Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-152/04-13 z dne 26. 10. 2006 med upravnim sporom odločilo, da je bil 196.a člen ZDavP, ki je pravna podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 25. 10. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki, da ponovno odloči.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 10. 2. 2005. Prvostopno odločbo, s katero je tožeči stranki v ponovljenem postopku odmerjen davek na promet nepremičnin, potrjuje kot pravilno in skladno določbami Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90), ugovore, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka pa v celoti zavrne kot neutemeljene. Ugovor, da je pravica do odmere davka zastarala, zavrne z določbo 196. a člena ZDavP, ki jo vsebuje tudi v času odločanja o pritožbi veljavni ZDavP-1, in po kateri prične v primerih, ko zavezanec ne napove pravočasno davčne obveznosti, ne glede na splošne določbe o zastaranju, teči zastaralni rok za odmero davka na promet nepremičnin po preteku leta, v katerem je bila davčna obveznost napovedana oziroma odkrita, davka pa ni mogoče odmeriti po preteku desetih let od dneva, ko je zastaralni rok pričel teči. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne uporabe določb ZDavP in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je pravica do odmere davka na promet nepremičnin absolutno zastarala, ker je preteklo več kot deset let od poteka leta, v katerem bi moral biti davek odmerjen. Določba 196.a člena ZDavP, na kateri temelji odločitev, je ustavno sporna in na pobudo tožeče stranke tudi že v postopku za oceno ustavnosti. Podrejeno izpodbija tudi stališče tožene stranke, da je davčna obveznost nastala s sklenitvijo kupne predpogodbe z dne 21. 6. 1993. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločbe ter pri razlogih njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 29. 11. 2006 tožeča stranka sodišču predloži še odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-152/04 z dne 26. 10. 2006. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. ... z dne 29. 12. 2005. Tožba je utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-152/04-13 z dne 26. 10. 2006 med upravnim sporom odločilo, da je bil 196.a člen ZDavP, ki je pravna podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Na navedeni podlagi je sodišče tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) in ji zadevo vrnilo, da na podlagi splošnih določb o zastaranju ponovno odloči.