Jedro

Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice in zaradi strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnik izpostavlja, za nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi česar ni podan niti temelj odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo v celoti, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, na podlagi katerega predpisa je bil župan tožene stranke A.A. pooblaščen za vdor v tožnikovo kodo za dostop do računalnika ter pregled dokumentov brez vednosti oz. privoljenja tožnika. Navaja, da je sodišče predlagane dokaze neutemeljeno zavrnilo in je favoriziralo toženo stranko. Zatrjuje, da so mu bile v postopku na prvi stopnji kršene ustavne pravice, ker med obravnavo ni mogel uveljavljati pravic, ki mu kot pripadniku madžarske narodne manjšine pripadajo. Vodenje postopka na prvi stopnji je v tožniku vzbudilo dvom v sodnika, zato zahteva obravnavo zadeve pred drugim sodnikom in drugim sodiščem. Navaja, da so se zapisniki narokov za glavno obravnavo pisali samo v slovenskem jeziku, na glavni obravnavi pa sta sodelovala sodnika porotnika, ki ne govorita madžarskega jezika, zato mu je bila odvzeta pravica do naravnega jezika, saj na sodišču prve stopnje ni sodnika za vodenje obravnav v madžarskem jeziku. Meni, da predsednik senata sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smel soditi, ker ni ustrezno strokovno usposobljen, saj se ni udeležil izobraževanja za vodenje dvojezičnih obravnav, zato ne ustreza merilom naravnega sodnika. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker ni bila podana v madžarskem jeziku, ker v postopku odpovedi ni bil zaslišan, ni imel odvetnika in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov. Navaja še, da sodišče prve stopnje tožnikovih navedb in dokazov ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, spregledalo je tudi sodno prakso, na katero je opozarjal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, razlogi sodbe pa niso nejasni ali v nasprotju sami s seboj. Sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato ni podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa svojih pritožbenih navedb, s katerimi je smiselno uveljavljal to kršitev, ni konkretiziral, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni bil mogoč.

6. Tožnik v pritožbi tudi pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njegovih dokaznih predlogov. Tožnik bi v pritožbi moral določno navesti, katerih dokaznih predlogov prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, tudi pritožbeni preizkus uveljavljane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoč.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve ustavne pravice iz 62. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Na območju Občine B., kjer je bival in bil zaposlen tožnik, sta v skladu z določbami 11. člena URS1 uradna jezika tako slovenščina kot madžarščina. Na podlagi 62. člena URS ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Zaradi tožnikove zahteve, dane na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2011, se je postopek v obravnavani zadevi vodil dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku. Sodišče prve stopnje je zato postopek vodilo s pomočjo sodnega tolmača, ki je prevajal vse vloge pravdnih strank, sodna pisanja in vse, kar je bilo rečeno na narokih za glavno obravnavo (tretji odstavek 68. člena Sodnega reda - SR). S tem je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo uveljavljanje ustavne pravice do uporabe svojega jezika in pisave ter postopalo v skladu z določbo 102. člena ZPP.

8. Tožnik očitkov kršitev, ki naj bi bile storjene zaradi neprevajanja zapisnikov narokov za glavno obravnavo in zaradi neznanja madžarskega jezika sodnikov porotnikov, ni uveljavljal pravočasno, tj. takoj za tem, ko je ugotovil, da zapisnik naroka ni preveden oziroma da pri sojenju sodelujejo sodniki porotniki, ki ne govorijo madžarskega jezika (286.b člen ZPP). Ti očitki po stališču pritožbenega sodišča tudi niso utemeljeni, saj prevajanja zapisnikov narokov tožnik ni nikoli predlagal, na naroku pa je sodeloval sodni tolmač. Neznanje madžarskega oziroma italijanskega jezika sodnikov, ki sodijo v zadevi, izrecno predvideva že SR in v ta namen določa sodelovanje sodnega tolmača. 9. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo dvakrat. V prvotnem postopku je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti v skupni višini 34.000,00 EUR ter plačilo odškodnine zaradi povračila škode iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek s sodbo, opr. št. Pd 270/2008 z dne 9. 7. 2015 v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 88/2016 z dne 21. 7. 2016 prvostopenjsko sodbo potrdilo v delu glede plačila odškodnine v znesku 8.000,00 EUR v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s preostalim delom zahtevka (za plačilo odškodnine v skupnem znesku 34.000,00 EUR) pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker slednje ni utemeljilo razlogov za svojo določitev o tem delu tožbenega zahtevka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, opr. št. Pd 118/2016 z dne 22. 11. 2016 zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo in razlogi zanjo v celoti strinja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

10. Tožnik v svoji pritožbi obširno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustavne pravice iz 62. člena URS, v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da niso podane. V pritožbi pa tožnik ni konkretizirano prerekal oziroma izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti ter razžalitve dobrega imena in časti. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ki jo opravi po uradni dolžnosti.

11. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je določal, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to škodo delavcu povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v OZ in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter krivda. Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice in zaradi strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnik izpostavlja, za nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi česar ni podan niti temelj odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka in o kateri se je odločalo v ločenem delovnopravnem sporu, in za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP jih pritožbeno sodišče zato ni presojalo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Ob bistveno enaki procesni situaciji je enako odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 78/2012 z dne 5. 3. 2013.