Jedro

Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v imenu tožene stranke sklenila prokuristka. Prokuristka je imela vsa pooblastila za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga sam podpis te pogodbe oziroma njena sklenitev, kljub temu, da pogodb o zaposlitvi od leta 1995 ni sklepala in kljub temu, da pri toženi stranki ni bila več zaposlena, ni zloraba položaja. Zloraba položaja bi bila podana šele v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana in sklenjena le fiktivno in ne z namenom opravljanja dela, da je bila torej sklenjena zgolj z namenom prijave toženca v zavarovanje, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se do tega tudi ni opredelilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisali tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki A.A., nična (točka I izreka) in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.630,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da direktor tožeče stranke B.B. do 30. 6. 2008, ko se je vodil narok na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 1737/2005, ni vedel, da je toženec zaposlen pri tožeči stranki. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je B.B. za podpis sporne pogodbe o zaposlitvi vedel, ker je podjetje tožeče stranke družinsko podjetje in v družini B. se je ves čas vedelo, da se bo toženec v podjetju po koncu študija zaposlil. Poleg tega pa je bil toženec dne 24. 10. 2005 (tri dni po podpisu pogodbe) na sestanku v pisarni B.B. in mu je o nastopu dela sam povedal. Tako je B.B. za pogodbo dejansko vedel ves čas in je ni takoj izpodbijal prav iz razloga, ker je tudi vedel, da jo je v imenu tožeče stranke veljavno podpisala A.A., ter da je bila sklenitev pogodbe njihova družinska odločitev. Pogodbo je tožeča stranka začela izpodbijati šele po tistem, ko je ocenila, da zaposlitev toženca v podjetju predstavlja oviro za cilje B.B. pri tožeči stranki. Tako ne drži, da je bila sklenitev pogodbe nemoralna in zato nična. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da si je B.B. od dneva podpisa Poslovnega načrta v letu 2004 do dneva sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi premislil in toženca ni več želel zaposliti, ker naj bi se odnosi med njima poslabšali. Toženec je bil štipendist tožeče stranke in je kot študent C. fakultete pri njej opravil tudi strokovno prakso. Tožeča stranka je zoper toženca v letu 2004 vložila tožbo za plačilo odškodnine, ker naj bi v letu 2001 uničil računalniški program tožeče stranke, odgnal poslovne partnerje in okrnil ugled tožeče stranke, ki zato ni dobila ISO standarda. Ta tožbeni zahtevek je bil pravočasno zavrnjen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je direktor tožeče stranke kljub temu v aprilu 2004 sprejel Poslovni načrt, v katerem je predvidel toženčevo zaposlitev in tudi ne, da so bili odnosi v družini B. ves čas komplicirani, prav tako je bila burna zgodovina te družine, vendar pa je družinsko podjetje kljub temu ves čas delovalo. Poslovni interesi, ki sta jih B.B. in toženec zasledovala v podjetju, so vedno znova oba silili, da sta vendarle komunicirala in sodelovala. Kot poudarja toženec, je B.B. v svoji izpovedbi sicer kategorično zanikal vse kar bi se lahko nanašalo na sporno pogodbo o zaposlitvi, izpovedal pa je, da je tožencu v obdobju po sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi odobril razne službene poti in računalniško opremo, iz tega pa se da razbrati, da so bili odnosi med njima po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vsaj v nekaterih obdobjih še dobri. Prvostopno sodišče ob napačnem izhodišču, da gre pri družini B. za povprečno družino, ni upoštevalo specifik odnosa družine B. in dejstva, da sta B.B. in toženec v času pred in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pozitivno sodelovala in je kljub temu, da vsi listinski dokazi kažejo na to, da je bilo v družini B. dogovorjeno, da se bo toženec zaposlil pri tožeči stranki, zaključilo, da je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z voljo B.B. in zato nična.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je tožeča stranka tožencu poslala dopis z dne 17. 10. 2005, v katerem je tožencu odgovorila, da nima potreb po delu novih delavcev. Najprej je sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožencu ta dopis poslala, kasneje pa je na ta dopis oprlo svojo ugotovitev, da B.B. toženca v letu 2005 ni nameraval zaposliti. Le potrdilo o oddaji pošiljke bi lahko dopis ustrezno časovno umestilo, saj toženec prejem tega dopisa zanika in je tako ta nastal le za potrebe tega postopka.

