podlaga za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka po 2. odstavku 197. člena ZDavP.

Tožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Meni, da je izpodbijana odločba materialno-pravno nepravilna. Dikcija 2. odstavka 197. člena ZDavP ne prejudicira takega razdora, ki bi moral biti izražen s posebnim pisnim sporazumom pogodbenikov. Razdor se lahko ugotovi tudi s smiselnimi (konkludentnimi) dejanji. Kupec je bil z dopisom z dne 25. 9. 2001 pozvan, da plača kupnino po pogodbi in obenem opozorjen na posledice v primeru neplačila, določene v 126. in 125. členu ZOR, vendar poštnih pošiljk kupec sploh ni prevzel. Predhodno je bil 11. 9. 2001 pozvan vsaj k delnemu plačilu kupnine. Glede na tako dejansko stanje in glede na to, da kupec ni plačal niti tolarja kupnine, je treba šteti, da je predmetna pogodba razdrta po volji strank, izraženi z njunim ravnanjem. V tem primeru pa tožnik sploh ne bi imel pravovarstvenega interesa za vložitev tožbe za neveljavnost kupne pogodbe, ker bi sodišče tak njegov zahtevek iz tega razloga (pomanjkanja interesa) zavrnilo, saj neplačilo kupnine kljub določitvi naknadnega roka pomeni razdrtje sklenjenega posla že po samem zakonu. Iz priložene kupne pogodbe z dne 20. 7. 2004 izhaja, da je bila glede iste nepremičnine sklenjena nova pogodba, ki dokazuje, da je prišlo do razdrtja prejšnje, saj prejšnje ni mogoče izpolniti, če je sklenjena že nova, ki je pravno perfektna in realizirana. Meni, da je podan razlog za vračilo davka po določbi 197. člena ZDavP, prav tako pa tudi ni pravično, da tožnik brez podlage plačuje davek. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano določbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki je bil tožeči stranki posredovan, vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Z vlogo št. ... z dne 28. 10. 2004 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je nastopila takšna okoliščina, po kateri se, glede na določbo 2. odstavka 197. člena ZDavP, odločba o odmeri davka na promet nepremičnin lahko odpravi in se tožniku kot prodajalcu in zavezancu za plačilo davka, plačani prometni davek vrne. ZDavP v 2. odstavku 197. člena določa, da ima zavezanec v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank preden je opravljen prenos na novega pridobitelja ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. Z uporabo navedene določbe je strankam omogočeno, da se v primeru razdrtih ali za neveljavne izrečenih pogodb o prenosu nepremičnin, na podlagi katerih izvršitev prenosa ni bila realizirana, plačani prometni davek vrne. V obravnavanem primeru je bila pogodba med strankama sklenjena, po plačilu davka je bila, kot izhaja iz tožbi priloženih listin, tudi notarsko overjena in s tem sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Glede na določbe ZDavP mora zavezanec za davek na promet nepremičnin vložiti napoved v 15 dneh po nastanku davčne obveznosti, plačilo davka od prometa nepremičnin pa je obveznost prodajalca kot zavezanca (5. člena Zakona o davku na promet nepremičnin, Uradni list 57/99 in 67/02, ter 193. člen ZDavP). Odprava odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka po določbi 2. odstavka 197. člena ZDavP je izjema, ki je posebej določena za to vrsto davka in morajo biti za njeno uveljavitev izpolnjeni vsi predpisani pogoji, to pa je, da je bila pogodba razdrta po volji pogodbenih strank ali z odločbo sodišča izrečena za neveljavno. Ker v obravnavanem primeru pogodba ni bila razdrta po volji obeh pogodbenih strank, saj kupec sporazuma o razdrtju ni podpisal in, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov pri razdrtju pogodbe ni hotel sodelovati, tudi po presoji sodišča pogoji za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo davka po 197. členu ZDavP v tem primeru niso izpolnjeni. Tožbena navedba, da je pogodba, glede na določbe 125. in 126. člena ZOR zaradi neizpolnitve s strani ene pogodbene stranke razdrta že po samem zakonu je v tem primeru pravno neupoštevna, saj ZDavP ugotavljanja pogojev, po katerih se pogodba šteje za razdrto po zakonu med razlogi za vračilo davka ne določa, za presojo pa ni relevantna niti kasneje sklenjena pogodba o prodaji iste nepremičnine, saj ne spreminja relevantnega dejanskega stanja glede na pogoje iz 2. odstavka 197. člena ZDavP. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.