Jedro

Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti Tožnik (policist) je dopustil mladoletnici, da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljalo neupravičeno. V službenem času je priskrbel in užival alkohol ter omogočil in dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2018 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 10. 10. 2018 nezakonita in se razveljavita, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, reintegracijo in reparacijo ter plačilo razlike v plači za čas izrečene prepovedi opravljanja dela (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2018 pravočasna. Meni, da za prekluzivni rok ni bistveno, da iz prejetih informacij tožena stranka ni zmogla ugotoviti podrobnosti dogajanja. Graja izhodišče sodišča prve stopnje, ki pričetek teka roka pogojuje s formalno seznanitvijo generalnega direktorja policije z vsemi aspekti kršitve in kršitelja, saj to ni življenjsko in je v nasprotju z namenom zakona ter načelom "in dubio pro operario". Navaja, da je bil 11. 7. 2018 z dejstvi, ki predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjen predstavnik za odnose z javnostmi pri toženi stranki, o tem pa je istega dne obvestil direktorja Policijske postaje A., ki je neposredno podrejen generalnemu direktorju policije. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove trditve, da možnost vplivanja delodajalca na pričetek teka subjektivnega roka odpira možnosti zlorab, zaradi česar zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izpoved tedanjega generalnega direktorja, da je bil o zadevi ustno seznanjen na "briefingu". Interpretacijo sodišča graja kot arbitrarno. Meni, da v primeru večje organizacije subjektivni rok izgubi svoj pomen, če o razlogih za izredno odpoved ni formalno obveščen tudi vodilni del. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da obstajajo utemeljeni razlogi za izredno odpoved, saj gola prisotnost mladoletnice v službenem vozilu na pobudo kandidata in z dovoljenjem vodje patrulje, sama po sebi ne predstavlja razloga za izredno odpoved, niti zanjo ne more biti odgovoren tožnik. Po njegovem mnenju vodja patrulje vodi in odreja delo patrulje in je za svoje odločitve odgovoren, članom patrulje pa se lahko očita le, da domnevnih kršitev po zaključku dela niso prijavili, kar pa se tožniku ne očita. Zanika, da bi bila mladoletnici dana v uporabo sredstva policije (policijsko vozilo), da bi se v službenem vozilu pilo ter da bi kandidat opravljal pooblastila, ki jih tedaj ni imel. Navaja, da mladoletnice ni poznal in ni imel interesa za druženje v službenem vozilu. Zanika, da bi ji dopustil prisotnost v službenem vozilu z namenom zabave, saj je izpovedala, da se je hotela seznaniti z delom policije, zaradi česar je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da mu ni mogoče očitati odgovornosti za prisotnost mladoletnice v vozilu, saj o tem ni odločal. Tudi sicer meni, da sredstva policije niso bila uporabljena v nedovoljene namene in da prisotnost mladoletnice ni ovirala izvajanja njihovih nalog. V zvezi z ugotovitvami sodišča o tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je zmotna in protispisna ugotovitev, da je mladoletnica vozila policijsko vozilo in opozarja na neskladje med izpovedmi kandidata, mladoletnice in drugimi dokazi. Navaja, da se v postopku ni ugotavljalo, ali je vešča vožnje. Trdi, da dokazni predlog za rekonstrukcijo ni bil prepozen in opozarja na možnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti. Nasprotuje ugotovitvam sodišča o tem, da so bili njegovi dokazni predlogi usmerjeni v diskreditacijo obremenilne priče, ampak je poizvedbe na B. in na CSD predlagal zaradi presoje njene verodostojnosti. Navaja, da je nepravilna ugotovitev, da je priskrbel alkohol in da ga je skupaj z mladoletnico tudi užival, zaključek pa je nekritično oprt pretežno na njeno izpoved. Opozarja na domnevno zelo veliko količino alkohola v vozilu, ki bi povzročila hudo opitost tožnika, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni sledilo njegovi izpovedi in izpovedi njegove žene, da od doma ni odnesel pijače. Nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Navaja, da če bi popil 1,5 litra žgane pijače, bi morali biti rezultati alkotesta zabeleženi, kar pa iz izpisa ne izhaja. V zvezi z očitkom, da je kandidat izvajal policijska pooblastila, zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da tožena stranka ni dokazala, da je na spornih fotografijah tožnik, niti da prikazujejo dogajanje z dne 11. 7. 2018. Meni, da bi strokovno mnenje o avtentičnosti slik lahko podal le izvedenec, sodišče prve stopnje pa je navedeni dokazni predlog zavrnilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Zatrjuje njeno neutemeljenost in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s pravočasnostjo odpovedi in tudi v zvezi s posameznimi kršitvami, za katere je ugotovilo, da se tožniku utemeljeno očitajo (med temi ni očitka, da je tožnik dopustil, da je kandidat za policista nepooblaščeno vodil postopek, natančno pa je obrazložena ugotovitev, da so bila sredstva policije uporabljena v nedovoljene namene s tem, da je policijsko vozilo vozila mladoletna C.C.).