Nelogična je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do podpisa pogodbe prišlo samo zato, da bi si toženec pridobil položaj zaposlenega v podjetju. Je namreč 50 % družbenik tožeče stranke od leta 1999 in hkrati namestnik direktorja, kar pomeni, da je imel položaj in vpliv pri tožeči stranki ves čas, zato ni jasno, zakaj bi še posebej želel fiktivni položaj zaposlenega. Sodišče tudi ne bi smelo spregledati velike časovne oddaljenosti med dnem, ko je B.B. izvedel za pogodbo o zaposlitvi in dnem vložitve tožbe. Ves ta čas pa sta tožeča stranka in B.B. menila, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi nekaj, kar sta dolžna upoštevati.

Prvostopno sodišče je tudi spregledalo, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi logično nadaljevanje toženčevih aktivnosti pri tožeči stranki. Toženec in A.A. sta skladno izpovedala, da je toženec pri delu sodeloval že od mladih let ter da je delal kot študent, zato je bilo pričakovati, da se bo pri tožeči stranki tudi zaposlil. To je potrdil tudi B.B.. Tudi odnosi med A.A. in B.B. so bili v času, ko je podpisala pogodbo o zaposlitvi, še vedno občasno povsem normalni in produktivni, občasno pa sta hodila tudi skupaj na morje, je jasno, da s podpisom pogodbe o zaposlitvi ni zlorabila svojega položaja, ampak je izpeljala dogovor družine B. o tem, da se toženec pri tožeči stranki zaposli. Zato njeno ravnanje ni nemoralno in sklenjena pogodba ni nična.

