Jedro

Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo - pa zakon ne določa dneva prenehanja delovnega razmerja - delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 26.6.1995 in njenega delavskega sveta z dne 28.8.1995, na podlagi katerih je M. N. in R. M. prenehalo delovno razmerje po samem zakonu. Po 10. členu Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 - ZZVO) oseba, ki nima državljanstva Republike Slovenije, ne sme opravljati del in nalog varnostnika, kar po stališču prvostopnega sodišča pomeni, da ji je opravljanje teh del prepovedano. Delavcu, ki mu je po zakonu prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje po samem zakonu, na podlagi 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Ob ugotovitvi, da tožnika, ki sta pri toženi stranki opravljala dela varnostnika, nista pridobila državljanstva Republike Slovenije, je po presoji sodišča prve stopnje, nastopil položaj iz 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, zato jima je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da sta obe nižji sodišči pri svoji odločitvi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta sprejeli pravno razlago, da izpolnitev pogoja iz 1. alinee 1. odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju velja tudi v primeru že sklenjenih delovnih razmerij in ne izključno za nova zaposlovanja. Po stališču revizije bi delavcem, ki na dan uveljavitve tega zakona niso bili državljani Republike Slovenije, morala tožena stranka zagotoviti ohranitev delovnega razmerja z ustrezno dokvalifikacijo, prekvalifikacijo ali možnostjo zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče je, po stališču revizije, tudi bistveno kršilo pravila postopka, ker je brez dokazne podlage odločilo, da tožena stranka ni imela na razpolago drugih ustreznih prostih delovnih mest. V obravnavanem primeru, ko sta sodišči prepovedno normo iz Zakona o zasebnem varovanju izenačili s prepovedmi, določenimi s pravnomočnimi odločbami sodišča ali drugih organov, sta zmotno uporabili pravno normo iz 2. odstavka 76. člena ZTPDR. Nepravilna uporaba materialnega prava pa je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj sta obe sodišči protispisno ugotovili, da je tožena stranka izpeljala postopek ugotavljanja drugih ustreznih prostih delovnih mest. Revizijsko sodišče je o vloženi reviziji že odločalo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 285/98 dne 23.3.1999 in jo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa ji je glede datuma prenehanja. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbo 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, ki v primeru, da je delavcu po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, preneha delovno razmerje z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. To bi v obravnavanem primeru pomenilo z dnem vročitve drugostopne sodbe - to je 16.10.1998. V posledici te presoje je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje.

Proti tej sodbi - v njenem spremenjenem delu - je tožena stranka vložila na Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno pritožbo, v kateri je očitala revizijskemu sodišču, da njegova odločitev nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. Up 115/99-16 z dne 30.11.2000 razveljavilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v novo odločanje.

Po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ker je bila sodba Vrhovnega sodišča razveljavljena le v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki - o reviziji glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja je bilo odločeno s sodbo istega sodišča opr. št. VIII Ips 285/99 - je revizijsko sodišče o reviziji tožeče stranke ponovno odločalo le v obsegu iz izreka pod točko 2. Revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo v obravnavani zadevi je vsebovana, kot sta pravilno presodili obe sodišči, v 2. točki 1. odstavka 76. člena ZTPDR. Po tem določilu - kot že povedano - preneha delovno razmerje po samem zakonu delavcu, če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog, z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba.

Po določbi 1. odstavka 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja, morajo osebe, ki v gospodarski družbi, pri samostojnem podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku iz 8. člena tega zakona neposredno opravljajo fizično varovanje oseb in premoženja, poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom o delovnih razmerjih, izpolnjevati še posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije (1. alinea 1. odstavka). V prehodnih in končnih določbah navedenega zakona za osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona (25.6.1994) opravljajo dela iz 10. člena tega zakona, pa niso državljani Republike Slovenije, ni urejen poseben status, niti ni predpisano prehodno obdobje za pridobitev državljanstva. Zato je za oba tožnika, ki po ugotovitvah sodišč, nimata državljanstva Republike Slovenije, nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, saj jima je po 10. členu Zakona o zasebnem varovanju prepovedano opravljanje del varnostnika.

Ker je bilo tožnikoma že s samim zakonom prepovedano opravljati dela varnostnika, bi jima delovno razmerje lahko prenehalo z dnem uveljavitve zakona o zasebnem varovanju (25.6.1994). Zakon namreč ni določil, s katerim dnem po njegovi uveljavitvi preneha delavcem, ki jih zadene prepoved iz 10. člena, delovno razmerje. Zato je pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja izhajati iz ureditve 2. točke 1. odstavka 76. člena ZTPDR, ki pogojuje prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu z nemožnostjo delodajalca, da bi delavcu zagotovil drugo delo.

Ker je bilo s sklepom tožene stranke z dne 26.6.1995 ugotovljeno, da drugega dela za tožnika nimajo, jima je, kot sta pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje, z dnem dokončnosti (oziroma 30 dni po dokončnosti), zakonito prenehalo delovno razmerje. Delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo - pa zakon ne določa dneva prenehanja delovnega razmerja - delovno razmerje ne preneha z dnem uveljavitve zakona, temveč z vročitvijo dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, ne obstoje pa tudi razlogi, ki jih mora upoštevati pri svoji presoji revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija kot neutemeljena zavrnjena (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).