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je pritožba ne navaja konkretno, iz njene vsebine pa izhaja, da se enako kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi in odgovornosti tožnika za nekatere izmed očitanih kršitev. Nestrinjanje z dokazno oceno je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do tega pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja zato, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do njegovega pravnega naziranja o teku subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja pravna podlaga za presojo pravočasnosti odpovedi in razlog, zakaj je štelo, da je tožena stranka izredno odpoved podala pred iztekom subjektivnega roka. Glede na pravilno stališče, da ni odločilno, ali je bil tožnik po dogajanju v noči 11. 7. 2018 opit, je dokazne predloge za dokazovanje tožnikove treznosti sodišče prve stopnje pravilno kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokaze, ki so bili usmerjeni v dokazovanje neverodostojnosti priče C.C. zaradi domnevne hospitalizacije oziroma obravnave njene družine pri CSD. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob dokaznih predlogih za poizvedbe v zvezi s hospitalizacijo priče ter glede obravnave pri CSD ni navedel, kako bi ugotovljena dejstva lahko kazala na njeno verodostojnost, tega pa ni navedel niti v pritožbi. Glede dokaznega predloga za "rekonstrukcijo" pritožnik trdi, da ni bil prepozen, vendar pa je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrnilo le dokazni predlog za opravo testa varne vožnje priče C.C., kar je pravilno, saj je bil podan prepozno. Tožnik v postopku dokaznega predloga z "rekonstrukcijo" sploh ni podal, kolikor pa se pritožbena trditev nanaša na dokaz z ogledom semaforiziranega križišča v D., pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebnega, saj je bila smer vožnje v celoti razvidna iz GPS vozila.

9. Pritožba se v zvezi z neizvedenimi dokazi neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 13. 8. 2018 podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Zavzelo je pravilno stališče, da je izredna odpoved pravočasna ter da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v noči z 10. 7. na 11. 7. 2018, ko je tožnik opravljal delo policista v patrulji skupaj z E.E. kot vodjo patrulje in s kandidatom za policista F.F. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dopustil mladoletni C.C., da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljalo neupravičeno, da je v službenem času priskrbel in užival alkohol ter omogočil in dopustil uživanje alkohola navedeni mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila.

11. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka z vsem, kar je očitala tožniku, seznanjena že 11. 7. 2018, ko je bil z dogajanjem te noči seznanjen predstavnik za odnose z javnostmi pri toženi stranki. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil predstavnik za stike z javnostmi pri toženi stranki 11. 7. 2018 v obliki videa in štirih fotografij seznanjen le z nekonkretizirano informacijo o sumu prepovedanega početja, ki jo je posredoval vodji Službe direktorja Policijske uprave A., nakar je bila po preveritvi okoliščin s strani policijskih inšpektorjev 16. 7. 2018 obveščena Služba za notranje preiskave in integriteto Službe generalnega direktorja policije Generalne policijske uprave, sam generali direktor pa je bil s kršitvami seznanjen 20. 7. 2018. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razlog za odpoved lahko ugotovila šele na podlagi notranje-varnostnega postopka, in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2018 podana znotraj 30-dnevnega roka (primerjaj s sodbami Vrhovnega sodišča VIII Ips 334/2017, VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 52/2018 ter s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 434/2019). Pritožba se neutemeljeno zavzema za drugačno presojo pravočasnosti odpovedi od presoje, kot je uveljavljena v ustaljeni sodni praksi ob pravilni uporabi materialnega prava, ki je tudi skladna z ustavo, tako da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati sodniške samovolje.

12. Pritožba v bistvenem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je storil očitane kršitve (dopustil mladoletni C.C., da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljalo neupravičeno, da je v službenem času priskrbel in užival alkohol ter omogočil in dopustil uživanje alkohola navedeni mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napravilo natančno in prepričljivo dokazno oceno in ustrezno argumentirano pojasnilo, zakaj je verjelo pričama C.C. in F.F., ki sta potrdila vsebino dogajanja sporne noči v policijskem vozilu, enako pa izhaja tudi iz drugih dokazov (sporočil ter posnetkov oziroma fotografij z mobilnega telefona priče C.C., posnetkov na njenem Instagram profilu, posnetka, objavljenega v oddaji 24 ur, izpisa GPS ipd.). Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Tožnik s svojimi pritožbenimi trditvami, da je bila mladoletna C.C. zgolj prisotna v policijskem vozilu zaradi seznanitve z delom policije, da policijskega vozila ni vozila ter da alkohola v vozilu ni bilo oziroma da ga ni priskrbel on, pri pritožbenem sodišču ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ne drži, da si izpovedi prič C.C. in F.F. nasprotujeta. Manjša razhajanja v izpovedih prič so običajna in ne pomenijo neverodostojnosti prič ter ne morejo v celoti izključiti njihove dokazne vrednosti glede pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da se je mladoletna C.C. 10. 7. 2018 pridružila patrulji, v kateri je delal tudi tožnik, da je šlo v noči na 11. 7. 2018 za druženje oziroma zabavo ter da so vsi prisotni uživali alkohol, nekaj tega alkohola pa je priskrbel tudi tožnik, ter da je C.C. v tej noči tudi upravljala s policijskim vozilom. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zaključkom sodišča prve stopnje ni mogoče očitati arbitrarnosti.