A.A. in toženec sta skladno izpovedala, da je B.B., ki je bival doma, pogodbo o zaposlitvi, ki je po izpovedi A.A. bila ves čas na mizi v njihovi hiši, videl, domov pa je prinesel tudi anketne liste pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Sodišče kot bistveno šteje, da A.A. kot prokuristka pri toženi stranki ni podpisovala vseh pogodb o zaposlitvi, kar naj bi kazalo na zlorabo položaja, ko je podpisala pogodbo s tožencem. Vendar je A.A. leta 2000 izpolnila pogodbo o zaposlitvi za D.D. in podpisala pogodbo za delavca E.E., vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Vendar pa ni bistveno, koliko pogodb je A.A. podpisala. Bistveno je, da je bila kot prokuristka aktivna in da je pri podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi veljavno izpeljala tisto, kar je bilo pri tožeči stranki dogovorjeno. Toženec je delo po sporni pogodbi o zaposlitvi nastopil, dejstvo, da mu direktor ni dajal več nalog pa ne more biti v njegovo škodo in na obstoj delovnega razmerja ne vpliva. Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča RS štelo, da mu ni treba ugotavljati elementov delovnega razmerja zato, ker je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi nična, vendar bi jih moralo ugotavljati, pri čemer bi prišlo do zaključka, da je bila pogodba veljavno sklenjena, toženec pa je delo tudi nastopil in ga opravljal. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in jo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse navedbe tožene stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da direktor tožeče stranke vse do 30. 6. 2008 ni vedel za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Odnosi med direktorjem in toženo stranko so se še posebej v letu 2004 bistveno poslabšali in praktično porušili, predvsem zaradi vseh nevšečnosti, ki jih je povzročila tožena stranka in zaradi katerih sta morala tako tožeča stranka kot tudi njen direktor sprožiti več sodnih postopkov proti njej. Zato je razumljivo, da je direktor ni hotel več zaposliti, kar jo je obvestil z dopisom z dne 17. 10. 2005. Enako ji je povedal na sestanku 24. 10. 2005, ko je protestiral proti ravnanju tožene stranke in ji povedal, da zaposlitev ni mogoča ter da so jo o tem že pisno obvestili. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka prejela dopis z dne 17. 10. 2005, pa je pravilno ugotovilo, da je bila o volji direktorja seznanjena najkasneje na sestanku 24. 10. 2005. Kljub vsemu pa je prokuristka dne 25. 10. 2005 s toženo stranko sklenila sporno pogodbo o zaposlitvi. Direktor in prokuristka v tem času nista bila v dobrih odnosih, saj niti nista ves čas živela skupaj, v še slabših odnosih pa je bil direktor s toženo stranko. Tako direktor ni mogel vedeti za nastop dela. Sploh pa iz izpovedi A.A. izhaja, da je tožena stranka prišla tistega dne na delo ob 14:00 uri, saj je imela pred tem zdravniški pregled, istega dne pa je v večernih urah fizično obračunala z direktorjem tožeče stranke in potem ni več prišla v prostore tožeče stranke. Morebitna povračila stroškov za potovanja, prenosni telefon in računalniško opremo so bila izključno posledica dejstva, da je tožena stranka družbenik tožeče stranke, kar je edino veljavno razmerje med strankama. Prav tako ni res, da je pogodba o zaposlitvi ves čas ležala na mizi v hiši direktorja tožeče stranke. Tožena stranka namreč ni živela na istem naslovu kot direktor in z njim ni imela stikov v njegovem domu. Ob morebitnem obisku v hišo tudi ni vstopila, ampak je A.A. prišla do vrat in se tam sestala s toženo stranko. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da direktor tožeče stranke ni mogel vedeti za obstoj pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja in da je bila sklenitev takšne pogodbe v nasprotju z njegovo izrecno voljo. Tako je šlo zgolj za fiktivno delovno razmerje. Tožena stranka namreč ni bila nikoli vključena v delovni proces, za tožečo stranko ni opravljala nobenega dela po njenih navodilih in pod njenim nadzorom, prav tako pa tudi ni prejela nobenega plačila ali drugih ugodnosti, vezanih na delovno razmerje. Da je prokuristka zlorabila svoj položaj pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kaže tudi dejstvo, da se je upokojila že leta 2001 in od takrat ni opravljala nobenih poslov več, imela je celo prepoved vstopa v njene poslovne prostore, kar je izpovedala sama na zaslišanju v zadevi V Pg 272/2004 dne 29. 2. 2008. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pogodbo o zaposlitvi za delavca E.E., ker sodišče ni tožeče stranke pozvalo na predložitev te pogodbe, tožena stranka pa tekom postopka tudi ni predlagala nobenih dokazov v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za D.D.. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prokuristka zlorabila svoj položaj pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo v nasprotju z napotki Vrhovnega sodišča RS, saj je to izrecno navedlo, da če se ugotovi ničnost pogodbe o zaposlitvi je rezultat tudi ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbah zoper izpodbijano sodbo že odločilo s sodbo opr. št. Pdp 886/2010 z dne 7. 1. 2011. Pritožbi tožene stranke je ugodilo v celoti in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer v 1. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju in v 3. točki izreka tako, da je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.288,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v nespremenjenem delu t.j. v točki 2 izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 245,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče se je glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005 na strani tožeče stranke podpisala A.A., ki je bila vpisana v sodni register kot prokuristka brez omejitev in je imela vsa upravičenja za podpisovanje pogodb. Tako njen podpis pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Glede obstoja delovnega razmerja pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno oprlo na 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je ta določba predvidena le za primere, ko ni pisne pogodbe o zaposlitvi ali pa je sklenjena kakšna druga pogodba, delo delavca pa ima elemente delovnega razmerja. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena veljavno, je delovno razmerje na njeni podlagi obstajalo. Ker je po 204. členu ZDR možnost za vložitev tožbe na obstoj delovnega razmerja dana le delavcu, tožena stranka v tem sporu nima aktivne legitimacije, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo, ki ji je revizijsko sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 121/2011 z dne 19. 6. 2012 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožeča stranka uveljavljala zahtevek po 13. členu ZDR, ker je ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki lahko tudi posledica ugotovljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi, o postavljenih zahtevkih ni mogoče odločiti ločeno ali različno.

Pritožbeno sodišče je pritožbama s sklepom opr. št. Pdp 688/2012 z dne 20. 9. 2012 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da je A.A. s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi mimo volje zakonitega zastopnika tožeče stranke in v nasprotju z interesi tožeče stranke zlorabila svoj položaj prokuristke. Ker se lahko oba zahtevka po stališču revizijskega sodišča obravnavata le skupaj in enotno, pa je preuranjena tudi odločitev o tem, da toženec pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju. V novem sojenju je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo z izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z ugotovitvijo, da B.B. toženca v letu 2005 ni nameravala zaposliti, saj je razloge za to ugotovitev prepričljivo obrazložilo, ta ugotovitev ne temelji le na dopisu z dne 17. 10. 2005. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi preuranjeno določilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je dne 21. 10. 2005 s tožencem sklenila prokuristka tožeče stranke A.A., nična. Prokuristka je sicer bila na dan podpisa te pogodbe vpisana v sodni register v takem statusu, vendar je v konkretnem primeru ta status zlorabila, saj, razen treh v letu 1995, pogodb o zaposlitvi ni podpisovala. Za podpis sporne pogodbe o zaposlitvi direktor ni vedel in tudi ni imel namena s tožencem skleniti te pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pri podpisu te pogodbe prišlo do zlorabe položaja, kar je v nasprotju z moralnim načelom, ki ga zapoveduje norma v 1. odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), zato je ta pogodba nična. Zaradi tega delovno razmerje toženca, ki naj bi temeljilo na tej pogodbi, ni moglo obstajati in je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo. Obstoja delovnega razmerja od podpisa pogodbe dalje ni ugotavljalo, saj je glede na to, da je bila ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi, rezultat tudi ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo.

