Jedro

Upnik mora za uspeh z začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati aktivno delovanje dolžnika (toženke) v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki je usmerjeno v preprečitev uveljavitve terjatve. Trditev, da obstaja resna nevarnost, da brez izdaje začasne odredbe, terjatev tožnikov ne bo poplačana, ne zadošča za verjeten izkaz obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tudi s sklicevanjem na odgovor na tožbo iz drugega postopka, kjer naj bi toženka izjavila, da je želela nepremičnino oddati za pet let, dokler ne bo sin polnoleten, potem naj hišo podre in si zgradi funkcionalen objekt, tožnika zatrjevane nevarnosti ne moreta izkazati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 15. 6. 2015

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnici prepovedalo razpolaganje in oddaja nepremičnine parc. št. 8/0 k. o. ... (ID 000) in parc. št. 9/0 k. o. ... (ID 000) in se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

2. Tožnika sta vložila pravočasno pritožbo (podrejeno predlog za izdajo začasne odredbe), v kateri uveljavljata številne kršitve. Sklepu očitata arbitrarnost, protipravnost, pristranskost in pravno nekakovostnost. Sklepa naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je ignoriralo tretjega tožnika družbo T., k. d., ki je najemnik dela njive na naslovu F., kar je tudi njen uradni sedež. Nepopolno in zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni upoštevalo vseh vlog pritožnika oziroma celotnega spisa in predlogov, ki so predmet spisa in s tem začasne odredbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi pritožnika vložila vloge za začasno odredbo dne 20. 4. 2015 in 4. 5. 2015, poleg tega pa naj bi še odvetnica vložila dopolnitev dne 4. 5. 2015. Vloga pooblaščenke z dne 4. 5. 2015 predstavlja le formalno dopolnitev predloga za začasno odredbo, torej le dodatek k dosedanjim vlogam, ne pa njihovo nadomestilo. Temelj predloga za začasno odredbo je tudi zahteva, da se dolžnici prepove razpolaganje po delni sodbi Okrajnega sodišča II P 3048/2012, dokler se ne konča kazenski postopek zoper dolžnico in sodnika. Po obsodbi obeh bo postopek obnovljen, pravnomočna sodba pa razveljavljena. Sodišče ni odločilo o vsem zahtevku, ker predlagana začasna odredba vsebuje tudi zahtevek, da se dolžnici prepove razpolaganje do konca kazenskega postopka zoper njo in sodnika. Zmotna je tudi ugotovitev, da bi moral upnik verjetno izkazati sedanje aktivno delovanje tožene stranke. Sklep ignorira navedbe v vlogi z dne 28. 4. 2015, kjer je vlogi priložen fragment odgovora na tožbo v postopku III P 427/2013, iz katerega izhaja, da toženka očitno hoče nepremičnino prepisati sinu, da bi se izognila ogromnim odškodninskim terjatvam tožnikov zoper toženko. Izpolnjen je tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, izpodbijan sklep zmotno pravno trdi, da naj bi obstajala večinska praksa, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Zgolj obratno je resnica, saj bi upoštevanje tega stališča pripeljalo do popolnega izničenja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin (VSL II Cp 1396/2011). Ustavni pravici do lastnine nasproti stoji pravica do učinkovitega sodnega varstva. Ni res, da pritožnik ni zatrjeval nevarnosti glede uveljavitve nedenarne terjatve. Upnika sta že v vlogi z dne 7. 4. 2015 in z dne 4. 5. 2015 zatrjevali in jo konkretizirali. Namen toženke je preprečiti izvršljivost postopkov, v katerih se vtožuje vračilo preveč plačane najemnine ter nalaga dolžnici izvedbo del, da bi bil objekt uporaben. Zmotno je tudi stališče sodišča, da naj bi se moral pritožnik izseliti. Nadalje ni res, da naj bi pritožnik moral izkazati zakaj potrebuje zgolj te prostore za opravljanje svoje dejavnosti. Pritožnik je najemnik objekta in ima pravico, da terja izpolnitev pogodbe po določbah OZ. Pravica do najemnine se izraža tudi v ustavni stanovanjski pravici določeni v prvem in drugem odstavku 36. člena URS. Pritožnikom se ni treba izseliti. Tretji odstavek 270. člena ZIZ se za nedenarno terjatev lahko uveljavlja le smiselno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnika v tem postopku s tožbo zahtevata ugotovitev obstoja najemnega razmerja med drugim tožnikom in toženko za obdobje od 1.1.2011 do 31.12.2021 za objekt na naslovu F. v Ljubljani in plačilo 60.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje ni arbitraren in da so bila tožnikoma v postopku zagotovljena vsa ustavna jamstva. Podrobneje na te očitke niti ni mogoče odgovoriti, saj so nerazumljivi in nedoločeni; očitno gre za prepise delov posameznih nekaterih odločb Ustavnega sodišča RS.