13. Tožnik v pritožbi vztraja, da sta priči C.C. in F.F. neverodostojni ter da njunima izpovedma sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi navedenih prič, ki pa sta potrjeni s številnimi drugimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in te pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Dodati je treba, da za odločitev v zadevi ni bistveno, koliko alkoholne pijače je bilo popite v sporni noči, niti ali so bili udeleženci patrulje alkoholizirani, na prepričljivost zaključkov o uživanju alkohola v policijskem vozilu ne vpliva niti eventualno pretiravanje priče glede količine prinesenega oziroma popitega alkohola niti tožnikovo sklepanje, da jutranja patrulja ni posumila na nedovoljeno nočno dogajanje. Neutemeljeno je tudi tožnikovo nasprotovanje ugotovitvi, da je poleg vodje patrulje prav on na fotografiji B 10, ter da je na fotografijah pod B 11, B 12 ter B 16 prav tisto policijsko vozilo, v katerem so se vozili sporne noči. Za ugotovitve o avtentičnosti fotografij ni bil potreben izvedenec, saj sta priči C.C. in F.F. jasno potrdila, da so bile fotografije posnete istega dne. Dodati je treba še, da fotografije, ki jih je posnela C.C., niti niso odločilen dokaz za to, da je tožnik storil ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, zato se pritožbeno sodišče do nadaljnjih (deloma nasprotujočih si) pritožbenih navedb dalje ne opredeljuje.

14. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je (tudi) on odgovoren za ugotovljene kršitve. Za ugotovljeno kršitev, da je priskrbel alkoholno pijačo, užival alkohol na patrulji ter da je omogočil in dopustil uživanje alkohola mladoletni osebi, brez dvoma odgovarja prav on, že navedene kršitve pa bi zadostovale za vsebinsko utemeljenost izredne odpovedi. Neutemeljeno pa je tudi njegovo nasprotovanje oceni sodišča prve stopnje, da se nanj nanašajo tudi očitki, da je omogočil mladoletni C.C. prisotnost v službenem vozilu z namenom zabave ter neupravičeno uporabo policijskega vozila. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je (tudi) tožnik storil ti kršitvi, saj je bilo službeno vozilo z delovnim nalogom dano v uporabo obema policistoma, ne le vodji patrulje. Tako ni mogoče slediti njegovemu zatrjevanju, da kot član patrulje ne more odgovarjati za ti kršitvi, ker je C.C. v vozilo povabil kandidat za policista, njeno prisotnost pa je dovolil vodja patrulje. Tudi če drži, da tožnik ni bil tisti, ki je odločal o njeni prisotnosti v vozilu, pa glede na ugotovitve o sodelovanju tožnika pri druženju in zabavi v policijskem vozilu ter obveznosti iz 37. člena ZDR-1, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo delodajalcu, ni mogoče izključiti tožnikove (so)odgovornosti vsaj za dopustitev druženja oziroma zabave v policijskem vozilu in prepustitve vozila v upravljanje mladoletni osebi. Ni nepomembno, da za policiste velja celo, da so tudi v zasebnem življenju dolžni upoštevati veljavne predpise oziroma ravnati vzorno, saj se drugače krni ugled policistov in Policije (prim. s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 771/2017 z dne 9. 11. 2017), kar še tem bolj velja za obnašanje med delovnim časom. Gre za hudo kršitev, tožnikovo ravnanje je škodovalo ugledu policije, saj je bila zadeva medijsko odmevna in je vzbudila dvom in nezaupanje v delo policije, tožnik pa se je kot policist moral zavedati, da ne ravna v skladu s poslanstvom policije in da je njegovo ravnanje v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 327/2017 z dne 19. 12. 2018). Ne drži niti pritožbena navedba, da se tožniku v odpovedi ni očitalo, da zaznanih kršitev ni prijavil pristojnim, saj iz sklepa o izredni odpovedi jasno izhaja, da bi bil dolžan sporno dogajanje (druženje, uživanje alkohola, prisotnost mladoletne osebe in njeno vožnjo policijskega vozila med patruljo) preprečiti, kar gotovo vključuje vsaj naznanitev kršitev (ko so še trajale ali po koncu patrulje) pristojnim nadrejenim. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za ugotovljene kršitve odgovoren (tudi) tožnik, zaradi česar je izpodbijana odpoved zakonita.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.