Ta odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena in materialnopravno zmotna.

Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v imenu tožene stranke sklenila prokuristka A.A. z F.F. dne 21. 10. 2005, in na ugotovitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ker je tožbo na ugotovitev ničnosti vložila na podlagi 13. člena ZDR, je potrebno o obeh zahtevkih odločiti le skupaj in enotno.

Po določilu 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca njegov zakoniti zastopnik določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba. Po 1. odstavku 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 – 139/2004), ki je veljal v času podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi, je imel prokurist splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin. Skladno z 12. členom ZDR se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, razen če ZDR ne določa drugače. Po 86. členu OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, A.A. na dan podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi v sodni register vpisana kot prokuristka brez omejitev, je imela vsa pooblastila tudi za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga sam podpis te pogodbe oziroma njena sklenitev, kljub temu, da pogodb o zaposlitvi od leta 1995 ni sklepala in kljub temu, da pri toženi stranki ni bila več zaposlena, ni zloraba položaja. Zloraba položaja bi bila podana šele v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana in sklenjena le fiktivno in ne z namenom opravljanja dela, da je bila torej sklenjena zgolj z namenom prijave toženca v zavarovanje, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se do tega tudi ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o tem, ali je pogodba nična ali ne, upoštevati tudi ravnanje obeh pogodbenih strank. V primeru, če se delo po pogodbi o zaposlitvi ni izvajalo, bi moralo ugotoviti, na čigavi strani je bil razlog, da se delo ni opravljalo. Kasnejše dogajanje na ničnost pogodbe ne more vplivati, lahko pa se na tej podlagi ugotovi namen sklenitve te pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno in iz tega razloga materialno zmotno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi nična, ker je prokuristka zlorabila svoj položaj. Tega je po stališču sodišča prve stopnje zlorabila, ker je mimo volje direktorja tožeče stranke podpisala pogodbo o zaposlitvi s tožencem, čeprav pred tem od leta 1995 dalje pogodb o zaposlitvi ni podpisovala. To njeno ravnanje je sodišče prve stopnje ocenilo za nemoralno in zato v nasprotju z moralnim načelom iz 1. odstavka 86. člena OZ. Vendar pa pogodba o zaposlitvi, če je sklenjena mimo volje stranke, ki jo prokurist zastopa, zaradi tega še ni nična, in dejstvo, da A.A. po letu 1995 ni podpisovala pogodb o zaposlitvi, samo po sebi še ne pomeni, da je njeno ravnanje (podpis sporne pogodbe o zaposlitvi) nemoralno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Ugotovilo je, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo o zadevi preuranjeno odločeno. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo namena sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožeča stranka navajala, da je bila zgolj fiktivna in da toženec na njeni podlagi ni opravljal dela. Pritožbeno sodišče je že v točki 17 sklepa opr. št. Pdp 688/2012 z dne 20. 9. 2012, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1803/2008 z dne 3. 3. 2010 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, opozorilo na to, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je A.A. kot prokuristka zlorabila svoj položaj s tem, ko naj bi z F.F. zgolj navidezno sklenila pogodbo o zaposlitvi v imenu tožeče stranke, čeprav ta dela zanj ni imela. Ker sodišče prve stopnje tega v novem sojenju zopet ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo dokaznega postopka ne more dopolniti, saj, glede na to, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo, ne gre za njegovo dopolnitev. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolni dokazni postopek tako, da izvede vse potrebne dokaze in ugotovi namen sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi in šele po tem, ko bo namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi ugotovljen, odloči o tem, ali je sporna pogodba nična in ali je bil toženec na v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).