6. Glede na pojasnilo pooblaščenke tožnikov, da je začasna odredba predlagana v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj pogojev po 270. in 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ni res, da sodišče ni upoštevalo vseh navedb tožnikov in ni odločilo o celotnem predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tožnika večkrat pozvalo k popravi začasne odredbe(1), in ker sta tožnika izjavila, da bo odvetnica vložila svojo vlogo, ker sama vloge ne znata dopolniti, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je predlog za izdajo začasne odredbe, kot ga je oblikovala pooblaščenka tožnikov v vlogi z dne 4. 5. 2015, tisti predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je treba odločiti. Ne drži, da je sodišče ignoriralo tretjega tožnika (družbo T., k. d.), saj se je sodišče glede te družbe s sklepom z dne 1. 7. 2015 izreklo za stvarno nepristojno, ta sklep pa je pravnomočen.

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora upnik za uspeh z začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati aktivno delovanje dolžnika (toženke) v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki je usmerjeno v preprečitev uveljavitve terjatve. Trditev, da obstaja resna nevarnost, da brez izdaje začasne odredbe, terjatev tožnikov ne bo poplačana, ne zadošča za verjeten izkaz obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tudi s sklicevanjem na odgovor na tožbo iz drugega postopka, kjer naj bi toženka izjavila, da je želela nepremičnino oddati za pet let, dokler ne bo sin polnoleten, potem naj hišo podre in si zgradi funkcionalen objekt, tožnika zatrjevane nevarnosti ne moreta izkazati. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da bi upoštevanje v sklepu zavzetega stališča, da vsak poseg v tujo lastninsko pravico predstavlja za lastnika škodo, pripeljalo do popolnega izničenja prepovedi odtujitve in obremenitve. Sodišče prve stopnje je predvsem poudarilo, da je neznatna škoda pravni standard, ki je odvisen od konkretnih okoliščin primera, ki jih mora zatrjevati in dokazati upnika (tožnika), ki pa tega bremena nista zmogla.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela izkazati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. S trditvijo, da bi prvi tožnik v primeru prodaje nepremičnine ostal brez stanovanja, verjeten obstoj težko nadomestljive škode ne more biti verjetno izkazan že zato, ker mora isto nepremičnino izprazniti na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 3048/2012(2) in jo izročiti toženki. Tudi glede drugega tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve) in jim nima kaj dodati. Enako velja za razloge glede (ne)izpolnjenosti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

O pritožbi zoper sklep z dne 8. 1. 2016

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 12. 2005, v katerem sta tožnika zatrjevala "nove nevarnosti nepopravljive škode"

10. Tožnika sta se zoper sklep pravočasno pritožila in v bistvenem uveljavljata enake pritožbene razloge kot v pritožbi zoper sklep z dne 15. 6. 2015 (glej 2. točka tega sklepa), vključno s številnimi očitki kršitev ustavnih pravic.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi tokrat pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne (270. člen ZIZ) in nedenarne terjatve (272. člen ZIZ) niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja in razlogom sodišča prve stopnje nima kaj dodati. Na večino pritožbenih navedb, ki so dobesedno prepisane iz pritožbe zoper sklep z dne 15. 6. 2015, je že odgovorjeno in se pritožbeno sodišče na te razloge le sklicuje, da jih ne bo prepisovalo. Brezpredmetne pa so pritožbene navedbe o neznatni škodi, ker tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 30. 12. 2015 obstoja pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ nista zatrjevala.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnika sta vlagala obširne laične vloge. Zoper prvega tožnika teče postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ki v času odločanja še ni končan.

Op. št. (2): S sodbo je bila prvemu tožniku odpovedana najemna pogodba za najem stanovanja v hiši in vrta, vse na naslovu F. Gre za isto pogodbo, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi; tožnika zahtevata ugotovitev obstoja najemnega razmerja, ki je bilo že pravnomočno odpovedano. Pritožbeno sodišče se o dopustnosti takega zahtevka ne izreka, ker se sodišče prve z verjetnostjo obstoja terjatve ni ukvarjalo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zaradi neizpolnjenega pogoja iz drugega odstavka 270. in 272. člena ZIZ.