Jedro

Ko se uvede obnova po uradni dolžnosti, se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi.

Neverodostojno potrdilo o poreklu blaga je novo dejstvo in kot tako predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) v 1. točki izreka zadevi U 6/2003 in U 141/2003 združilo v skupno obravnavo in odločanje, tako da je postal osnovni spis U 6/2003, v 2. točki izreka pa zavrnilo tožbi tožeče stranke zoper odločbi tožene stranke z dne 6. 12. 2002 in z dne 6. 2. 2003, s katerima je ta zavrnila njeni pritožbi zoper sklepe Carinskega urada Nova Gorica, vse z dne 8. 5. 2002. Z navedenimi sklepi je prvostopenjski carinski organ zoper tožečo stranko po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinskih deklaracijah (ECL) carinske izpostave V. z dne 20. 1. 1998, z dne 6. 1. 1998 in z dne 20. 2. 1998 zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o poreklu blaga EUR.1 ugotovljeno, da to blago ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (v nadaljevanju: ESP), ki je bil ratificiran z Zakonom o ratifikaciji ESP s sklepno listino ter protokoloma, s katerima se spreminja ESP (MESP, Uradni list RS, št. 44/97), saj potrdilo o poreklu EUR.1 ni verodostojno. V obravnavanih primerih so bile določbe ZUP uporabljene pravilno, uporaba določbe 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95) pa je v teh primerih pravno neupoštevna. Odločilo je na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo le presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. členu in drugem odstavku 120. člena Ustave Republike Slovenije – URS in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da so potrdila o poreklu sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in so bila že presojana, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornimi potrdili o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Izvedensko mnenje je prvostopenjski carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil tožečo stranko, tožena stranka pa tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornih potrdilih EUR.1. Ni bilo preverjeno, ali je imel deklarant res pravilno pooblastilo za izpolnitev ECL in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 113/95 z dne 25. 3. 1998. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Tožena stranka bi morala uporabiti določbo 154. člena CZ in ne določb o obnovi po ZUP v zvezi s tem pa se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča v zadevi U 562/2002. Sodišče prve stopnje ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Prvostopenjski carinski organ bi moral postopke obnoviti po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, sodišče prve stopnje pa ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Prvostopenjski organ v sklepih o obnovi ne bi smel navesti dveh obnovitvenih razlogov, ki se med seboj izključujeta. Prvostopenjski carinski organ je tudi obšel enomesečni rok za obnovo postopka, izpodbijane sodbe pa ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje s pravočasnostjo obnove postopka ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti glavno obravnavo, saj je bila ta zahtevana, dejansko stanje pa je sporno. Izpodbijana sodba ni obrazložena, navedbe sodišča prve stopnje so nejasne in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sledilo obrazložitvam tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ti odločbi v bistvenem delu nista obrazloženi, zaradi česar ni mogoče vložiti učinkovitega pravnega sredstva.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo v obravnavanih zadevah ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerih je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da naj bi bila potrdila o poreklu blaga v obravnavanih primerih ponarejena. Na hrbtni strani obravnavanih potrdil o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti v smislu Protokola 4 ESP ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji revizijskega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje. Prav tako se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitve, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi drugega odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko stranka predlaga uvedbo obnove postopka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato navedeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zako na o carinski sl užbi – ZCS-1; Ur. l. RS, št. 56/99, 52/2002 in 101/2002), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad Nova Gorica, kjer je bilo opravljeno carinjenje po navedenih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad Nova Gorica prejel rezultate preverjanja (da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu ESP) 29. 4. 2002, so bili dne 8. 5. 2002 izdani sklepi, s katerim so bile uvedene obnova postopka carinjenja po spornih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasni. Identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v številnih zadevah: X Ips 899/2006, X Ips 900/2006 in ostale.

10. Revizijsko sodišče se s sodiščem prvem stopnje strinja tudi, da se določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ v praksi res lahko uporabijo v podobnih dejanskih situacijah, ko bi bila možna tudi uporaba določb o obnovi postopka po ZUP, vendar gre za drugačno pravno podlago. Zato so navedbe, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po CZ, pravno nepomembne, če gre za obnovo postopka po ZUP. Bistveno je le, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga pravilno uporabljena. Iz tega razloga revizijsko sodišče tudi v obravnavanih primerih zavrača navedbe, ki se nanašajo na uporabo 154. člena CZ. Ravno tako zavrača navedbe o neenotnosti sodne prakse glede razmerja med določbami ZUP in CZ. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glej npr. zadeve Vrhovnega sodišča RS: X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006).

11. Glede na to, da je v obravnavanih zadevah odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznih sklepov oziroma je zavrnilo njene dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bila obveščena o naročilu ekspertiz o presoji pristnosti potrdil o poreklu blaga in da izvedenec ni bil povabljen na ustno obravnavo. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem tudi ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenih postopkih v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdil o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

12. Glede na obrazloženo tudi niso utemeljeni revizijski ugovori glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

13. Navedbe tožeče stranke, da bi se tožena stranka morala opredeliti glede storitve kaznivega dejanja, so pravno nepomembne, saj je bila obnova pravilno uvedena na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako so v tej zadevi pravno nepomembni revizijski očitki o opustitvi ovadbe kaznivega dejanja v zvezi s ponarejenim potrdilom o poreklu.

14. Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, ker le-ta ni pooblaščenka prejemnika blaga, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. S temi razlogi izpodbijane sodbe se revizijsko sodišče strinja.

15. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji revizijskega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je je bila v obravnavanih primerih ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji Vrhovnega sodišča se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

16. Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve URS in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb URS in EKČP, zato jih je sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

17. Ker po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

18. Vrhovno sodišče zavrača tudi očitek, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, saj v obravnavanem primeru to ni pravno pomembna okoliščina, kolikor se s temi navedbami poizkuša izpodbiti dejansko stanje, pa (glede na obseg revizijskega preizkusa) niti ne more biti upoštevna. Napaka carinskega organa bi namreč lahko bila relevantna le, če bi bil v obravnavanih primerih uporabljen institut naknadnega obračuna carinskega dolga (glej peti odstavek 154. člena CZ).

19. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

20. Predlog tožeče stranke, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

21. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.