Jedro

Četudi je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, to ne pomeni, da ne sme pri oceni obstoja temelja odškodninske odgovornosti, med drugim upoštevati tudi dejstva umika obtožnega predloga in oprostilno kazensko sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo plačilni nalog istega sodišča, opr. št. I Pl 393/2003, z dne 24.3.2003, v celoti razveljavilo in kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.635,79 EUR, z valorizacijskimi obrestmi od 20.11.2002 do 6.3.2003 ter zakonske zamudne obresti od 7.3.2003 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 1.141,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obravnavani plačilni nalog vzdrži v celoti v veljavi, podrejeno temu pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na odločitev okrožnega državnega tožilca, ki je zoper obtoženca umaknil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja, zaradi česar je nato kazensko sodišče izdalo zavrnilo sodbo, čeprav je po določbi 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V nadaljevanju pritožba povzame izpovedbe prič P. F., M. G., J. V. in M. K., pri čemer opozarja na posamezne neskladnosti v njihovih izpovedbah, zaradi česar jim sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere. Pritožba zatrjuje skladnost izpovedb policistov S. in B., katerima bi sodišče moralo slediti. Tako bi bila podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca, ko je udaril policista S., in nastalo škodo zaradi tega udarca.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje in dodatno utemeljuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Res je po 14. čl. ZPP pravdno sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vendar sodišče prve stopnje s tem, ko je v dokazne namene upoštevalo umik obtožnega predloga državnega tožilca in posledično temu izdano oprostilno sodbo kazenskega sodišča, ni kršilo zgoraj citiranega določila pravdnega postopka. Izostanek temelja vtoževanega tožbenega zahtevka je namreč dokazovalo s številnimi dokazi, med katerimi sta bila tudi dejstvo umika obtožnega predloga in oprostilna kazenska sodba. Za takšno upoštevanje oprostilne sodbe kazenskega sodišča, vključno z umikom obtožnega predloga, pa ni ovire v določbah, ki urejajo pravdnih postopek.

Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi toženec z udarcem poškodoval policista S., oz. da bi policista sploh udaril, oz. da je celo dokazano, da toženec policista ni udaril, za pravilno in 8. čl. ZPP skladno, glede katere so v razlogih izpodbijane sodbe podani tudi obširni, logični in prepričljivi, vsi na dokazih temelječi razlogi, katerih pravilnost pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V odgovor pritožbi le še, da pritožbeni pomisleki dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajajo. Priče F., K., G. in V. so tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljive, saj vsaka od njih sporni dogodek opiše po svoje, vendar bistveno tako enako, da v njihovih izpovedbah ni opaziti pomembnih nasprotij. Pri tem ni spregledati niti poteka časa od dogodka do zaslišanja prič preko sedem let in pol, kar ima nedvomno za posledico, da spomin nekoliko zbledi. Z dodatnimi vprašanji pričam je imela možnost tudi tožeča stranka, da se z njimi še bolj razjasni dejansko stanje dogodka ali da se preizkusi verodostojnost prič. Strinjati se ni s pritožbo niti glede zatrjevane skladnosti izpovedb policistov, zaslišanih kot prič. Udarec s strani toženca po njunih izpovedbah naj bi namreč videl le eden izmed njiju, razlika pa je tudi v izpovedbi policista S., da naj bi toženec stal desno ob M., medtem ko policist B. izpove, da je toženec pred udarcem pritekel iz gruče ljudi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.